Jedro

Plačnik trošarine je po 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro tudi oseba (poleg trošarinskega zavezanca), ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik kupil trošarinske izdelke, ki so bili predmet nezakonite sprostitve v porabo in nezakonitega vnosa, in tudi ne, da je dejansko prejel navedene trošarinske izdelke, za katere trošarina ni bila plačana, je kot kupec trošarinskih izdelkov v smislu 16. člena ZTro plačnik trošarine, in sicer kot solidarni plačnik (4. odstavek 17. člena ZTro).

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo solidarnima dolžnikoma, družbeniku družbe A. d.o.o., B.B. in tožeči stranki, naloženo plačilo trošarinskega dolga in okoljska dajatev za onesnaževanje zraka z emisijo CO2 z obrestmi v skupnem znesku 160.413,88 EUR. Sektor za preiskave pri Generalnem carinskem uradu je izvedel carinsko preiskavo iz razloga suma kršitve trošarinskih predpisov in v postopku carinske preiskave pridobil dokumentacijo od avstrijskih carinskih organov, pri tožeči stranki in C.C. s.p. in družbi D. d.o.o. Na podlagi listin, ki so bile zasežene je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. iz Avstrije v davčnem obdobju januar, februar in marec 2005 prejela 31 pošiljk plinskega olja za pogon D2, ekstra lahkega kurilnega olja in bencina eurosuper 95 pod režimom odloga plačila trošarine. Tako je v davčnem obdobju januar 2005 prejela 62.776 litrov bencina eurosuper 95, 31.258 litrov plinskega olja za pogon D2 in 250.364 litrov ekstra lahkega kurilnega olja, v davčnem obdobju februar 2005 31.324 litrov bencina eurosuper 95 in 248.969 litrov ekstra lahkega kurilnega olja in v davčnem obdobju marec 2005 31.488 litrov bencina eurosuper 95, 18.295 litrov plinskega olja za pogon D2 in 107.081 litrov lahkega kurilnega olja (v nadaljevanju energentov). Celotno količino energentov je nezakonito sprostila v porabo, saj ni predložila nobenega izvoda trošarinskih dokumentov carinskemu uradu v potrditev, ni vložila obračuna trošarine in obračuna takse za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (dalje okoljska taksa) v skladu z Uredbo o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 91/02 in nasl., v nadaljevanju Uredba), ter ni plačala trošarine in okoljske takse. V davčnem obdobju marec 2005, ko ni imela več dovoljenja pooblaščenega prejemnika, je nezakonito vnesla še 5 pošiljk energentov (in sicer 49.735 litrov bencina eurosuper 95, 13.140 litrov plinskega olja za pogon D2 in 41.646 litrov ekstra lahkega kurilnega olja) pod režimom odloga plačila trošarine. Vsako pošiljko je spremljal trošarinski dokument, ki ga je izdal pošiljatelj energentov v Avstriji družba E. Trošarina v Avstriji ni bila plačana, ker so bili energenti odpremljeni pod režimom odloga plačila trošarine. Tožeča stranka pa je bila kupec in dejanski prejemnik vseh energentov ter prevoznik, razen pošiljke z dne 13. 1. 2005, ko je prevoz opravila družba D. d.o.o..

