Jedro

Če sodišče prve stopnje ne opravi procesnega dejanja, na izvedbo katerega opozori sodišče druge stopnje, se kršitev določbe 3. odstavka 397. člena ZKP upošteva le takrat, kadar zaradi tega pride do kršitev drugih določb postopka, ki predstavljajo poseg v pravice strank v postopku.

Izrek

Zahteva obsojenega L.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.6.1998 obtoženega L.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 2. odstavku 249. člena KZ in mu izreklo kazen 3 leta zapora. Pritožbe okrožnega državnega tožilca, obtoženega L.K. in njegovega zagovornika je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 8.10.1998 zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni L.K. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjuje, da so bile v sodnem postopku in izpodbijani sodbi, ki mu je bila izrečena, storjene sledeče nezakonitosti: Kovček s ponarejenimi tolarskimi bankovci, ki je bil dne 21.7.1997 najden v obsojenčevem osebnem avtomobilu, je last policijskega tajnega sodelavca, ki je kovček podtaknil v avtomobil in iz njega pobegnil tik pred aretacijo in zasegom kovčka.

Uradna zaznamka z dne 8.7.1997 z neresnično vsebino je izdelala policija. Postopek zoper njega temelji na nezakonitih dejanjih in zlorabah uradnega položaja v zadevo vpletenih uradnih državnih organov Republike Slovenije, to je policije, Slovenske varnostno obveščevalne agencije, Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani ter sodišč prve in druge stopnje.

Obdolžitve zoper njega so konstrukt in predstavljajo neposreden napad na njegovo čast, dobro ime, dostojanstvo ter telesno in duševno integriteto. Postopek ob aretaciji je bil brutalen in je pri tem dobil poškodbe. S takšnim ravnanjem je policija kršila 5., 14., 18., 21. in 35. člen Ustave Republike Slovenije, kršen je bil Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) in sicer a), b) in c) točka 1., 2. in 3. odstavka 2. člena ter 3., 6., 7., 9. in 17. člen. Podana je tudi kršitev Evropske konvecije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), in sicer 1., 2., 3., 4., 5., 8., 13. in 14. člen.

Policija je zoper njega storila kaznivo dejanje krive ovadbe po 288. členu KZ.

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je pridobilo odredbo sodišča za izvajanje posebnih ukrepov iz 150. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na podlagi uradnih zaznamkov z neresnično vsebino. Sodišče ni ugodilo predlogom za zaslišanje in soočenje s policisti M.E., C.A. in M.V., ki so navedene dokumente izdelali oziroma podpisali.

Varuh človekovih pravic v dopisu z dne 9.1.1998 ugotavlja kršitve iz 1. odstavka 18. člena ZKP.

Sodišče je reševalo zadevo na podlagi prepričanja, da je obdolženec kriv. Sodišče je podčrtovalo in označevalo nekatere tekste v policijskih dokumentih le v obremenilnih delih in je s tem dokazalo svojo pristranskost. Sodišče se je postavilo v vlogo tožilstva, s priporom je kršilo načelo o domnevi nedolžnosti.

Celoten postopek predstavlja napad sodišča na osebnostno integriteto obsojenca, na temelje vsake pravne civilizacije, na dostojanstvo in na pravno integriteto celotne mednarodne skupnosti.

Nezakonite dokaze bi bilo treba izločiti iz spisa v skladu z določbo 18. člena ZKP. Nezakoniti dokazi so: uradna zaznamka z dne 8.7.1997, kazenska ovadba, razen zapisnika o ogledu kraja dejanja, vsa poročila tajnega policijskega sodelavca, poročila neidentificirane osebe, vsa poročila o tajnem opazovanju, ki se v resnici ni izvajalo. Sodišče ni omogočilo zaslišanja oseb, ki naj bi izvajale tajno opazovanje in s tem kršilo e) točko 3. odstavka 14. člena MPDPP in 2. točko 3. odstavka 6. člena EKČP, kršena je tudi določba 2. odstavka 5. člena ZKP in 3. alinea 29. člena Ustave RS. Kršena je bila pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča po 23. členu Ustave in 1. odstavku 40. člena MPDPP in 1. odstavku 6. člena EKČP. Ponarejene oziroma neavtentične so avdiokasete s posnetimi telefonskimi pogovori, gre za kršitev 145., 148. in 153. člena ZKP. Videokaseta o srečanju med policijskim tajnim sodelavcem, D.K. in obsojencem z dne 11.7.1997 je predrugačena, druga polovica posnetka je zbrisana. V sodnem spisu ni originalnega bankovca s fiksirano prstno sledjo, ki naj bi bila obsojenčeva, podana je kršitev 1. odstavka 145. člena in 153. člena ZKP. Tega bankovca prvostopenjsko sodišče ni preskrbelo od policije, čeprav mu je bilo to z razveljavitvenim sklepom Višjega sodišča v Ljubljani naloženo.

