Jedro

Zavrnitev predloga za izvršbo za izterjavo terjatve iz naslova odškodnine zaradi odstopa od pogodbe (v zvezi s katerim je sodišče v tisti zadevi presodilo, da do njega sploh ni prišlo) ne pomeni odločitve o (ne)dovolitvi izvršbe za izterjavo terjatev iz naslova plačila po pogodbi o lizingu dolgovanih pa neplačanih zneskov, ki jih upnik zahteva v obravnavanem postopku, in ne vpliva na pravico upnika, da vloži nov predlog za izvršbo za izterjavo teh terjatev in da sodišče o njegovem predlogu (seveda pod pogojem, da so za to izpolnjene tudi druge procesne predpostavke) vsebinsko odloči.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika z dne 10. 9. 2021, razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju I 220/2021 z dne 22. 7. 2021 in zavrglo predlog za izvršbo (točka I izreka). V zemljiški knjigi je pri nepremičninah v lasti dolžnika izbrisalo zaznambo izvršbe, vpisano na podlagi sklepa o izvršbi (točka II izreka), in odločilo, da mora upnik dolžniku v 8 dneh povrniti 1.338,10 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (točka III izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil upnik in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi zavrne in sklep o izvršbi potrdi, točki II in III izreka pa razveljavi in dolžniku v plačilo naloži še pritožbene stroške upnika. Kot zmotno je označil stališče sodišča prve stopnje, da je bilo o upnikovem predlogu za izvršbo že pravnomočno odločeno v zadevi I 409/2016. Menil je, da v obravnavani zadevi ne gre za izterjavo iste terjatve, kot v zadevi I 409/2016. V tisti zadevi je namreč terjal terjatev na podlagi odstopa od pogodbe o lizingu, torej odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi odstopa od pogodbe. Ta škoda ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, torej tistemu, kar bi prejel, če bi bile pogodbene obveznosti pravilno izpolnjene, kar med drugim zajema tudi vsoto neplačanih obrokov lizinga, ki so zapadli do odstopa od pogodbe. V tem postopku pa terja le obveznosti, ki so zapadle do odstopa od pogodbe. Postopek v obravnavani zadevi res poteka med istima strankama in na podlagi istega izvršilnega naslova, kot je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo sodišče prve stopnje, vendar ne gre za isto terjatev. Terjatev, ki jo terja v tej zadevi, ima drugo pravno naravo. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč (VSRS sklep II Ips 286/2011, VSL sklep I Cpg 675/2017) pa je istovetnost zahtevka podana, če je pravno razmerje, o katerem je že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz nove pravde, pri čemer je treba obseg pravnomočnosti sodbe presojati z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in razlogov sodbe. S tem vprašanjem pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo.

3. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo tej nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in zahteval povrnitev pritožbenih stroškov. Navedel je, da se je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve opredelilo do navedb upnika o drugačni pravni podlagi zahtevka, saj je navedlo, da je treba poleg tožbenega predloga upoštevati tudi materialno pravno razmerje, na katerem tožbeni zahtevek temelji. Sodišče prve stopnje je nato primerjalo predloga za izvršbo in ugotovilo, da sta povsem identična, saj upnik izterjuje identične zneske. Sicer pa je tudi upnik v pritožbi navedel, da pravnomočen sklep izvršilnega sodišča zajema tudi vsoto dolgovanih zapadlih obveznosti do odstopa od pogodbe in da v tem postopku terja plačilo obveznosti, ki so zapadle do določene časovne točke, konkretno do dneva, ko je upnik odstopil od pogodbe o lizingu. Upnik tako pod drugačno pravno argumentacijo dejansko zahteva isto, kot je zahteval že v predhodnem postopku, v svoji argumentacji pa prihaja sam s sabo v nasprotje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi I 220/2021 z dne 22. 7. 2021 na podlagi izvršilnega naslova, Pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine št. 3113180255 (v nadaljevanju: pogodba o lizingu) in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenih v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 619/10 z dne 30. 12. 2010, zoper dolžnika kot zastavnega dolžnika dovolilo izvršbo na njegove nepremičnine, in sicer zaradi izterjave terjatev za plačilo do 26. 1. 2015 zapadlih pa ne plačanih obrokov lizinga (tj. 17. do 48. obroka) v skupni višini 221.785,42 EUR, terjatev iz naslova stroškov (tj. stroškov opominov, stroškov izdaje zahtevka za deponiranje pogodbe in stroškov zavarovanja) v skupni višini 302,08 EUR, terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od neplačanih obrokov lizinga oziroma stroškov, zapadlih do 23. 1. 2015, v skupni višini 23.864,37 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 222.087,50 EUR (221.785,42 EUR + 302,08 EUR) od 23. 1. 2015 do plačila in izvršilnih stroškov. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo z obrazložitvijo, da gre za že razsojeno stvar, saj upnik izterjuje isto terjatev, kot jo je izterjeval v postopku, ki je pred Okrajnim sodiščem na Ptuju tekel pod opr. št. I 409/2016, v katerem je bil njegov predlog za izvršbo zavrnjen.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve pravilno pojasnilo, kako se presoja vprašanje pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) in pravilno navedlo, da se pri tem ne šteje, da gre za isti zahtevek le tedaj, kadar je tožbeni predlog isti, temveč je treba poleg tožbenega predloga upoštevati tudi materialnopravno razmerje, na katerem tožbeni zahtevek temelji.1 Pravilno je tudi izpostavilo, da se izrek sodne odločbe nanaša na dejansko stanje, ki ga vsebuje obrazložitev sodne odločbe, in za tisti sklop dejstev veljajo objektivne meje pravnomočnosti. Čeprav pravnomočen postane le izrek, je pri presoji, ali gre v izvršilnem postopku za že razsojeno stvar, torej treba ugotoviti, ali je v novem postopku, ki teče med istim upnikom in dolžnikom, poleg identitete samega predloga (tj. višine terjatev, za izterjavo katerih je predlagana izvršba) podana tudi enaka dejanska podlaga takšnega predloga.2 Sodišče prve stopnje je ob primerjavi predlogov za izvršbo v obravnavani zadevi in zadevi I 409/2006 ugotovilo, da v obeh zadevah teče postopek med istima strankama, na podlagi istega izvršilnega naslova in za izterjavo istih denarnih terjatev (pri čemer je bila v zadevi I 409/2016 poleg terjatev, ki se izterjujejo v tej zadevi, izvršba predlagana še za izterjavo drugih terjatev, kar je sodišče prve stopnje določno navedlo v opombi 1 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato je zaključilo, da gre v obravnavani zadevi za že razsojeno stvar, saj je bil upnikov predlog za izvršbo v zadevi I 409/2016 že pravnomočno zavrnjen. Kot utemeljeno opozarja pritožba, so zaključki sodišča prve stopnje o obstoju identitete terjatev napačni.

7. Upnikova terjatev izvira iz pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine, sklenjene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu SV 619/10, s katero se je glavni dolžnik - lizingojemalec (med drugim) zavezal k plačilu 120 obrokov lizinga ter v pogodbi določenih obresti in stroškov. Plačevanje obrokov lizinga je temeljna obveznost lizingojemalca.3 Če pogodbeno obveznost krši, lahko lizingodajalec vztraja pri pogodbi in zahteva njeno izpolnitev ali pa od pogodbe odstopi in uveljavlja sankcije, ki sledijo razvezi. V primeru razveze (delno že izpolnjene) pogodbe imata njeni stranki (poleg tega, da sta obe prosti svojih obveznosti) pravico do vrnitve danega, povračil za koristi in morebitne odškodnine.4 Odškodnina v takem primeru (lahko) ustreza pozitivnemu pogodbenemu interesu, tj. premoženju, ki bi lizingodajalcu pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena.5

8. Kot izhaja iz sklepa o ugovoru Okrajnega sodišča na Ptuju I 409/2016 z dne 3. 11. 2020 (priloga B2), s katerim je sodišče razveljavilo v tisti zadevi izdani sklep o izvršbi in predlog za izvršbo zavrnilo, in iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 925/2020 z dne 10. 3. 2021 (priloga B3), s katerim je bil navedeni sklep potrjen, je v tisti zadevi upnik obstoj (in zapadlost) svoje terjatve zoper dolžnika kot zastavnega dolžnika utemeljeval na dejstvu odstopa od pogodbe o lizingu zaradi kršitve obveznosti glavnega dolžnika - lizingojemalca (tj. neplačevanja obrokov lizinga), predlog za izvršbo pa je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da upnik ni veljavno odstopil od pogodbe, na podlagi česar je posledično zaključilo, da zapadlost terjatve, ki je bila predmet izvršbe, ni bila izkazana. Terjatev, katere izterjavo je upnik uveljavljal v zadevi I 409/2016, je imela pravno naravo terjatve iz naslova odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala, ker je zaradi kršitve lizingojemalčevih obveznosti 26. 1. 2015 uveljavil pravico do odstopa od pogodbe, dogovorjeno v 16. in 27. členu pogodbe o lizingu (glej točko 14 obrazložitve sklepa I 409/2016). Pri izračunu višine te terjatve pa je, med drugim, upošteval tudi zneske do dneva odstopa od pogodbe že zapadlih a neplačanih obrokov lizinga (tj. 17. do 48. obroka) z zamudnimi obrestmi, in stroškov.

