Jedro

Tožena stranka je v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku (vodji oddelka za informatiko) očitala, da ni podal vloge za odobritev službenih izhodov oziroma za koriščenje presežka ur, da je storil napake pri vročanju upravnih odločb, da kljub opozorilu niti v dodatnem roku ni realiziral nekaterih lastnih računalniških rešitev, predvidenih za sporno leto in prenove računalniškega programa za pripravo in izplačilo subvencij... Tožnik je storil očitane kršitve, zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Za utemeljenost redne odpovedi iz krivdnega razloga ni potrebna ugotovitev sodišča, da je očitana kršitev storjena iz hude malomarnosti oziroma naklepno, saj to ni pogoj za zakonitost tovrstne odpovedi. Ne gre npr. za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato zadostuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kršitev storil in da ni bilo ovir, zaradi katerih spornih obveznosti ne bi mogel izpolniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2014; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje na podlagi te odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; za poziv nazaj na delo, priznanje delovnega razmerja za čas od 5. 8. 2014 do vrnitve na delo ter za isto obdobje obračun mesečne bruto plače v višini 2.500,00 EUR, odvod davkov in prispevkov in izplačilo ustreznih neto zneskov z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sodbe in zoper odločitev v II. točki izreka, da sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, navaja, da sodišče ni pojasnilo, kako natančno bi morali biti zdravstveni razlogi v opravičilu navedeni, prav tako ni zaslišalo tožnikove osebne zdravnice. Tožena stranka bi morala tožniku dati več časa za pripravo na zagovor. Tožnik je v svoji izpovedi pojasnil zdravstvene težave. Po vročitvi odpovedi mu je bil onemogočen dostop do dokumentacije, zato je bil v postopku v slabšem položaju od tožene stranke. Tožnik je zaradi iste kršitve – neizpolnjevanja plana za leto 2013 – prejel opozorilo pred odpovedjo in nato še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, prav tako je bil sankcioniran dvakrat v dveh različnih postopkih, tj. v postopku ocene delovne uspešnosti in v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Opozorilo pred odpovedjo in odpoved sta bila podana prepozno. Na nepravilnosti glede evidenc delovnega časa bi A.A., ki je bil s tožnikovimi aktivnostmi seznanjen, tožnika lahko opozoril, če je menil, da krši obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik za dva meseca nazaj v postopku ni mogel dokazovati, da v zvezi z odsotnostmi ni kršil svojih obveznosti. Tožnik nalog, opredeljenih v sklepu z dne 5. 6. 2014, v danem roku ni mogel opraviti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem tožnikove osebne zdravnice, s postavitvijo izvedenca s področja računalništva in z zaslišanjem s strani tožnika predlaganih prič. O predlogu, da tožena stranka predloži pisne zahteve in odobritve izhodov, ni odločilo, prav tako ni pojasnilo, zakaj od tožene stranke ni zahtevalo podatkov o usposobljenosti delavcev oddelka informatike in njihovih pogodb o zaposlitvi. Zmotno je presodilo, da je tožnik prepozno podal predlog, da naj tožena stranka predloži pogodbe in drugo dokumentacijo v zvezi z izdelavo aplikacij s strani zunanjega izvajalca. Sodišče tudi ni upoštevalo poročila o delu za leto 2014 in tožnikovega odgovora na sklep z dne 5. 6. 2014. Izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede očitanih kršitev. Navaja še, da sodišče določenih dejstev in objektivnih okoliščin ni upoštevalo, zato sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju, prav tako je jasen in razumljiv izrek sodbe. Čeprav tožnik to kršitev izrecno navaja, je iz pritožbenih navedb razvidno, da deloma uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, deloma pa uveljavlja, da sodišče ni ugotovilo nekaterih dejstev, ki pa za ta spor niti niso odločilna (tj. da bi moralo ugotavljati naklep oziroma hudo malomarnost tožnika). Tudi pri sklicevanju na kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik pravzaprav uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne napak pri navajanju vsebine izvedenih dokazov.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe nekaterih dokazov, predlaganih s strani tožnika. Dokazne predloge je utemeljeno zavrnilo in za to navedlo dopustne razloge, prav tako zaradi neizvedbe določenih dokazov dejansko stanje ni ostalo nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Tožnik izraža nestrinjanje, da sodišče prve stopnje nekaterih prič (B.B., C.C. in D.D.) ni zaslišalo, ne konkretizira pa pritožbenega očitka, zakaj bi bilo ta zaslišanja potrebno izvesti. Ne drži, da naj bi tožnik v drugi pripravljalni vlogi ali v kakšni drugi vlogi pravočasno predlagal, da naj tožena stranka predloži pisne zahteve in odobritve izhodov. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj toženi stranki ni naložilo predložitve podatkov o usposobljenosti delavcev oddelka informatike in njihovih pogodb o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč te listine predložila (B94) in sodišče je te dokaze izvedlo, kot je pojasnilo v 3. točki obrazložitve sodbe. Prav tako je izvedlo listinski dokaz Poročilo o delu za leto 2014 (A61), za katerega tožnik zmotno navaja, da ga sodišče ni izvedlo. Res pa ni sledilo tožnikovemu predlogu, da naj tožena stranka predloži dokumentacijo v zvezi z izdelavo aplikacij s strani zunanjih izvajalcev. V obrazložitvi sodbe (62. točka) je navedlo razloge za takšno odločitev, in sicer poleg prekluzije (286. člena ZPP) še druge vsebinske razloge. Ker je sodišče prve stopnje dejstva, ki naj bi se ugotovila s temi listinami, ugotovilo že z izvedbo drugih dokazov (izpovedjo prič), čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje, tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka.

