Up-440/02 - 11

18. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 155/2001 z dne 26. 3. 2002 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 271/99 z dne 13. 1. 2000 in sklepom Delovnega sodišča v Kopru, Oddelka v Postojni, št. Pd 47/95 z dne 22. 12. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo zoper sklep Višjega sodišča, s katerim je to zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi. Strinjalo se je s stališčem nižjih sodišč, da delavcu, ki sklepa delovno razmerje, ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti (predloga) pogodbe o zaposlitvi. Sodišče namreč stranke ne more prisiliti k sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z vsebino, ki jo brez njenega soglasja narekuje druga stranka.

2.Zoper sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepoma nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave ter kršitev "Konvencije" in Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP77). Nasprotuje zaključku sodišč o pomanjkanju pravnega interesa. Zatrjuje tudi, da ni šlo za novo zaposlitev, ker je bil v spornem obdobju že zaposlen pri toženi stranki. To naj bi izhajalo tudi iz sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 270/99 z dne 1. 2. 2001 in sodbe Delovnega sodišča v Kopru, oddelka v Postojni, št. Pd 9/2001 z dne 22. 8. 2001. Meni, da bi morala sodišča o vprašanju obstoja delovnega razmerja tudi v obravnavani zadevi odločiti enako. Opozarja tudi na sklep Vrhovnega sodišča št. VS31227 z dne 13. 3. 2001 (VIII Ips 178/2000), iz katerega naj bi izhajalo, da ima tožnik pravico do ugotovitvene tožbe tudi v primeru, ko pogodbo o zaposlitvi podpiše.

B.

3.Navedbe pritožnika, da je bil nedvomno zaposlen pri toženi stranki in da je izkazan njegov pravni interes za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti (predloga) pogodbe o zaposlitvi, pomenijo po vsebini ugovor zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S takšnimi očitki pa pred Ustavnim sodiščem praviloma ne more uspeti. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal.

Zavrženje tožbe samo po sebi namreč še ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

4.Ustavnopravno bi lahko bil relevanten le očitek pritožnika, da so sodišča odločala drugače kot v podobnih primerih. Člen 22. Ustave namreč med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo načeloma uporabljati enako. Iz navedenega izhaja zahteva, da sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse. Kršitev 22. člena Ustave utemeljuje pritožnik s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča št. Pdp 270/99 in na njegovi podlagi izdano sodbo št. Pd 9/2001, iz katerih naj bi izhajalo, da je bil v spornem obdobju v dejanskem delovnem razmerju s toženo stranko. Očitek o odstopu od sodne prakse je mogoče utemeljevati zgolj z odločitvami sodišč višje ali enake stopnje. Pritožnikov očitek o odstopu od sodne prakse, naslovljen tudi na Vrhovno sodišče, torej že iz tega razloga ne more biti utemeljen. Poleg tega pa se zadeva, v kateri sta bili izdani omenjeni odločbi, od obravnavane razlikuje. V obravnavani zadevi se Vrhovno sodišče z vprašanjem obstoja dejanskega delovnega razmerja, kar je bilo predmet omenjenega sklepa in sodbe, sploh ni ukvarjalo. Zavzelo je namreč stališče, da je pritožnik okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je bil s toženo stranko v spornem obdobju v dejanskem delovnem razmerju, uveljavljal šele v reviziji, kar pa ni dopustno. Vprašanje, ali je glede na dejanske okoliščine primera mogoče sklepati na obstoj delovnega razmerja, kljub odsotnosti pisne pogodbe o zaposlitvi, torej pred Vrhovnim sodiščem ni bilo obravnavano. Glede na to pa očitek o neenotni uporabi prava ne more biti utemeljen. S tega vidika neutemeljeno pa je tudi sklicevanje pritožnika na sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 178/2000 z dne 13. 3. 2001, iz katerega naj bi izhajalo, da ima tožnik pravico do ugotovitvene tožbe tudi v primeru, ko pogodbo o zaposlitvi podpiše. Tega, da bi podpisal pogodbo o zaposlitvi, namreč pritožnik niti ne zatrjuje.

5.Pavšalnih očitkov pritožnika o kršitvi "Konvencije", ne da bi sploh pojasnil, za katero Konvencijo naj bi šlo, Ustavno sodišče ni moglo obravnavati.

6.Ker torej v obravnavani zadevi očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan