Jedro

Vrnitev podržavljenega premoženja v obliki, ki je določena v 38. členu ZDen, se lahko nanaša le na nepremičnine, ki so bile ob podržavljenju last podržavljenega podjetja, ne more pa se ta nanašati tudi na druge nepremičnine, ki so sredstva oz. premoženje zavezanca.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti RS z dne 30.1.1995

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1) odpravila prvostopni sklep z dne 20.7.1994, pod točko 2) zavezancem prepovedala vsakršno razpolaganje z nepremičninami vpisanimi v vl. št. 100 in 1246, pod točko 3) prepovedala zavezancem vsakršno lastninsko preoblikovanje, v katerega bi bile vključene navedene nepremičnine, pod točko 4) določila zaznamovanje prepovedi razpolaganja v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča pri zemljiškoknjižnem vložku št. 100 in 1246, pod točko 5) pri Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo, zaznambo prepovedi lastninskega preoblikovanja zavezancev v delu, ki se nanaša na nepremičnine, ki so predmet sklepa in pod točko 6) da vse prepovedi veljajo do pravnomočne rešitve zahtev za denacionalizacijo, ki so navedene v uvodu in se vodijo pri Upravni enoti Ljubljana Center. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ s sklepom z dne 20.7.1994, ki ga je tožena stranka pod prvo točko te odločbe odpravila, zavrnil predlog denacionalizacijskih upravičencev za izdajo začasne odredbe po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), s katero naj bi se zavarovali njihovi denacionalizacijski zahtevki za denacionalizacijo dela podjetja Veletrgovina z železnino in s katero se podjetjem B, C, D, E in F prepove razpolaganje z nepremičninami, vpisanimi v vl. št. 100, in prepove popolno lastninsko preoblikovanje, podjetju C pa prepove razpolaganje tudi z nepremičninami, vpisanimi v vl. št. 1246. Predlog je zavrnil, ker so vlagatelji v svojih zahtevkih za denacionalizacijo zahtevali izključno vrnitev premoženja z vrnitvijo nepremičnin v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičninah zavezancev, kot podrejen zahtevek pa so postavili odškodnino, vendar šele v primeru, ko bo pravnomočno ugotovljeno, da predlagana oblika vrnitve ni mogoča. V predlogih za izdajo začasne odredbe pa so vlagatelji tudi predlagali prepoved popolnega lastninskega preoblikovanja zavezancev do pravnomočne odločitve o njihovih zahtevkih. V postopku je pristojni organ ugotovil in to tudi ni sporno, da podržavljenih objektov podjetja Veletrgovina z železnino ni več, ker so bili porušeni, na tem mestu pa so na podržavljenem zazidanem stavbnem zemljišču sedaj zgrajeni novi objekti. Ker se podržavljena zazidana stavbna zemljišča po 32. členu ZDen ne vračajo, razen, če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca, v tem primeru zato ni mogoča vrnitev nepremičnega premoženja podjetja z vzpostavitvijo lastninskega deleža na nepremičnini zavezancev. Zato tudi pravna podlaga predlogov za izdajo začasne odredbe po ZLPP ni verjetno izkazana. Tožena stranka je navedeni prvostopni sklep odpravila in o zadevi sama odločila, ker naj bi prvostopni organ sicer pravilno ugotovil, da so zgradbe, ki so bile podržavljene, porušene in da so na tem mestu zgrajeni povsem novi objekti, vendar je ta zmotno presodil izvedene dokaze ter iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep glede dejanskega stanja. Tožena stranka je mnenja, da ob upoštevanju dejstva, da so nepremičnine, ki so bile podržavljene, med sredstvi zavezancev, sicer v spremenjeni pojavni obliki, obstaja visoka stopnja verjetnosti, da so ti zavezanci pasivno legitimirane stranke, saj je zahteva za denacionalizacijo natančno opredeljena (zahteva se solastninska pravica na nepremičninah in lastninski delež na družbenem kapitalu zavezanca), kar je odločilnega pomena pri odločanju o sami stvari. Tožena stranka ugotavlja, da je predmet po vsebini verjetno izkazan, le obseg je v navedenem primeru treba ugotoviti. O obstoju možnosti vračanja podržavljenega premoženja v obliki kot so jo postavili upravičenci (solastninska pravica - idealni delež na poslovnih prostorih za podržavljene nepremičnine in lastninski delež na družbenem kapitalu za podržavljeno podjetje) je treba odločiti v postopku denacionalizacije. Pred to odločitvijo pa je predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka verjetno izkazan glede celotnih nepremičnin vpisanih v vl. št. 100 in vl. št. 1246. Ker niso ugotovljene vrednosti podržavljenega premoženja, niti ni ugotovlj ena sedanja vrednost nepremičnin, ki so predmet postopka, drugačna oblika zavarovanja ni mogoča. V tožbi, s katero tožnik v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo, tožnik navaja, da je tožena stranka