Jedro

CSD je poudaril, da je za primeren psihosocialni razvoj mld. otroka nujna širitev stikov z očetom, saj stiki le enkrat tedensko v obsegu ene ure lahko povzročijo otrokovo odtujenost od očeta. Grožnja odtujitve pa izpolnjuje standard otrokove ogroženosti, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se stiki mladoletne A. A., roj. ... 2023, s predlagateljem začasno izvajajo izven materinega domačega okolja, in sicer prvi mesec ob sredah in sobotah v trajanju ene ure, nadaljnji mesec ob sredah in sobotah v trajanju ure in pol, nadaljnja dva meseca pa vsako sredo in soboto v trajanju dveh ur. Odločilo je še, da se starša o točni uri stikov dogovarjata sproti, za primer kršitev začasne odredbe pa je odločilo, da se kršitelju izreče denarna kazen v višini 200,00 EUR.

2.Zoper takšno odločitev je nasprotna udeleženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge, predvsem pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti odpravi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da si izvajanja stikov na način, kot je določen z izpodbijanim sklepom, ne želi niti predlagatelj sam. Pritožbi prilaga sporazum z dne 15. 6. 2024, ki je bil sklenjen po izdaji izpodbijanega sklepa, vendar pa preden so ga udeleženci prejeli, iz katerega izhaja, da je predlagatelj potrdil, da trenutna ureditev stikov (enkrat tedensko na naslovu nasprotne udeleženke) ustreza obema udeležencema in je v dobrobit mld. A. A. Center za socialno delo (CSD), ki mu je sodišče v celoti sledilo, sploh ni preverjal dejanskih starševskih sposobnosti predlagatelja za izvajanje stikov na način, kot so določeni v začasni odredbi. Prav tako ni preverjal ustreznosti bivalnih pogojev za mladoletno hčerko na domu predlagatelja, prav tako pa se tudi ni ukvarjal z vprašanjem, kje naj se stiki sploh izvajajo. S tem se ni ukvarjalo niti sodišče. Poleg tega izdani sklep ni skladen s sodno prakso, ki jo je izpostavila že v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, ki poudarja izjemnost ukrepa začasne odredbe in njeno omejenost le na nujne primere, v katerih je zaradi ogroženosti otrok potrebno še pred dokončno odločitvijo začasno urediti razmerje med starši in otroki. Poudarja tudi stališče iz sklepa pritožbenega sodišča v zadevi IV Cp 1229/2023, da je pri izdaji začasnih odredb potreben restriktiven pristop in da zgolj korist otroka za izdajo začasne odredbe ne zadošča, ter da začasne odredbe niso sredstvo za sprotno urejanje spornih razmerij v razpadli družini, ampak je njihova izdaja omejena na primere, ko je otrok tako ogrožen, da je za njegovo zaščito treba ukrepati takoj in spremeniti dotedanji režim izvajanja stikov. Predlagatelj v obravnavani zadevi ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena za izkaz kakršnekoli verjetne ogroženosti osemmesečne A. A. Meni, da ni verjetno izkazano, da naj bi bila za primeren psihosocialni razvoj mld. A. A. nujna širitev stikov z očetom in da naj mld. A. A. s stikom enkrat tedensko po eno uro, ne bi razvila naklonjenosti in povezanosti ter s tem primernega odnosa z očetom. Prav tako ni verjetno izkazano, da naj bi bilo po oceni sodišča mld. A. A. v največjo korist, da stiki z očetom potekajo izven materinega doma. Vztraja, da bi moralo sodišče v postopek pritegniti izvedenca ustrezne stroke, ki bi podal mnenje glede dejanskih starševskih sposobnosti vsakega udeleženca postopka. Poudarja, da predlagatelj ni izkazal, da naj bi razmere med udeležencema postopka postale do te mere negotove, da naj bi bilo za razvoj, zdravje in celo za življenje mld. A. A. nujno potrebno, da sodišče izda predlagano začasno odredbo. Meni, da mld. A. A. ni utrpela nikakršne škode zaradi izvajanja stikov na dosedanji način. Bistveno težavo pri izkazovanju naklonjenosti mladoletnega otroka predlagatelju vidi v dejansko pomanjkljivem in neustreznem izkazovanju pozornosti mladoletnemu otroku s strani predlagatelja. Zaključuje, da ogroženost otroka oziroma verjetnost nastanka škode, kar je temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v obravnavanem primeru ni podana.