8. Predmet spora je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Krivdni razlog je v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) podan, kadar delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Predpostavka te odpovedi je v skladu z zahtevo iz 85. člena ZDR-1 pisno opozorilo pred odpovedjo, ki ga mora delodajalec delavcu podati v 60 dneh od ugotovitve kršitve in v šestih mesecih od nastanka kršitve. V njem mora delavca opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila (če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih). Pred odpovedjo mora delodajalec delavca pisno seznaniti z (v odpovedi) očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodja oddelka I, oddelka za informatiko. Tožena stranka mu je 3. 3. 2014 podala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, 11. 7. 2014 pa odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnika 2. 7. 2014 pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ga povabila na zagovor, predviden 9. 7. 2014, ki pa se ga tožnik ni udeležil in zagovora tudi ni podal v pisni obliki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila opozorilo pred odpovedjo in odpoved podana pravočasno in da sta (v pretežnem delu) utemeljena, ter da tožena stranka tudi ni kršila tožnikove pravice do zagovora. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka dan pred predvidenim zagovorom, tj. 8. 7. 2014, s strani tožnikovega pooblaščenca prejela obvestilo, iz katerega izhaja, da se zagovora iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti, da bo takoj, ko mu bo zdravstveno stanje to omogočalo, poslal pisni zagovor in da mu je iz zdravstvenih razlogov prepovedana uporaba računalnika, na katerem ima določeno dokazno gradivo. Temu obvestilu je bilo priloženo zdravniško potrdilo tožnikove osebne zdravnice, iz katerega izhaja, da se tožnik iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti zagovora 9. 7. 2014. Tožnik (oziroma pooblaščenec v njegovem imenu) v omenjenem obvestilu ni navedel konkretnih razlogov, zaradi katerih se zagovora ni mogel udeležiti. Zgolj pavšalno sklicevanje na zdravstvene razloge ne zadošča(1) , ne glede na to, da je tožnik obvestilu priložil tudi zdravniško potrdilo, saj tudi iz tega konkretni razlogi za nemožnost udeležbe na zagovoru (ali vsaj podaje pisnega zagovora) ne izhajajo. Od tožene stranke zato ni bilo pričakovati preložitve zagovora.

10. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel konkretnih razlogov, zaradi katerih se zagovora ni mogel udeležiti. Te pomanjkljive trditvene podlage njegova izpoved niti npr. izpoved njegove osebne zdravnice ne bi mogla nadomestiti. Sodišče prve stopnje je že iz tega razloga pravilno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje zdravnice. Njeno zaslišanje ni bilo potrebno niti zaradi ugotovitve pristnosti zdravniškega potrdila, saj to ni bilo sporno. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka tožniku ni dala dovolj časa za pripravo na zagovor, saj je bilo od prejema vabila 2. 7. 2014 do predvidenega zagovora 9. 7. 2014 pet delovnih dni, kar je skladno z določilom 85. člena ZDR-1, od tožene stranke pa preložitve zagovora, ne da bi imel tožnik za to upravičen razlog, ni bilo mogoče pričakovati, saj bi s tem nenazadnje tvegala zamudo roka za podajo odpovedi. Tudi tožnikova navedba v obvestilu, da za podajo zagovora potrebuje dostop do računalnika, ne daje podlage za zaključek, da bi morala tožena stranka iz tega razloga zagovor preložiti. Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v okvir katerega sodi tudi izvedba zagovora, ni sodni postopek, zato od delodajalca ni mogoče zahtevati, da delavcu omogoči izvedbo določenih dokazov. Namen zagovora je delavcu omogočiti, da se izjavi o očitanih kršitvah delovnih obveznosti. Izvedbo dokazov v smislu obrambe pred očitanim pa lahko predlaga tudi še v sodnem sporu. To možno je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje imel, a je ni izkoristil. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnikova pravica do zagovora ni bila kršena, je zato pravilno.

11. Tožnik neutemeljeno nasprotuje stališču, da je tožena stranka opozorilo pred odpovedjo z dne 3. 3. 2014 podala znotraj 60-dnevnega subjektivnega in 6-mesečnega objektivnega roka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da se je direktor tožene stranke z v opozorilu očitanimi nepravilnostmi glede lastnih računalniških rešitev (v nadaljevanju: LRR) in pravilnikov seznanil 28. 1. 2014, z nepravilnostmi glede Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (Kodeks, Ur. l. RS, št. 8/01) pa 4. 2. 2014 in 13. 2. 2014. Pritožba neutemeljeno navaja, da so bile kršitve v zvezi z neizpolnjevanjem plana za leto 2013 (očitek, ki se nanaša na LRR in pravilnike) znane najkasneje konec leta 2013 oziroma že tekom tega leta. Takšen zaključek namreč iz izvedenih dokazov ne izhaja. Direktor tožene stranke je izpovedal, da takoj po nastopu mandata v decembru 2013 ni mogel preveriti, ali so vodje oddelkov izpolnili plan za leto 2013 in da se je z nepravilnostmi tožnikovega dela seznanil v postopku podelitve letne ocene v prvih mesecih leta 2014, kar potrjujejo tudi listinski dokazi (poročilo o delu za 2013 iz februarja 2014 in listine, ki se nanašajo na postopek podelitve letne ocene). Pravilno je torej stališče sodišča, da je tožena stranka tožniku pravočasno podala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev, ki se nanašajo na neizpolnjevanje Programa dela za leto 2013. Pravilna je tudi presoja glede pravočasnosti opozorila zaradi kršenja Kodeksa, dejanskim ugotovitvam s tem v zvezi pa tožnik v pritožbi niti ne oporeka. Pritožbene navedbe o tem, da je izpodbijana odpoved prepozna, pa so nedopustna nova dejstva, ki jih tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Opozorilo pred odpovedjo temelji na očitku, da tožnik ni realiziral nekaterih LRR, ki so bile opredeljene v delu Informatika Programa dela tožene stranke za leto 2013 (rešitev za ocenjevanje škod ..., program E. in nadgraditev grafičnega pregledovalnika F.), da ni poskrbel za pripravo Pravilnika o poslovni skrivnosti in Pravilnika o projektnem delu, ki sta bila prav tako predvidena v Programu dela za leto 2013, in da je imel v nasprotju s Kodeksom nedostojen, žaljiv in neprimeren odnos do sodelavcev. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so vsi očitki (z izjemo ene od domnevno žaljivih izjav tožnika) utemeljeni. Pritožbeno sodišče se strinja tako z dejanskimi zaključki kot s pravno presojo sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obsežne obrazložitve sodbe.

13. Pravilna je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da LRR predstavljajo programsko delo zaposlenih tožene stranke, ki ni vezano na izvedbo postopka javnega naročila in obstoj dodatnih finančnih sredstev. To (razen iz izpovedi G.G.) izhaja iz izpovedi vseh prič, v verodostojnost katerih tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Iz njihovih izpovedi ne izhaja, da bi bile naučene, kot neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi. Pritožba pa nima drugih navedb v zvezi z (ne)verodostojnostjo zaslišanih prič, prav tako tožnik tudi ne trdi, da bi (še) katera priča potrdila, da je bilo za izvedbo LRR treba izvesti postopek javnega naročila oziroma da so bila potrebna denarna sredstva. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka imela zaposlene delavce, ki so bili strokovno usposobljeni za izvedbo LRR, in sicer sta bila strokovno usposobljena vsaj H.H. in I.I., tožnik pa bi lahko k izdelavi LRR pritegnil tudi delavce, zaposlene na območnih enotah, ki so dolžni opravljati skupne naloge za potrebe tožene stranke. To dejstvo ne izhaja le iz predloženih pogodb o zaposlitvi za druge delavce, kot navaja tožnik v pritožbi, ampak tudi iz izpovedi direktorja tožene stranke ter prič (J.J., A.A., I.I. in H.H.), potrdil pa ga je tudi tožnik sam v postopku preizkusa ocene delovne uspešnosti. Neusposobljenosti delavcev tožene stranke za izdelavo teh programskih rešitev ne potrjuje niti (kasnejša) izdelava programa s strani zavoda K.. Zavod K. je namreč izvedel le en segment računalniške rešitve, in sicer le ocenjevanje škod na ..., ne pa tudi v ... na splošno, za kar bi moral poskrbeti tožnik. Na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ne vpliva niti neizvedba dokaza s postavitvijo izvedenca računalniške stroke. Ta dokazni predlog je sodišče pravilno zavrnilo že zato, ker ni bil dovolj substanciran, sicer pa je bil ta dokaz predlagan tudi za ugotovitev nepomembnih dejstev (podal naj bi mnenje o obstoječem informacijskem sistemu in o tem, v kakšnem obsegu je potrebna prenova tega sistema) oziroma za ugotovitev dejstev (o tem kakšna znanja so za prenovo potrebna in ali zaposleni pri toženi stranki ta znanja imajo), ki se s tem dokazom ne morejo ugotoviti. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev teh dejstev izvedlo druge dokaze. Poleg tega si je pravilno razlagalo tudi (kasnejšo – v letu 2015) sklenitev pogodbe z zunanjim izvajalcem za izdelavo programa E. in nadgradnje grafičnega pregledovalnika F., do katere je prišlo, ker tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi zakonskih omejitev ni mogla zaposliti novega vodjo oddelka za informatiko. V vsakem primeru to dejstvo ne spremeni ugotovitve, da tožnik svojih obveznosti ni opravil, saj se nanaša na obdobje precej po podaji odpovedi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožnika, da naj tožena stranka predloži pogodbe z zunanjimi izvajalci. Ne drži niti pritožbena navedba, da iz izpovedi J.J. in L.L. izhaja, da je bil program F. narejen v okviru mednarodnega projekta M., saj tega navedeni priči nista izpovedali, ampak sta (tako kot ostale priče) potrdili, da tožnik za realizacijo te naloge ni poskrbel. 14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da priprava pravnih aktov (pravilnikov) ni sodila v področje informatike in s tem v tožnikove obveznosti, saj priprava Pravilnika o poslovni skrivnosti in Pravilnika o projektnem delu predvideva Program dela za leto 2013, del Informatika. Zato je bila to tožnikova obveznost. Navedba, da bi to morala biti obveznost kadrovske službe, tako ne more biti relevantna. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno izpostavlja izpoved priče N.N.. Ta je namreč izpovedal, da je imel tožnik pripravljen Pravilnik o osebnih podatkih, ki pa ni predmet opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da na obstoj očitane kršitve ne vpliva dejstvo, da omenjena pravilnika nista bila sprejeta niti v letu 2014 niti kasneje, saj ju zaradi opustitve ... standarda kasneje ni bilo treba sprejeti.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da so očitane žaljive oziroma neprimerne izjave, ki predstavljajo kršitev Kodeksa, bile podane le v obrambi v postopku podaje letne ocene dela. Izjave so bile namreč podane že v ugovoru zoper letno oceno v ocenjevalnem listu, iz katerega pa ne izhajajo nobeni očitki tožene stranke, zoper katere naj bi se branil. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izjava, da je bil zaseg računalnika nadrejenega izveden zaradi njegove laži, in izjava, da vodenje javnih razpisov ni takšno, kot se navaja, ter da revirni gozdarji pripravljajo vse zadeve, od pogodb do ostalih zadev, predstavljata ravnanje v nasprotju s Kodeksom in s tem kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da očitki iz opozorila pred odpovedjo (tožnik izpostavlja predvsem očitane izjave) ne morejo biti razlog za prenehanje delovnega razmerja. Tožniku namreč zaradi teh kršitev delovno razmerje ni prenehalo, ampak je bil le opozorjen na kršitve in na možnost, da se mu pogodba o zaposlitvi odpove, če kršitev ponovi oziroma stori drugo kršitev obveznosti. Tožnik je kršitve iz opozorila (v pretežnem delu) storil, kar pomeni, da je bilo opozorilo utemeljeno. Napačno je stališče pritožbe, da je tožnik zaradi iste kršitve prejel tako opozorilo pred odpovedjo kot tudi odpoved. Tožniku se je sicer v opozorilu pred odpovedjo res očitala neizvedba nekaterih LRR, (deloma) enako kot v odpovedi. Vendar je tožena stranka po podaji opozorila pred odpovedjo 5. 6. 2014 izdala sklep, v katerem ga je opomnila (med drugim tudi) na izpolnjevanje teh obveznosti in mu dala nov rok za izpolnitev. Ker tudi po poteku tega roka obveznosti ni izpolnil, mu je dopustno iz teh istih razlogov podala še odpoved. Navedeno stališče pa niti ni ključno za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi, saj je ta zakonita že iz drugih utemeljenih razlogov.