z njo kršila materialna zakona (ZDen in ZLPP) ter temeljna načela zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Odločba je bila izdana zoper pravno osebo, tožnika G, ki ni bila stranka v tem upravnem postopku, ki ji ni bila vročena nobena zahteva glaseča se nanjo in ki ni prejela vabila za nobeno obravnavo, torej stranka, ki ji sploh ni bila dana možnost udeležiti se postopka za zaščito svojih pravic in interesov. Predlagatelji so svoje zahtevke postavili točno določenim pravnim osebam (zavezancem), med katerimi tožnik ni naveden. Pri tem ni moglo biti nikakršnih nejasnosti o pravnem nasledstvu ..., saj so vsi pravni nasledniki vpisani v javni knjigi - sodnem registru pri Okrožnem sodišču in to že od septembra leta 1989. Zoper tožnika kot zavezanca so predlagatelji vložili le zahtevo v zvezi z nepremičnino ležečo v k.o. ... in v tistem postopku je bila izdana tudi začasna odredba z dne 10.9.1993, ki je pravnomočna. Kdaj so upravičenci razširili svoj zahtevek tudi na tožnika, ni razvidno niti iz prvostopne, niti iz izpodbijane odločbe. Prekluzivni rok za vložitev denacionalizacijskih zahtev, je potekel 6.1.1994 in dotlej ni bil podan niti zahtevek za denacionalizacijo niti zahtevek za izdajo začasne odredbe proti tožniku. Po tem roku pa ni več možno vlagati zahtev, kar pomeni, tudi ne zahtev zoper nove zavezance. Tudi do roka 7.6.1993, do katerega je ZLPP določil, da je treba vložiti predlog za izdajo začasne odredbe, ni bil v tej zadevi podan tak predlog proti tožniku. Namen navedenega prekluzivnega roka iz 11. in 15. člena ZLPP je v tem, da se omogoči lastninsko preoblikovanje s tem, da postane s tem dnem situacija glede denacionalizacijskih zahtevkov jasna. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo kršila tudi določila 12. in naslednjih členov ZLPP, ki izdajo začasne odredbe pogojujejo z "verjetno izkazano dejansko in pravno podlago". ZLPP pozna dve vrsti začasnih odredb in ne pozna avtomatizma. Glede na nesporno dejstvo, da nepremičnine, ki so bile podržavljene ne obstajajo več, ni mogoča odločitev, da se te nepremičnine vračajo v naravi, saj nepremičnin, ki fizično več ne obstajajo, ni mogoče vrniti. ZDen ne pozna vračanja nekih drugih nepremičnin, saj govori le o vračanju, ne pa o nadomeščanju ene stvari z drugo stvarjo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in še dodaja, da je tožnik, ki se sklicuje, da mu odločba ni bila vročena, zamolčal, da je bila odločba vročena pooblaščencem, ki so skupni pooblaščenci za vsa podjetja, ki so nastala iz podjetja ... Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da predlagatelji niso pravočasno vložili zahteve za denacionalizacijo in predloga za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP. Tožnik ob uveljavitvi ZDen ni bil vpisan v zemljiški knjigi kot imetnik pravice razpolaganja z delom nepremičnine, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, kar je imelo za posledico, da predlagatelji prvotno niso mogli določiti tudi tožnika kot zavezanca. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, podrejeno pa, da odločbo odpravi le v tistem delu, ki se nanaša na tožnika.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo predlagata, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. V času vložitve zahteve za denacionalizacijo s predlogom za izdajo začasne odločbe, je bila kot imetnik pravice uporabe zadevnih nepremičnin v zemljiški knjigi vpisana le ... Šele z zemljiškoknjižnim predlogom z dne 1.2.1993 so bili v zemljiški knjigi pri vl. št. 100 vknjiženi novi imetniki pravice uporabe in sicer B,C, D, E in G, pri vl. št. 1246 pa imetnik pravice uporabe C. Po določbi 62. člena ZDen denacionalizacijski upravičenci niso bili dolžni navesti zavezancev, ker se ti ugotavljajo šele v postopku denacionalizacije. Trditev tožnika, da v tem primeru ni mogoče vrniti nepremičnin v naravi, ker ne obstajajo več, ni utemeljena. Vse podržavljene stavbe so bile porušene le zaradi gradnje nove obstoječe poslovne stavbe. Gre torej za spojitev in pomešanje podržavljene in nato porušene nepremičnine z novo zgrajeno nepremičnino in obstoječim podržavljenim zemljiščem. Pri tem je mogoče uporabiti pravno pravilo 23. člena zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij. Tožbeni predlog je neutemeljen tudi zato, ker tožnik lahko uveljavlja "odpravo" izpodbijane odločbe le v delu, ki se nanaša na pravico uporabe tožnika na teh nepremičninah. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče po vpogledu v dokumentacijo zbrano v upravnih spisih presodilo, da v upravnem postopku na drugi stopnji niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar je v tem primeru lahko vplivalo na rešitev zadeve.