3.Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Meni, da se nasprotna udeleženka očitno ne zaveda, da je izvrševanje stikov otroka z očetom izrednega pomena. V zvezi s sklicevanjem nasprotne udeleženke na druge primere iz sodne prakse poudarja, da je potrebno presojati vsak primer posebej. Poudarja, da je njegova želja, da čim več časa preživi z mladoletno A. A. Izvrševanje stikov z njo pa je zaradi ravnanj in obnašanja nasprotne udeleženke in njene sestre močno oteženo. Podpisana sporazuma, ki ju je nasprotna udeleženka priložila pritožbi, nista pravi odraz njegove volje. Nasprotna udeleženka se ob predaji otroka obnaša panično, trdi, da je to za otroka stres in predlagatelju očita, da ima zaradi izvrševanja stikov otrok posledice. Ob joku in kričanju ob predaji otroka je življenjsko logično, da tudi ta joka. Materina obveznost je, da otroka pripravi na stik ne glede na njegovo starost. Otrok stik z očetom povezuje s stresom. Stresne situacije pa niso in ne morejo biti koristne za njegov razvoj in za otrokov odnos z očetom. Meni, da nasprotna udeleženka zgolj formalno omogoča stike, ne pa tudi dejansko. Zaključuje, da bi popolna odsotnost očeta iz življenja mld. A. A. vsekakor predstavljalo za otroka ogrožajoče stanje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po določbi 161. člena Družinskega zakonika (DZ)1 izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. V drugem odstavku 157. člena DZ pa je določeno, da je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Vsebino standarda ogroženosti napolni sodišče glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera.

6.Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se v obravnavanem primeru starša nista bila zmožna dogovoriti o pogostosti in trajanju stikov predlagatelja z mld. hčerko A. A., rojeno ... 2023. Po mnenju nasprotne udeleženke je ustrezen stik enkrat tedensko po uro do ure in pol, predlagatelj pa je menil, da bi se morali stiki izvajati večkrat. Pri tem vztraja tudi v pritožbenem postopku.2 Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v obravnavni zadevi nujno potrebno posredovanje sodišča z izdajo začasne odredbe, saj je zaradi nezmožnosti staršev mld. A. A. za dogovor glede določitve otrokovih stikov z očetom (predlagateljem) izkazana verjetnost otrokove ogroženosti. Navedlo je, da je z vidika otrokovih razvojnih potreb nujna določitev in razširitev njegovih stikov s predlagateljem.

7.Takšna odločitev sodišča prve stopnje temelji na mnenju Centra za socialno delo (CSD). Ta je poudaril, da je za primeren psihosocialni razvoj mld. A. A. nujna širitev stikov z očetom, saj stiki le enkrat tedensko v obsegu ene ure lahko povzročijo otrokovo odtujenost od očeta. Grožnja odtujitve pa izpolnjuje standard otrokove ogroženosti, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe. Iz mnenja še izhaja, da je za otrokov razvoj potrebna očetova prisotnost, da pa so za zgraditev odnosa z otrokom, za razvijanje navezanosti in zaupanja, potrebni strukturirani in pogostejši stiki. Ob takšnih navedbah CSD, ki jih je treba v skladu z 108. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1)3 šteti kot navedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni verjetno izkazan pogoj za izdajo začasne odredbe oziroma otrokova ogroženost.

8.Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da med pravnima pojmoma ogroženost otroka in največja otrokova korist ni enačaja. Zgolj ugotovitev večje otrokove koristi za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Da pa pravni pojem ogroženosti otroka ne zajema le tistih težkih dejanskih položajev oziroma okoliščin, ki pogojujejo npr. odvzem otroka, izhaja že iz zakonskega predvidevanja vrst začasnih odredb v 162. členu DZ. V obravnavani zadevi je mld. A. A. v starostnem obdobju4, ko otrok gradi svojo psihično strukturo. Kot izhaja iz mnenja CSD gre za obdobje, ko otrok začenja razlikovati med osebami okoli sebe in vstopa v fazo diferenciacije in izstopa iz simbiotičnega odnosa z materjo, za kar potrebuje očeta in stike z njim za pridobivanje samostojnosti. To je tudi razlog za odločitev, da se stiki vršijo izven materinega okolja in brez njene prisotnosti. Ker omejeni stiki lahko vplivajo na otrokov razvoj, pogojujejo odtujenost in s tem verjetnost nastanka (bodoče) škode, je bila izdaja začasne odredbe potrebna. Do končne odločitve vzpostavlja ureditev, ki bo, če bosta starša odgovorna do svojega otroka in jo spoštovala, preprečevala nevarnost otrokove ogroženosti.

9.Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, kako naj se stiki vršijo in poudarilo, da naj bo predlagatelj na stik primerno pripravljen in opremljen s potrebnimi informacijami o A. A. trenutni rutini. Nasprotno udeleženko pa je treba opozoriti na zakonsko obveznost prizadevanja za pripravo otroka na stik in opustitev vsega, kar bi izvajanje stikov otežilo (drugi odstavek 141. člena DZ). Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da nasprotna udeleženka ni problematizirala predlagateljevega okolja, v katerem naj bi se stiki z otrokom vršili, pritožbenih trditev o njegovi neustreznosti pa ni konkretizirala. Prav tako ni pojasnila, v čem naj bi bila vprašljivost predlagateljeve starševske sposobnosti za izvrševanje stikov. Takšnih pavšalnih navedb zato ni mogoče presojati in upoštevati.

10.Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 15/2017.

2V odgovoru na pritožbo je navedel, da zapis sporazuma, ki ga je nasprotna udeleženka priložila svoji pritožbi in v katerem se navaja, da se strinja z dosedanjim obsegom stikov, ni odraz njegove prave volje.

3Uradni list RS, št. 16/2019.

4V času sprejetja izpodbijane odločitve je bila stara osem mesecev.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 141, 141/2, 157, 157/2, 161, 162 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 108

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.