Carinski urad je dne 7. 4. 2006 družbi A. d.o.o. in tožeči stranki poslal vabilo zaradi zaslišanja v zadevi kršitve trošarinskih predpisov. Zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o. se razgovora ni udeležil. Tožeča stranka pa je preko pooblaščenca pisno sporočila, da se vabilu ne bo odzvala, dokler ji carinski urad ne pojasni razloga takšnega vabila. Organ prve stopnje je dne 22. 5. 2006 poslal dopis, v katerem je tožečo stranko seznanil z namen zaslišanja in jo opozoril na posledice neudeležbe, vendar se vabilu ni odzvala. Organ prve stopnje je sestavil zapisnik o trošarinskem nadzoru, št. DT 42302-108/2006-12 z dne 5. 4. 2007, ki je bil tožeči stranki vročen dne 11. 4. 2007. Tožeča stranka je po drugem pooblaščencu podala pripombe na zapisnik, vendar v pripombah ni navedla nobenih relevantnih dejstev in ni priložila ustreznih dokazov, ki bi dokazovala nasprotno od ugotovljenega dejanskega stanja. Za družbo A. d.o.o. je bila vročitev opravljena družbeniku/direktorju B.B., ker je bila družba kot pravna oseba na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99, v nadaljevanju ZFPPod) izbrisana iz sodnega registra (pravnomočni sklep opr. št Srg 2007/00242 z dne 2. 2. 2007). Odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o. po prejemu zapisnika nanj ni podala pripomb.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. v davčnem obdobju januar, februar in marec 2005 od družbe E., prejela pod režimom odloga plačila trošarine 31 pošiljk energentov, od tega 26 pošiljk v času, ko je bila še imetnik dovoljenja pooblaščenega prejemnika ter 5 pošiljk, ko ji je bilo dovoljenje že odvzeto. Družbi A. d.o.o. je bilo izdano dovoljenje za pooblaščenega prejemnika trošarinskih izdelkov skladu z 29.a členom Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. št. 122/06 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZTro). Ker je družba A. d.o.o. iz drugih držav članic EU prejela večje količine mineralnih olj, kot ji je bilo z dovoljenjem pooblaščenega prejemnika dovoljeno in ker za mineralna olja prejeta v davčnem obdobju november 2004 in december 2004 ni plačala trošarine, ji je bilo dovoljenje pooblaščenega prejemnika odvzeto z odločbo Carinskega urada Maribor št. 425-01/14-4 z dne 16. 2. 2005 in je prenehalo veljati z dnem vročitve odločbe, dne 8. 3. 2005. Za vse pošiljke energentov družba A. d.o.o. ni izpolnila zakonskih obveznosti, saj ni predložila trošarinskega dokumenta v potrditev carinskemu uradu in ni predložila obračunov trošarine ter okoljske takse. V obravnavanem primeru gre v 26 primerih za nezakonito sprostitev v porabo in v 5 primerih za nezakonit vnos energentov v Republiko Slovenijo iz druge države članice EU, in je podana njena obveznost za plačilo trošarine po 1. odstavku 16. člena ZTro. Podatki navedeni na izvodih številka 3 trošarinskega dokumenta, ki so bili potrjeni s strani družbe A. d.o.o. v polju C (žig in podpis B.B.) potrjujejo, da je v davčnem obdobju januar, februar in marec 2005 družba dejansko prejela navedene pošiljke energentov. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je organ prve stopnje ugotovil, da družba A. d.o.o. kot pooblaščeni prejemnik ni obračunala trošarine in okoljske takse, saj ni vlagala mesečne obračune za obračun trošarine in okoljske takse. Nadalje je organ prve stopnje ugotovil, da družba A. d.o.o. za obravnavana davčna obdobja ni predložila nobenega izvoda trošarinskega dokumenta carinskemu uradu, kar predstavlja dodaten dokaz, da je imela družba kot pooblaščeni prejemnik (razen pri 5 pošiljkah, ko ni imela več dovoljenja pooblaščenega prejemnika) z nespoštovanjem določb o obvezni predložitvi trošarinskega dokumenta v potrditev carinskemu uradu namen zaobiti zakonske določbe, ki so podlaga za izvajanje nadzora nad gibanjem trošarinskih izdelkov pod režimom odloga plačila trošarine in s tem prikriti prejeme energentov. Kot plačnik trošarine je po 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro tudi oseba (poleg trošarinskega zavezanca), ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Organ prve stopnje je ugotovil, da je tožeča stranka kupila in tudi dejansko prejela sporno količino energentov, s tem, da jih je tudi sama pripeljala (razen pošiljke z dne 13. 1. 2005, ko je bila prevoznik družba D. d.o.o.) direktno od pošiljatelja v Avstriji do svojih skladiščnih prostorov v Republiki Sloveniji (čeprav je fakturiranje blaga potekalo drugače), in ki so bili predmet nezakonitega ravnanja, kot izhaja iz 16. člena ZTro, je tudi tožeča stranka solidarni plačnik trošarine in okoljske takse za omenjene energente v skladu s 6. točko 3. odstavka 17. člena ZTro.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, pri tem še dodaja, da je treba zavrniti očitke tožeče stranke, da bi bilo treba neposredno uporabiti Direktivo Sveta 92/12 EGS z dne 25. 2. 1992. Iz predloga ZTro (Poročevalec, št. 20, z dne 8. 5. 1998) izhaja, da je bila pri oblikovanju besedila upoštevana t.i. splošna smernica 92/12/EEC (Poročevalec, št. 34, z dne 24. 2. 2004) glede gibanja trošarinskih izdelkov, nastanka obveznosti plačila trošarine ter da je ureditev obdavčenja trošarinskih izdelkov s trošarinami v Republiki Sloveniji usklajena z načeli, ki jih določajo evropski predpisi, tako pa izhaja tudi iz spremembe ZTro-F (Uradni list RS, št. 122/06), s katerimi se v pravni red RS prenašajo med drugim Direktiva Sveta 92/12/EGS o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL L št. 76 z dne 23. 3. 1992 s spremembami, dalje Direktiva). Po 249. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim organom izbiro oblik in metod. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da je bila v skladu z določbami 1.a člena ZTro zgoraj navedena Direktiva in njene spremembe vnešena v naš pravni red šele s spremembami in dopolnitvami ZTro-F, pritožbeni organ pojasni, da je formalno to res, kar pa ne pomeni, da je bila do sedaj veljavna ureditev v ZTro v spornem delu v nasprotju z omenjeno Direktivo prav iz navedenih razlogov.