Pripor zoper obdolženca z dne 21.7.1997 je bil odrejen nezakonito na podlagi konstrukta z uporabo nezakonitih metod in na podlagi podtaknjenega kovčka s ponarejenim denarjem.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije nerazumno zavlačuje odločanje o vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti glede pripora, nezakonito je ravnanje Ustavnega sodišča, ki ustavnih pritožb v zvezi s tem ni sprejelo v obravnavo.

Sodba pritožbenega sodišča z dne 8.10.1998 je pamflet, poln neresnic, laži in podtikanj s politično motivacijo.

Izrek sodbe je nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Ni res, da bi prvostopenjsko sodišče izvedlo v ponovljenem postopku vse možne dokaze, kar se zatrjuje v sodbi sodišča druge stopnje.

Sodišče prve stopnje ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, ker ni pribavilo vseh posnetih telefonskih pogovorov, zlasti ne pogovora s tajnim policijskim sodelavcem z dne 21.7.1997. Pritožbeno sodišče je naložilo prvostopenjskemu sodišču zaslišanje vseh kriminalistov, ki naj bi opravljali tajno opazovanje, ki ni bilo izvedeno. Sodišče tega ni opravilo in obsojencu ni bilo omogočeno zaslišanje prič, ki ga obremenjujejo.

Navodilo pritožbenega sodišča, naj prvostopenjsko sodišče tajnega policijskega sodelavca zasliši tako, da bo ostala njegova identiteta neznana, ni v skladu z določbami ZKP. Identiteta sodišča bi morala biti znana vsem strankam v postopku, kršena pa je bila določba 1. odstavka 14. člena MPDPP in 1. odstavka 6. člena EKČP. Policija je obsojenca označila kot hudega kriminalca, kar se v postopku ni potrdilo. Identiteta policijskega tajnega sodelavca je ostala nerazkrita.

Neupoštevanje zahteve za izločitev državnega tožilca in senata prvostopenjskega sodišča predstavlja absolutno kršitev po 39. in 40. členu ZKP.

Obsodba za dejanje, ki ni kaznivo, je konstrukt v nasprotju s 1. členom ZKP.

Motiv za kompromitacijo obdolženca je njegovo politično delovanje proti reformkomunističnim strukturam, ki so ostale na oblasti tudi po osamosvojitvi Republike Slovenije.

Pritožbeno sodišče na seji dne 8.10.1998 ni odločalo o priporu in preizkušalo, ali so še podani razlogi za pripor. Obsojenec poudarja, da sta sestavni del zahteve za varstvo zakonitosti tudi pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 31.10.1997 in zoper sodbo z dne 7.6.1998, z vsemi prilogami.

V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti z dne 28.12.1998 obsojenec še navaja, da so bili dokazi montirani in podtaknjeni in da so vsi organi, ki so sodelovali v predkazenskem in kazenskem postopku, delovali na nivoju inkvizicijskih sodišč. Zatrjuje, da je bil pripor zoper njega odrejen brez pripornega razloga, na podlagi izjave anonimne osebe - policijskega tajnega sodelavca. Navaja, da je od 8.10.1998 dalje v nezakonitem priporu brez kakršnegakoli sklepa. Obsojenec nadalje zatrjuje, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, pri čemer pritožbeni senat na pritožbeni seji ni dopustil predlaganja in navajanj novih dokazov in novih dejstev.

Obsojenec zaključuje, da kaznivega dejanja ni storil in zanj ni odgovoren ter predlaga razveljavitev vseh sklepov o nezakonitem in samovoljnem odrejanju pripora in razveljavitev obeh izpodbijanih sodb.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla: Zoper sklepe o podaljšanju pripora je obsojenec med postopkom vlagal zahteve za varstvo zakonitosti, ki se obravnavajo posebej in je na njegove vloge v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP tudi podan posamičen odgovor in predlog vrhovnega državnega tožilca.