V stvari gre za odločanje o izdaji začasne odredbe v denacionalizacijskem postopku po določbah ZLPP. Glede na naravo in vsebino te začasne odredbe (urejanje zavarovanja zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih uveljavljajo upravičenci po ZDen) je potrebno, da je v zahtevku za začasno odredbo jasno opredeljen predmet začasne odredbe in sicer ali naj se z njo zavaruje vrnitev premoženja v naravi (13. člen ZLPP) ali lastninskega deleža na družbenem kapitalu podjetja (14. člen ZLPP). Ker je zahtevek predmet meritornega odločanja v upravni stvari (v tem primeru začasni odredbi) in z njim razpolaga stranka (denacionalizacijski upravičenec), lahko ta, v skladu z določbo 130. člen ZUP, svoj zahtevek do izdaje odločbe na prvi stopnji spremeni. Upravni organ (ne prvostopni, ne drugostopni) pa izrecnemu in jasnemu zahtevku stranke ne more in ne sme dati drugačnega smisla in ga presojati po namenu, ki mu ga je sam pridal, tako kot je v tem primeru v pritožbenem postopku ravnala tožena stranka.

Prvostopni organ v sklepu, ki ga je izpodbijana odločba odpravila, navaja, da so tožniki v svojih zahtevkih za denacionalizacijo zahtevali izključno vrnitev premoženja podržavljenega podjetja Veletrgovina z železnino v last in posest na podlagi 38. člena ZDen oziroma vzpostavitev solastninske pravice na nepremičninah ali etažni lastnini nepremičnin zavezancev vpisanih v vl. št. 100 in 1246. Kot podrejen zahtevek pa so postavili odškodnino, vendar šele v primeru, ko bo pravnomočno ugotovljeno, da predlagana oblika vrnitve, ni mogoča. V predlogu za izdajo začasne odredbe po določbah 11. in 12. člena ZLPP so tožniki predlagali prepoved razpolaganja z navedenimi nepremičninami in prepoved lastninskega preoblikovanja zavezancev, ki se nanaša na zavarovane nepremičnine. To ugotovitev prvostopnega organa potrjujejo tudi podatki spisov (vloge tožnikov in zapisnik z ustne obravnave dne 4.5.1994).