9. V obravnavani zadevi upnik ne uveljavlja izterjave terjatve iz naslova odškodnine zaradi uresničitve odstopnega upravičenja, ampak izterjavo terjatve iz naslova izpolnitve pogodbe (tj. izterjavo v pogodbi o lizingu dogovorjenih in že zapadlih obrokov lizinga ter stroškov, ki naj bi jih bil po pogodbi dolžan nositi lizingojemalec, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) nastanek oziroma zapadlost teh terjatev pa ni vezana na izkaz pogojev za uresničitev odstopnega upravičenja. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da terjatve, ki so bile predmet izterjave v zadevi I 409/2016, niso identične terjatvam, ki so predmet izterjave v tem postopku, saj (čeprav vse izvirajo iz iste pogodbe o lizingu) temeljijo na drugačnih pravni in dejanski podlagi. Pri tem ni pomembno dejstvo, da je upnik pri izračunu (odškodninske) terjatve, katere izterjavo je zahteval v zadevi I 409/2016, upošteval tudi višino že zapadlih a neplačanih obrokov lizinga in stroškov, katerih izterjavo zdaj zahteva v tem postopku, zaradi česar je bila izvršba v tisti zadevi (med drugim) predlagana tudi za izterjavo zneskov, ki po višini ustrezajo zneskom, ki jih upnik (na drugi podlagi) zahteva v obravnavani zadevi. Zavrnitev predloga za izvršbo za izterjavo terjatve iz naslova odškodnine zaradi odstopa od pogodbe (v zvezi s katerim je sodišče v tisti zadevi presodilo, da do njega sploh ni prišlo) zato ne pomeni odločitve o (ne)dovolitvi izvršbe za izterjavo terjatev iz naslova plačila po pogodbi o lizingu dolgovanih pa neplačanih zneskov, ki jih upnik zahteva v obravnavanem postopku, in ne vpliva na pravico upnika, da vloži nov predlog za izvršbo za izterjavo teh terjatev in da sodišče o njegovem predlogu (seveda pod pogojem, da so za to izpolnjene tudi druge procesne predpostavke) vsebinsko odloči. 10. Navedeno je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa v točki I izreka, pod katero je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo in predlog za izvršbo zavrglo, posledično pa tudi v točkah II in III izreka, v katerih je sodišče prve stopnje razveljavilo opravljena izvršilna dejanja in upniku naložilo plačilo dolžnikovih ugovornih stroškov, in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). V tem naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju, da ne gre za ponovno odločanje o že razsojeni stvari, ponovno odloči o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, pri čemer naj vsebinsko presodi tudi ostale ugovorne navedbe, ki jih v izpodbijanem sklepu zaradi stališča, da gre za že razsojeno stvar, ni presojalo.

11. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Tako tudi VSL sklep IV Cp 3095/2006 z dne 28. 6. 2006. 2 VSRS Sodba in sklep II Ips 239/2018 z dne 28. 2. 2019; VSRS sklep II Ips 118/2015 z dne 10. 9. 2015; VSM sklep I Ip 1070/2016 z dne 18. 1. 2017. 3 Žiga Razdrih: Finančni leasing v novejši praksi Vrhovnega sodišča RS, Pravni letopis 1/2016, stran 45. 4 Prav tam, stran 50. 5 VSL sodba in sklep I Cpg 1677/2015 z dne 13. 9. 2016, VSK sodba in sklep Cpg 22/2013 z dne 23. 5. 2013, VSL sodba II Cp 3121/2012 z dne 15. 5. 2013, VSL sodba I Cp 1975/2010 z dne 21. 7. 2010.