17. Odpoved je bila tožniku podana zaradi več kršitev, in sicer ker ni podal vloge za odobritev službenih izhodov oziroma za koriščenje presežka ur, ker je storil napake pri vročanju upravnih odločb, ker kljub opozorilu niti v dodatnem roku ni realiziral nekaterih LRR, predvidenih za leto 2013 (rešitev za ocenjevanje škod po naravnih ujmah, program E. in nadgraditev grafičnega pregledovalnika F.), in prenove računalniškega programa za pripravo in izplačilo subvencij v gozdarstvu, ker ni pravočasno usposobil J.J. in O.O. za delo ter ker je D.D. in I.I. napotil na izobraževanje, v zvezi s katerim postopek javnega naročila še ni bil zaključen. Sodišče prve stopnje je z izjemo očitka, ki se nanaša na usposabljanje J.J. in O.O., ugotovilo, da je odpoved utemeljena. Navedlo je obsežne in jasne razloge za svojo odločitev.

18. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnika nihče od nadrejenih ni opozoril na nepravilnosti glede dela, izpolnjevanja Programa in glede evidentiranja službenih odsotnosti. Na kršitve je bil opozorjen že v opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 3. 3. 2014. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik tudi sicer seznanjen s svojimi obveznostmi, ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da jih ni izpolnil, ker z njimi ne bi bil seznanjen.

19. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke in priče A.A. ugotovilo, da tajnica tožniku ni smela odobriti službenega izhoda in da tožnik A.A. kot nadrejenemu ni podal (niti ustne) vloge za odobritev službenih izhodov. Tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče tega dejstva ni moglo ugotoviti zgolj na podlagi izpovedi priče A.A.. Dejstva je namreč možno dokazovati s katerimkoli dopustnim dokazom, ki mora biti tudi pravilno ocenjen. Sodišče je pravilno zaključilo, da tožnik za izhod ni imel potrebne odobritve nadrejene osebe. To ne izhaja le iz izpovedi navedene priče, ampak tudi iz izpovedi tožnika, ki je povedal, da je v nekaterih primerih obvestil le tajnico (ne tudi nadrejenega). Tajnica pa ni pristojna za odobritev službenega izhoda, s čimer je bil seznanjen tudi tožnik. ki je v preteklosti večkrat nadrejenemu podal vlogo za odobritev izhoda. Ni pomembno število ur, na podlagi katerega je bil narejen obračun plače, niti dejstvo, da se je vedelo, kje se tožnik nahaja. Predmet odpovedi namreč ni očitek, da tožene stranke ni seznanil s svojo odsotnostjo, ampak predvsem, da ni ustrezno prosil za odobritev službenega izhoda in za koriščenje presežka ur.