Po določbi 12. člena ZLPP lahko pristojni organ z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ali odredi prenos delnic na sklad RS za razvoj. Iz navedene določbe torej izhaja, da pristojni organ z začasno odredbo v postopku denacionalizacije prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet denacionalizacije, če se denacionalizacijski zahtevek izrecno glasi na vrnitev premoženja (podjetja) v last in posest oziroma vzpostavitev lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica premoženja podržavljenega podjetja (38. člen ZDen) ali z začasno odredbo odredi prenos delnic na sklad RS za razvoj, če se denacionalizacijski zahtevek nanaša na lastninski delež na družbenem kapitalu pravne osebe (podjetja), ki je naslednica premoženja podržavljenega podjetja (37. člen ZDen). V obeh primerih pa mora biti izpolnjen zakonski pogoj, da je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana.

V tem primeru je prvostopni organ v ponovljenem postopku, po presoji sodišča, pravilno ugotovil, da predlog za začasno odredbo vlagateljev, ki v denacionalizaciji zahtevajo vzpostavitev lastninske pravice na nepremičninah zavezancev, ki so vpisane v vl. št. 100 in 1246, ni niti dejansko niti pravno po vsebini izkazan, saj je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da so bile zgradbe, ki so bile ob podržavljenju v lasti podržavljenega podjetja in denacionalizacijskih upravičencev, porušene in na tem mestu, torej na podržavljenem zazidanem stavbnem zemljišču, zgrajeni povsem novi objekti, kar pomeni, da v tem primeru ni mogoča vrnitev premoženja, z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičninah zavezancev. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen se tudi ne vračajo podržavljena zazidana stavbna zemljišča, razen, če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Sodišče se s stališčem in odločitvijo prvostopnega organa strinja, saj ima navedena odločitev podlago v podatkih spisov in v zakonskih določbah, na katere se organ tudi pravilno sklicuje. Sodišče k temu samo še dodaja, da se vrnitev podržavljenega premoženja (podjetja) v obliki, ki je določena v 38. členu ZDen (vrnitev v last in posest oziroma vzpostavitev lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica premoženja podržavljenega podjetja), na katero so denacionalizacijski upravičenci svoj zahtevek izrecno oprli, lahko nanaša le na nepremičnine, ki so bile ob podržavljenju last podržavljenega podjetja, ne more pa se to nanašati tudi na druge nepremičnine, ki so sredstva oziroma premoženje pravne osebe (zavezanca). Tako stališče, po mnenju sodišča, narekuje že sam ZDen, ki pri vseh oblikah vračanja stvari v naravi predpostavlja, da je med denacionalizacijskim upravičencem in podržavljeno stvarjo, ki se vrača, pravna povezava, kar pomeni, da se lahko vrne le tista stvar v naravi, ki mu je bila dejansko tudi podržavljena. Sicer pa ZDen, če vrnitev stvari ni možna v naravi, omogoča odškodnino v obliki vrednostnih papirjev, v denarju ali v obliki nadomestnega premoženja (3. odst. 42. člen), vendar to zadnjo obliko le, če se upravičenec in zavezanec tako sporazumeta. Ker je torej v tem primeru prvostopni organ tako s formalnega kot materialnega vidika pravilno odločil, tožena stranka pa je pri odločanju v pritožbenem postopku kršila že prej navedene določbe procesnega zakona pa tudi materialnih zakonov, kar je lahko vplivalo na odločitev o stvari, je sodišče odločilo kot izhaja iz izreka sodbe. Glede na navedeno se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo. Sodišče pa se v tem primeru ne strinja s trditvijo prizadetih strank v odgovoru na tožbo, da tožnik lahko uveljavlja "odpravo" izpodbijane odločbe le v delu, ki se nanaša na pravico uporabe tožnika na teh nepremičninah. Res je sicer, da ima tožnik pravico uporabe le do 20/1000 nepremičnin, ki so predmet izpodbijane odločbe, vendar glede na naravo in vsebino te začasne odredbe, po mnenju sodišča, njegovega interesa ni mogoče omejiti le na njegov idealni delež pravice uporabe, ampak je njegov interes v tem postopku predvsem v tem, da se z začasno odredbo ne zavarujejo zahtevki upravičencev za vzpostavitev solastninske pravice na navedenih nepremičninah v procesu lastninskega preoblikovanja, če za to ni podana dejanska in pravna podlaga.

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v celoti odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena v povezavi z 2. odstavkom 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).