Prav tako pritožbeni organ navaja, da tožeča stranka ne more prevaliti svoje odgovornosti na tujega odpošiljatelja oziroma družbo F., saj tožeči stranki ni uspelo dokazati bistvenega in to je, da je bila za energente trošarina plačana.

Nadalje pritožbeni organ navaja, da ne vzdržijo pavšalne navedbe tožeče stranke, da naj bi slovenske carinske organe tuji pošiljatelj preko elektronskih povezav neposredno seznanjal z odpremo energentov iz Avstrije. Vsebina elektronske baze podatkov oziroma sistem za izmenjavo trošarinskih podatkov (SEED) ne vsebuje podatkov za konkretno pošiljko trošarinskih izdelkov, ki se gibljejo znotraj ES, in tudi ne podatkov o tem, katera pošiljka je predmet gibanja, kdo je prejemnik ter ali je bila trošarina plačana, zato trditev tožeče stranke, da se konkretna pošiljka trošarinskega blaga znotraj EU spremlja tudi preko baze podatkov SEED ne vzdrži. Pritožbeni organ zavrača tudi trditve tožeče stranke, da bi bilo treba ugotavljati njen subjektivni odnos do nezakonitih dejanj prejemnika, ter da ni plačnik trošarine. V zadevi ni sporno, da je bila v obravnavanih primerih tožeča stranka kupec in dejanski prejemnik energentov. Poleg tega ga je sama prevažala od tujega pošiljatelja (razen ene pošiljke), kar pomeni, da je bila seznanjena z vsebino trošarinskega dokumenta, ki je spremljal posamezno pošiljko mineralnega olja in je torej vedela, da gre za poseben postopek odloga plačila trošarine. Prav tako se tožeča stranka ne more sklicevati na dobrovernost, saj tudi določbe 17. člena ZTro pogoja dobrovernosti za opredelitev plačnikov trošarine ne predvidevajo.

Na navedbe tožeče stranke, da je ob plačilu računa za blago plačala tudi trošarino in okoljsko takso ter očitke zakaj so iz solidarne verige izpuščeni drugi kupci, pritožbeni organ pojasnjuje, da trošarinska obveznost nastane, ko so trošarinski izdelki vneseni z ozemlja drugih držav članic v Republiko Slovenijo. Ker trošarina ob vnosu oziroma sprostitvi v porabo v Republiki Sloveniji ni bila plačana predstavlja cena na računih, ki jih je prejela tožeča stranka le vrednost blaga. Navajanje tožeče stranke, da je pomembno komu je bilo blago v Avstriji prodano in vsa navajanja v zvezi z družbo F. so nepomembna. Direktiva ureja gibanje trošarinskih izdelkov med državami članicami EU, poslovanje s trošarinskimi izdelki v posamezni državi članici pa je urejeno z nacionalno zakonodajo posamezne članice. Trošarina je nacionalna dajatev posamezne države članice, ne glede na to, da gre za enotno davčno območje EU. Prvi premik z blagom se ni zgodil s prodajo blaga družbi F. Premik z blagom v sistemu odloga plačila trošarine se je vršil na relaciji od pošiljatelja družbe E. v Avstriji do skladiščnih prostorov tožeče stranke.