20. Tožnik v pritožbi ne zanika očitanih napak v zvezi z vročanjem upravnih odločb, navaja pa, da sodišče ni upoštevalo določenih olajševalnih okoliščin, in sicer da je to delovno nalogo prevzel začasno, ker je ni želel prevzeti nihče drug, da je dejansko šlo za administrativno delo, da je napako odpravil in da toženi stranki ni nastala nobena materialna škoda. Vročanje upravnih odločb, ki so bile tožniku po elektronski pošti poslane v varni elektronski predal, je bila tožnikova delovna naloga. Zato ni pomembno, ali jo je prevzel le za določen čas oz. ali je sodila med t. i. administrativne naloge, ali je napako sam odkril in odpravil ter ali je nastala kakšna škoda. Dejstvo je, da je kršitev storil, s tem da so bile določene upravne odločbe naslovnikom (lastnikom gozdov) vročene že po izteku roka, v katerem bi morali izpolniti naložene obveznosti (npr. izvedba sečnje, odvoz posekanega lesa in vzpostavitev gozdne higiene).

21. Za utemeljenost redne odpovedi iz krivdnega razloga ni potrebna ugotovitev sodišča, da je očitana kršitev storjena iz hude malomarnosti oziroma naklepno, saj to ni pogoj za zakonitost tovrstne odpovedi, Ne gre npr. za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato zadostuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kršitev storil in da ni bilo ovir, zaradi katerih spornih obveznosti ne bi mogel izpolniti.

22. Pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na usposabljanje J.J. in O.O. ne odgovarja, saj je glede tega že sodišče prve stopnje zavzelo stališče, ki je tožniku v korist – da odpoved v tem delu ni utemeljena.

23. V pritožbi tožnik ne zanika niti nepravilnosti, ki jih je storil v zvezi z izvedbo postopka javnega naročila za izobraževanje. Neutemeljeno pa navaja okoliščine, ki na presojo utemeljenosti očitane kršitve ne morejo vplivati. In sicer, da ni pričakoval, da naročilnica ne bo podpisana, in da je bilo izobraževanje na podlagi iste naročilnice nato izvedeno par mesecev kasneje. Dejstvo je, da je tožnik delavce na izobraževanje napotil še pred zaključkom postopka javnega naročila, kar je bilo nepravilno, to pa je tožnik tudi vedel. Predpise, ki določajo postopek javnega naročila, je bil dolžan upoštevati. Iz že pojasnjenih razlogov ni upoštevna pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do krivde tožnika.

24. Tožnik v pritožbi v zvezi z odpovednim očitkom, ki se nanaša na LRR, ponavlja razloge, ki jih je navedel že v zvezi z opozorilom pred odpovedjo (da delavci tožene stranke za izdelavo računalniških aplikacij niso bili usposobljeni, da je bila izvedba programov odvisna od finančnih sredstev in da so bili kasneje programi izdelani s strani zunanjega izvajalca). Pritožbeno sodišče je nanje že odgovorilo, zato razlogov v tem delu obrazložitve sodbe ne ponavlja. V pritožbi tožnik še navaja, da je na izrecno zahtevo sodišča z vlogo z dne 16. 2. 2015 predložil poročilo oziroma odgovor na sklep o določitvi nalog z dne 5. 6. 2014 in da naj bi te listine dokazovale, da je – nasprotno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje – toženi stranki podal pisno poročilo o realiziranih LRR. Vendar pa se navedene listine ne nanašajo na LRR, ampak na usposabljanje J.J. in O.O.. Zato se nanje neutemeljeno sklicuje. Tudi sicer predstavlja nepodaja poročila v zvezi z realizacijo LRR le eno izmed več očitanih kršitev, s tem da že ostale ugotovljene kršitve dajejo zadostno podlago za zakonitost odpovedi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni pravočasno realiziral nalog v zvezi z LRR, ki so mu bile naložene v sklepu z dne 5. 6. 2014 in ki so bile predvidene že v Programu za leto 2013. Tožnik v pritožbi neresnično povzema vsebino izpovedi direktorja tožene stranke (ki niti smiselno ni izpovedal, da programi obstajajo od prej in da ni potrebe po njihovi prenovi) oziroma se sklicuje na izpovedi prič glede nepomembnih dejstev. Prav tako neutemeljeno navaja, da ni imel dovolj časa za realizacijo te naloge. V sklepu z dne 5. 6. 2014 mu je bil res postavljen sorazmerno kratek rok (do 16. 6. 2014), vendar pa je treba upoštevati, da bi morala biti to obveznost realizirana že v letu 2013. 25. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Takšno stališče je zavzeto tudi v sodni praksi, npr. v sodbi opr. št. VS RS VIII Ips 128/2015 z dne 27. 10. 2015.