Jedro

Odklanjanje izročitve zneska, ki ga je izvršitelj izterjal v izvršilnem postopku, je šteti za brezpravno pridržanje v smislu 2. točke 316. člena Obligacijskega zakonika, ko je pobot izključen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1 z dne 13.7.2012, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo zneska 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2010 dalje do plačila, razveljavi (ob tem bi moralo zavrniti tudi tožbeni zahtevek), da se razveljavi sklep o izvršbi tudi glede izvršilnih stroškov in zatem naložilo tožeči stranki, ki v postopku ni uspela, da je dolžna toženi stranki povrniti 40,00 EUR pravdnih stroškov. Odločitev je sprejelo potem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke prenehala že pred uvedbo sodnega postopka na podlagi toženčeve pobotne izjave z dne 21.10.2010, torej z materialnopravnim pobotom.

Proti taki odločitvi se pritožuje tožeča stranka. Meni, da je v zadevi odločalo nepristojno sodišče, saj gre za gospodarski spor, v katerem bi moral odločati gospodarski oddelek okrožnega sodišča. Tožbeni zahtevek namreč izvira iz podpisanega dogovora o izvensodni poravnavi z dne 31.5.2010, ki sta ga podpisala tožeča stranka kot gospodarska družba in tožena stranka kot sodni izvršitelj, slednji pa ima lastnost gospodarskega subjekta. To izhaja iz načelnega pravnega mnenja štev. 3 komisije za preprečevanje korupcije iz leta 2004, saj sodni izvršitelj opravlja delo kot samostojen poklic in je v tem pogledu gospodarski subjekt. To potrjuje tudi pravna teorija, ki poudarja, da je za priznanje položaja gospodarskega subjekta bistveno merilo opravljanje pridobitne dejavnosti. Tudi iz 380. člena ZIZ izhaja, da so sodni izvršitelji samozaposleni, v razmerju do svojih delavcev pa so zasebni delodajalci. Lahko izdajajo račune, vodijo svoje poslovne knjige in plačujejo obvezne socialne prispevke, zato jih je potrebno šteti kot gospodarske subjekte v smislu 13. člene OZ. Sodišču tožeča stranka očita tudi kršitev materialnega prava, ker je nepravilno odločilo o njenem ugovoru zastaranja. Tožena stranka je podala pobotni ugovor šele tekom tega pravdnega postopka, ko so njene terjatve že zastarale, saj je opravljala izvršilna dejanja za tožečo stranko že leta 2008, 2009 in delno leta 2010. Pritožba še opozarja, da sodišče ni pravilno uporabilo 3. točke 316. člena OZ, ki govori o primerih, ko je pobot izključen po samem zakonu. S pobotom ne mere prenehati terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo, ali jih je dolžnik brezpravno vzel ali brezpravno pridržal. Tako pobotanje je možno le, če se stranki o tem sporazumeta. Tožeča stranka ni nikdar pristala na pobot zneska 3.000,00 EUR. Toženec je dne 21.5.2010 od dolžnice v izvršilnem postopku (družbe V. d.o.o.) prejel znesek 9.592,06 EUR, pravdni stranki pa sta dne 31.5.2010 v zvezi s tem sklenili dogovor številka 2. V skladu z določbami Pravilnika o delu izvršiteljev bi izvršitelj moral upniku izročiti zasežen denar. Sodišče je zaključilo, da tožena stranka kot sodni izvršitelj ni protipravno zadržala prejetih denarnih zneskov ker v trenutku podpisa dogovora glede na določbe Pravilnika o delu izvršiteljev še ni bila zavezana denarja izročiti upniku. Po mnenju pritožbe je irelevantno, da je tožena stranka ob podpisu dogovora imela na razpolago še šest dni časa, da tožeči stranki izroči denar, saj vse do danes zarubljenega denarja upniku ni izročila. Dejstvo, da je bil deset dni po prejemu denarja od dolžnice družbe V.,d.o.o. podpisan z upnikom dogovor, sploh ni pomembno za odločitev o tem, ali si je tožena stranka zaseženi denar pridržala protipravno. Po mnenju pritožbe, si je tožena stranka kot sodni izvršitelj denar zdržala protipravno, česar ne spremeni niti dejstvo, da je bil dne 31.5.2010 podpisan dogovor. Z njim je tožena stranka tožečo še dodatno zavedla, da ji bo zaseženi denar izročila, česar pa vse do danes ni storila.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljen je v pritožbi izpostavljen očitek tožeče stranke, da naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je odločalo o tožbenem zahtevku, za katerega naj bi bilo stvarno pristojno okrožno sodišče. Toženec namreč ni subjekt iz 481. člena ZPP, zato za obravnavanje zadeve ne veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je služba izvršitelja javna služba, ki jo opravljajo izvršitelji kot samostojno zasebno dejavnost (280. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), ne pa samostojni podjetnik posameznik, za katerega, (če je v sporu z drugim gospodarskim subjektom) po 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih (1).

Pravilno je bil zavrnjen tudi ugovor zastaranja. Tožeča stranka je med postopkom trdila, da naj bi terjatev tožene stranke izvirala iz dogovora, podpisanega dne 31.5.2010, kar pomeni, da tudi v primeru, če bi bilo toženca mogoče šteti za gospodarski subjekt, njegova terjatev do začetka sodnega postopka (izvršilni predlog je bil vložen 5.7.2012) glede na triletni zastaralni rok ni mogla zastarati. Sicer pa je sodišče ugotovilo, da izvršiteljeve terjatve v resnici izvirajo in posameznih dokončnih obračunov o njegovih stroških, nastalih v različnih izvršilnih zadevah, v katerih je kot upnik nastopala tožeča stranka A. d.o.o., glede teh obračunov pa tudi pritožba priznava, da so bili dokončni v letih 2008 in 2009, delno 2010. In ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila pobotna izjava s strani toženca v zvezi s temi terjatvami tožeči stranki posredovana oktobra 2010, pogoji za pobot pa bi se stekli junija 2010, je jasno, da takrat ni potekel niti petletni splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ, niti triletni zastaralni rok, ki velja za gospodarske pogodbe in ga predvideva 349. člen OZ.

