Jedro

V skladu z b. točko 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Med spore o odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem sodi odškodninski spor zaradi poškodbe na delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ni pristojno za reševanje spora v delu, ki se nanaša na prvotoženo in tretjetoženo stranko ter njenega stranskega intervenienta (točka I izreka). Odločilo je, da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje pristojnemu Okrožnemu sodišču v …. (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da so so vsi trije toženci samostojni podjetniki, njihova odgovornost pa je solidarna. V tej zadevi gre za problematiko, ki se opira na isto pravno in dejansko podlago. Zahtevka nikakor ni mogoče obravnavati ločeno pred dvema različnima sodiščema, saj bi to povsem nerazumno zapletlo in podražilo postopek. Tožnik vsem trem toženim strankam očita praktično enake kršitve. Bistvo zadeve je, da so vsi trije toženci opustili ukrepe za zagotavljanje varnosti na gradbišču. Njihove aktivnosti bi morale biti usklajene, pa niso bile. Bilo bi v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, če bi se dejansko stanje ugotavljalo v dveh različnih postopkih. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in da odloči, da je Delovno sodišče v …. stvarno pristojno za vse tri tožene stranke in stranskega intervenienta.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega očitka ne konkretizira tako, da bi navedel katere določbe ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe pa je možno smiselno razumeti kot uveljavljanje nepravilne uporabe določb ZPP, ki se nanašajo na stvarno pristojnost (18. - 45. člen ZPP) in določbo 191. člena ZPP o sosporništvu. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje te določbe uporabilo pravilno oziroma, da mu ni mogoče očitati, da je izpodbijani sklep nepravilen, ker kakšne od določb ZPP ni uporabilo.

Vsako sodišče je v skladu s 1. odstavkom 19. člena ZPP ves čas postopka dolžno po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilo ravno to. V skladu z b. točko 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Med spore o odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem prav gotovo sodi odškodninski spor zaradi poškodbe na delu. Navedeno pomeni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je podana njegova stvarna pristojnost glede tožnikovega zahtevka zoper drugega toženca. Obenem navedeno pomeni, da določba 5. člena ZDSS-1 ne more biti pravna podlaga za stvarno pristojnost sodišča prve stopnje v odškodninskem sporu zoper prvega in tretjega toženca, saj ta dva nista tožnikova delodajalca.

Možno bi bilo sicer, da bi sodišče prve stopnje postalo stvarno pristojno za odločanje v sporu zoper prvega in tretjega toženca, na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 191. člena ZPP o materialnem sosporništvu. V skladu s to določbo več oseb lahko toži oziroma je lahko toženih z isto tožbo, če so glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove pravice oziroma obveznosti na isto dejansko in pravno podlago ter če gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti. Toženci niso v pravni skupnosti glede na sporni predmet (odškodnino zaradi poškodbe na delu) iz katere bi izhajala upravičenja oziroma obveznosti, ki so predmet tožbenega zahtevka. Prav tako ni podan drugi v citirani določbi predvideni primer materialnega sosporništva, to je, da bi se obveznosti vseh treh tožencev opirale na isto dejansko in pravno podlago. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pravna podlaga zahtevka zoper prvega toženca odgovornost izvajalca del; pravna podlaga za zahtevek zoper drugega toženca je odškodninska odgovornost delodajalca, pravna podlaga odgovornosti tretjega toženca pa odškodninska odgovornost imetnika delovnega stroja. Za isto dejansko in pravno podlago pa ni mogoče šteti tožbenih navedb o tem, da med glavnim izvajalcem del, to je prvim tožencem in obema podizvajalcema (drugim in tretjim tožencem) ni bilo nobenih izmenjav informacij, podatkov in navodil. Ob še tako benevolentnem tolmačenju navedene določbe ni mogoče šteti, da gre za isto pravno podlago tožbenih zahtevkov zoper vse tri tožence. Pravna podlaga tožbenih zahtevkov je lahko delno različna, vendar ne v tolikšni meri, kot je to v konkretnem primeru.

Formalno sosporništvo v smislu določbe 2. točke 1. odstavka 191. člena ZPP pa ne pride v poštev že zaradi tega, ker je zanj potrebno, da je podana stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za vsakega toženca, kar pa v konkretnem primeru ni podano.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ni stvarno pristojno za reševanje spora v delu, ki se nanaša na prvega toženca in tretjega toženca ter njegovega stranskega intervenienta ter, da je za odločanje v tem sporu stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v …..

Res je sicer, da takšna odločitev sodišča prve stopnje za tožnika pomeni dražji in bolj zapleten postopek, vendar navedeno ne more biti kriterij za drugačno odločitev glede stvarne pristojnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.