V tožbi tožeča stranka izpodbija odločbo organa prve stopnje iz vseh razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) ter kršitev 22. in 25. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91 in nasl.) ter 6. člena EKČP. Navaja, da je bila kupec energentov srbska družba F., ki pripada organiziranemu kriminalu. Na podlagi kupoprodajne pogodbe je postala lastnik omenjenih energentov, ki so sproščeni v uporabo v mestu prodaje pošiljatelja družbe E. Pošiljatelj družbe E. trdi, da so omenjena mineralna olja vnesena na območje Republike Slovenije, saj je trošarinsko listino izpolnil na slovenska podjetja. Pošiljatelj je s tem povzročil nepravilnost na ozemlju Republike Avstrije, zaradi česar organ prve stopnje ni pristojen za izdajo izpodbijane odločbe. Tožeča stranka navaja, da je družba E. ponaredila trošarinske listine, saj je edina razpolagala s ponarejenim tretjim izvodom trošarinske listine, kjer je v polju C lažno naveden podpis B.B.. Družba A. d.o.o. ni imela nobenega poslovnega stika z družbo E. zato posledično tudi ni prejemnica blaga oziroma trošarinska zavezanka, kar pomeni da tudi tožeča stranka ne more biti solidarni dolžnik. Pri tem se sklicuje na izjavo glede ponarejanja trošarinskih listih, ki jo je podal G.G. iz družbe H. d.o.o., ki naj bi primerljiva s položajem B.B. Prav tako organ prve stopnje ni izvedel poštenega dokaznega postopka, saj je zavrnil vse dokazne predloge strank, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Organ prve stopnje spregleda, da je 1.a člen ZTro bil sprejet šele v ZTro-F, zato se tožeči stranki zastavlja vprašanje, ali so omenjene direktive veljale pred tem datumom, saj gre za dogodke iz leta 2005. Tožeča stranka ne more preizkusiti odločbe, saj v njej ni navedeno kateri predpisi so bili kršeni in katere nepravilnosti so bile storjene. Carinski razlagalci izkoriščajo ohlapnost in nedorečenost pravnih pravil ZTro in instalirajo konstrukt ”nezakonitega vnosa“ in ”nezakonite sprostitve v porabo“, čeprav v samem zakonu ni opredelitve za omenjena pojma. Tožeča stranka očita organu prve stopnje, da neupravičeno dopolnjuje zakon, saj prazne, nedoločljive ali nejasne zakonske pojme dopolnjuje v škodo dobrovernega kupca. Dobrovernemu kupcu se očita, da je kupil nezakonito vnesene oziroma nezakonito porabljene energente, ne da bi se ugotovila nezakonitost njegovega ravnanja. Zastavlja se vprašanje, ali se je bil dobroverni kupec glede na objektivne okoliščine dolžan zavedati možnosti, da trošarine ni plačal prejemnik oziroma ali bi se dobroverni kupec moral in mogel zavedati okoliščin, da trošarine ni plačal prejemnik. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odločbo odpravi in postopek plačila trošarine ustavi, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka nadalje sodišču predlaga, da prekine postopek in sproži pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 8., 13., 13.a, 16., in 17. člena ZTro. V pobudi za presojo ustavnosti določb ZTro tožeča stranka v zvezi s kršitvijo 2. in 14. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91 in nasl.) navaja, da so določbe ZTro kot celota obsežne, zapletene, pojmovno premalo opredeljene, na nekaterih mestih pavšalne in povprečnemu uporabniku zakona težko razumljive, nejasne, nelogične, njihova razlaga s strani pristojnih organov pa tudi protiustavna, da povzroča interpretativno zmedo, nejasnost, dvoumnost. Tožnik predlaga, da Ustavno sodišče RS ne le da odloči o protiustavnosti določb ZTro, temveč tudi razveljavi odločbi carinskih organov, ki nalagajo plačilo trošarinskega dolga.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Dne 1. 4. 2010 je stečajni upravitelj po pooblaščencu sodišču sporočil, da je zoper tožečo stranko uveden stečajni postopek, zato predlaga nadaljevanje postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in razlogi drugostopne odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Iz podatkov v spisu je razvidno, da je družba A. d.o.o. v davčnem obdobju januar, februar in marec 2005 od družbe E., prejela pod režimom odloga plačila trošarine 31 pošiljk energentov, od tega 26 pošiljk v času, ko je bila še imetnik dovoljenja pooblaščenega prejemnika ter 5 pošiljk, ko ji je bilo dovoljenje že odvzeto. Za vse pošiljke energentov ni izpolnila zakonskih obveznosti, saj ni predložila trošarinskega dokumenta v potrditev carinskemu uradu in ni predložila obračunov trošarine in okoljske takse. V obravnavanem primeru gre v 26 primerih za nezakonito sprostitev v porabo in v 5 primerih za nezakonit vnos energentov v Republiko Slovenijo iz druge države članice in je podana njena obveznost za plačilo trošarine po 1. odstavku 16. člena ZTro. Podatki navedeni na izvodih številka 3 trošarinskega dokumenta, ki so bili potrjeni s strani družbe A. d.o.o. v polju C (žig in podpis B.B.) potrjujejo, da je v davčnem obdobju januar, februar in marec 2005 družba dejansko prejela navedene pošiljke energentov. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je organ prve stopnje ugotovil, da družba A. d.o.o. kot pooblaščeni prejemnik ni obračunala trošarine in okoljske takse, saj ni vlagala mesečnih obračunov za obračun trošarine in okoljske takse. Nadalje je iz podatkov v upravnem spisu razvidno, da družba A. d.o.o. carinskemu uradu za obravnavana davčna obdobja ni predložila nobenega izvoda trošarinskega dokumenta, kar predstavlja dodaten dokaz, da je imela družba kot pooblaščeni prejemnik (razen pri 5 pošiljkah, ko ni imela več dovoljenja pooblaščenega prejemnika) z nespoštovanjem določb o obvezni predložitvi trošarinskega dokumenta v potrditev carinskemu uradu, namen zaobiti zakonske določbe, ki so podlaga za izvajanje nadzora nad gibanjem trošarinskih izdelkov pod režimom odloga plačila trošarine in s tem prikriti prejeme energentov. Kot plačnik trošarine je po 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro tudi oseba (poleg trošarinskega zavezanca), ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Nesporno je, da je tožeča stranka kupila in tudi dejansko prejela sporno količino energentov, s tem, da jih je tudi sama pripeljala (razen pošiljke z dne 13. 1. 2005, ko je bila prevoznik družba D. d.o.o.) direktno od pošiljatelja v Avstriji do svojih skladiščnih prostorov v Republiki Sloveniji (čeprav je fakturiranje blaga potekalo drugače), in so bili predmet nezakonitega ravnanja, kot izhaja iz 16. člena ZTro. Zato je carinski urad solidarno k plačilu trošarine in okoljske takse za omenjene energente v skladu s 6. točko 3. odstavka 17. člena ZTro zavezal tožečo stranko. Glede na povedano sodišče enako kot pritožbeni organ tožnikove zahteve po zaslišanju raznih oseb in različnih soočenj zavrača kot nepotrebne, saj ne vplivajo na ugotovljeno trošarinsko obveznost in izračunano višino trošarinskega dolga.

Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na dobrovernost, vendar razen zatrjevanja, da je ravnala v dobri veri, te dobrovernosti na katero se sklicuje, ni izkazala. Na podlagi podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožeča stranka kupec in prejemnik vseh 31 pošiljk, prav tako pa je tožeča stranka opravila tudi prevoz vseh pošiljk, razen ene, kar pomeni, da je poznala tovrstno poslovanje. Ker je poslovanje tožeče stranke obsegalo trgovanje s trošarinskimi izdelki, ne gre za osebo, ki tovrstnega poslovanja ne bi poznala, zato po presoji sodišča tožeča stranka s sklicevanjem na različno obravnavanje dobrovernosti, fizičnih oseb in pravnih oseb, ne more utemeljiti kršitve 14. in 22. člena Ustave RS.

Sodišče prav tako zavrača tožbeni očitek, ki se nanaša na vodenje ugotovitvenega postopka in s tem povezan očitek, da je bilo napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožeča stranka s strani organa prve stopnje pozvana z namenom, da se seznani z dokumenti pridobljenimi v postopku carinske preiskave, vendar tožeča stranka te možnosti ni izkoristila tudi po tem, ko ji je carinski urad pisno pojasnil namen poslanega vabila. Po sestavi trošarinskega zapisnika pa je tožeča stranka po pooblaščencu, podala pripombe na zapisnik, ki pa niso vplivale na drugačno odločitev. Zato je tudi po presoji sodišča ta tožbeni ugovor tožnika pavšalen in neutemeljen.