Utemeljeno pa pritožba očita prvostopenjskemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka je med postopkom trdila, da pobot toženčeve terjatve iz naslova obračunov stroškov iz različnih izvršilnih postopkov ni dopusten, ker gre v primeru terjatve, ki jo v tem postopku iztožuje sama, za terjatev iz 2. točke 316. člena OZ, ko je možnost pobota izključena. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je toženec kot sodni izvršitelj opravljal izvršilna dejanja v izvršilnem postopku, ki ga je tožeča stranka kot upnica vodila proti dolžnici V. d.o.o., da je toženec dne 21.5.2010 od dolžnice prejel znesek v višini 9.562,06 EUR in da tega denarja ni prenakazal tožeči stranki. Dne 31.5.2010, kar je deset dni po prejemu denarja, sta tožeča stranka (upnica iz izvršilnega postopka) in toženec (izvršitelj) podpisala dogovor, s katerim se je toženec zavezal znesek 3.000,00 EUR v štirih dneh izročiti tožnici, glede preostalega zneska v višini 6.592,06 EUR pa je slednja dovolila, da si ga izvršitelj pobota s svojo terjatvijo, ki jo ima do nje. Pobot tega zneska (oziroma zneska 6.500,00 EUR) je bil nato tudi dejansko realiziran na podlagi pobotne izjave z dne 20.9.2010. Zneska 3.000,00 EUR pa toženec tožnici ni izročil niti v štirih dneh, kot se je v dogovoru zavezal, niti kasneje, temveč je v zvezi s to tožničino terjatvijo (ki je tudi predmet tega pravdnega postopka), posredoval tožnici dne 21.10.2010 pobotno izjavo. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je bil s tem opravljen materialnopravni pobot in da je zato terjatev tožeče stranke prenehala.

Trditev tožeče stranke, da si je izvršitelj znesek 3.000,00 (oz. 3.092,06 EUR) zadržal nezakonito, ker k morebitnemu pobotanju tega zneska tožeča stranka ni nikoli dala soglasja, je sodišče zavrnilo z materialnopravno zmotnimi argumenti. Obrazložilo je, da je ob podpisu dogovora dne 31.5.2010 toženec glede na določila Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju: Pravilnik) imel na voljo še šest dni časa za izročitev zneska in da zato ugovor tožeče stranke, da si je denar zadržal nezakonito, ne vzdrži. Dodalo je še, da se stranki nista dogovorili, da mora biti za morebitni pobot dano izrecno soglasje tožnice. Tako obrazložitev pritožba tožeče stranke utemeljeno graja, saj ne daje odgovora na vprašanje, ali je zahtevek za plačilo 3.000,00 EUR, po svoji naravi take vrste terjatev, glede katere je po 316. členu OZ pobot izključen. Terjatev tožeče stranke v resnici nima podlage v Dogovoru z dne 31.5.2010, temveč v izvršilnem postopku proti V. d.o.o. Tudi če je imel izvršitelj na dan podpisa Dogovora v skladu s Pravilnikom res na voljo še šest dni časa za poplačilo upnika, ostaja dejstvo, da denarja tožeči stranki ni izročil niti do pobotne izjave z dne 21.10.2010, niti do začetka tega sodnega postopka.

Ko je potrebno v izvršilni zadevi poplačati samo enega upnika, mora izvršitelj, kot je to določeno v 63. členu Pravilnika, opraviti poplačilo najkasneje v osmih dneh od dokončnosti obračuna terjatve. Enako določa 97. člen ZIZ. Obveznost toženca izročiti tožeči stranki znesek 3.000,00 EUR ima podlago v predpisih, ki urejajo potek izvršilnega postopka ob sodelovanju izvršitelja. Slednji opravlja neposredna izvršilna dejanja v sodnem postopku v korist upnikov, zato je njegov položaj v razmerju do tožeče stranke primerljiv s položajem oseb, katerih razmerje temelji na medsebojnem zaupanju. Odklanjanje izročitve zneska, ki ga je izvršitelj (za upnika) izterjal v izvršilnem postopku, je zato šteti za brezpravno pridržanje v smislu 2. točke 316. člena Obligacijskega zakonika, ko je pobot izključen.

Vendar pa je toženec med postopkom večkrat zatrdil, da je imel za pobotanje te terjatve tožeče stranke z drugimi svojimi terjatvami podlago v soglasju tožeče stranke, češ da mu je soglasje za pobot dal „lastnik tožeče stranke D.K.“. Tožeča stranka je ves čas postopka take toženčeve trditve zanikala, prvostopenjsko sodišče pa se zaradi zmotne materialnopravne presoje, da si toženec zneska, izterjanega v izvršilnem postopku od dolžnika V. d.o.o., ni protipravno pridržal, s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Ker gre za pravnorelevantno vprašanje (ni namreč sporno, da je mogoče tudi terjatve iz 316. člena OZ pobotati, če se stranki o pobotanju sporazumeta), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

op. št. 1: taka je tudi sodna praksa na primer odločba VS RS III R 12/2010