Glede tožbenega ugovora, da pojmi, kot so nezakonit vnos, nezakonita sprostitev v uporabo, nezakonitost, nepravilnost, odgovornost niso dovolj jasno določeni v ZTro, sodišče navaja, da ZTro dovolj jasno določa pomen teh pojmov in gre zgolj za pavšalne navedbe tožeče stranke. Nestrinjanje z razlago teh določb in posledično z odločitvijo pa ne vpliva na drugačno odločitev.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da je organ prve stopnje spregledal, da je bil 1.a člen ZTro sprejet šele v ZTro-F, sodišče pojasnjuje, da je v zvezi s tem že pritožbeni organ pojasnil, da iz predloga ZTro (Poročevalec št. 20, z dne 8. 5. 1998) izhaja, da je bila pri oblikovanju besedila upoštevana t.i. Splošna smernica 92/12/EEC (Poročevalec, št. 34 z dne 24. 3. 2004) glede gibanja trošarinskih izdelkov, nastanka obveznosti trošarine ter da je ureditev obdavčenja trošarinskih izdelkov s trošarinami v Republiki Sloveniji usklajena z načeli, ki jih določajo evropski predpisi, tako pa izhaja tudi iz spremembe ZTro-F, s katerimi se v pravni red Republike Slovenije prenašajo med drugim Direktiva Sveta 92/12/EGS o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL L št. 76, z dne 23. 3. 1992). Prav tako je tudi že pritožbeni organ pojasnil, da je bila v skladu z določbami 1.a člena ZTro navedena Direktiva in njene spremembe vnesene v naš pravni red šele s spremembami in dopolnitvami ZTro-F, vendar to ne pomeni, da je do takrat veljavna ureditev v ZTro v spornem delu v nasprotju z omenjeno Direktivo.

Tožbeni ugovor tožeče stranke, da B.B. ni podpisnik izvoda št. 3 trošarinskega dokumenta, ter da družba A. d.o.o. ni imela nobenega poslovnega stika z družbo E. je trebna zavrniti, ker je iz priložene dokumentacije razvidno, da so bili izvodi številka 3 trošarinskega dokumenta potrjeni s strani družbe A. d.o.o. v polju C (žig in podpis B.B.) ter da je vse pošiljke prevzela tožeča stranka. C.C. s.p. pa je prav tako v vseh 31 primerih izdajala dobavnice in račune za tožečo stranko, istega dne kot je bilo blago pripeljano (razen za eno pošiljko). Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na izjavo G.G. iz družbe H. in navaja, da je omenjena izjava primerljiva s položajem A.A. V zvezi s sklicevanjem na to izjavo sodišče pojasnjuje, da ta izjava prav tako ne vpliva na ugotovljeno trošarinsko obveznost in izračunano višino trošarinskega dolga, niti se ne nanaša na konkreten primer.

Sodišče predlogu tožeče stranke, da se postopek prekine in sproži pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 8., 13., 13.a, 16., in 17. člena ZTro ni sledilo, ker sodišče meni, da določbe ZTro, na katerih temelji odločitev, niso nejasne. Kaj so trošarine in kaj je solidarna odgovornost je v ZTro jasno opredeljeno, zato citiranje stališč iz komentarja Ustave RS še ne zadošča za to, da bi tožeča stranka utemeljila svoje tožbene trditve, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Iz tožbenih navedb s katerimi utemeljuje protiustavnost je razvidno, da se tožeča stranka ne strinja z razlago teh določb in posledično z odločitvijo, ki temelji na razlagi teh določb. Določba je namreč nejasna le tedaj, kadar se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti njene vsebine (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-57/06 z dne 29. 3. 2007, Uradni list RS, št. 33/07). Zgolj to, da tožeča stranka drugače razlaga pravo od tožene stranke, še ne pomeni, da so določbe ZTro nejasne.

Prav tako trditve o protiustavnosti 2. in 15. člena Ustave RS, ker naj ne bi bil sprejet Pravilnik, ki bi določal višino zavarovanja za plačilo trošarine, so v tem primeru nerelevantne, ker v tej zadevi, ne gre za vprašanje višine zavarovanja za plačilo trošarine, temveč za plačilo trošarine pod režimom odloga. Zakonsko določene obveznosti pa ne morejo biti v nasprotju s 33. členom in 76. členom Ustave RS samo zato, ker posegajo na premoženjsko področje. Nesorazmernosti oziroma prekomernosti tega posega pa zgolj z nestrinjanjem, da je treba izpolniti obveznost, tudi ni mogoče utemeljiti.

Sodišče glede predloga tožeče stranke, da se postopek prekine in se sproži pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti določb ZTro, še dodaja, da so v tožbi očitki, ki se nanašajo družbo I. d.o.o., ki pa ni stranka v tem postopku. Zato tožeča stranka v tem postopku glede navedene osebe ne more predlagati prekinitve tega postopka in sprožitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti določb ZTro.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v tem upravnem sporu, ni predmet tožbenih ugovorov. Prav tako sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker glede na povedano za to ni pravne podlage.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.