V zelo obširni zahtevi zoper navedeni sodbi obsojenec uveljavlja vse možne razloge v smislu 420. člena ZKP, poleg tega pa še številne kršitve ustavnih pravic in pravic, ki mu gredo po mednarodnem pravu. Kolikor se te ne nanašajo na določbe kazenskega zakona, niso upoštevne, prav tako ne zahteve, ki ponujajo zgolj drugačne dokazne zaključke in oceno dejanskega stanja, kot je bila sprejeta pri pravnomočno končanem sojenju.

Presojo je tako treba omejiti na tisti del zahteve, v katerem obsojenec meni, da je sodišče oprlo sodbo na nezakonito pridobljene dokaze, ki bi jih moralo izločiti, da mu je kršilo pravico do obrambe, da na prvi stopnji pri ponovnem sojenju ni izvedlo vseh dokazov, ki so mu bili naloženi z razveljavitvenim sklepom drugostopnega sodišča in da izrek ni razumljiv, oziroma, da ima obrazložitev prvostopne sodbe napake v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V nadaljevanju odgovora vrhovna državna tožilka ocenjuje, da stališčem zahteve ni mogoče pritrditi v nobenem od uveljavljanih razlogov. Izrek sodbe je jasen, razumljiv in skladen z njeno obrazložitvijo. Tako v prvo kot drugostopenjski sodbi se navajajo izčrpni razlogi, ki utemeljujejo krivdorek. Sodbi sta oprti na dokaze, ki jih je sodišče glede njihove dopustnosti izrecno posebej presojalo in oprlo razsodbo nanje v zakoniti meri. Pravica do obrambe ni bila kršena, obsojenec se je posluževal številnih pravnih sredstev, njegovim dokaznim predlogom ni bilo ugodeno le v določenem obsegu po argumentirani odločitvi sodišča. Izvedeni so bili dokazi oziroma ugotovljene okoliščine, na katere je Višje sodišče v Ljubljani opozorilo v razveljavitvenem sklepu z dne 9.2.1998 in je očitek zahteve, da 3. odstavek 397. člena ZKP ni bil spoštovan, neutemeljen. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega L.K. kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Odredba preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10.7.1997 je bila odrejena v skladu z določili 150. in 152. člena ZKP. Preiskovalni sodnik je kot razloge za sum, da je L.K. izdelal ponarejen denar in ga z drugimi osebami razpečuje, upošteval ne le podatke, ki jih je neposredno zbrala policija, ampak tudi ekspertize narejenega denarja, ki jih je podala Banka Slovenije in so bile priložene predlogu okrožnega državnega tožilca za izdajo odredbe. Policija je podatek, da se osumljeni L.K. ukvarja s ponarejanjem in razpečevanjem ponarejenih tolarskih bankovcev, pridobila od osebe, ki je policiji večkrat posredovala določene informacije. Identitete te osebe policija ni razkrila. Na takšni podlagi je preiskovalni sodnik sprejel oceno, da so podani razlogi za sum, da osumljeni L.K. z neugotovljenimi osebami sodeluje pri izvrševanju kaznivega dejanja ponarejenja denarja oziroma njegovega razpečevanja v skladu z zakonskimi pogoji.

V teku kazenskega postopka oziroma na glavni obravnavi je obdolženec zahteval, naj se zaslišijo delavci policije C.A., M.V. in M.E., ki so sprejeli oziroma preverjali podatek informatorja o kriminalni aktivnosti L.K. Sodišče prve stopnje je predlog za zaslišanje navedenih delavcev policije zavrnilo, ker je ugotovilo, da se je informacija operativne narave deloma izkazala kot resnična, saj je obdolženi dejansko ponujal v prodajo ponarejene bankovce, poleg te informacije pa je preiskovalni sodnik imel na razpolago tudi ekspertizo Banke Slovenije o ponarejenem denarju. Šele kasneje se je izkazalo, da gre za drugačne bankovce, kot jih je v prodajo ponujal obdolženi. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog obdolženca za zaslišanje policistov A., E. in V. V zvezi s tem je potrebno oceniti, da je imel preiskovalni sodnik v času, ko je na predlog državnega tožilca odločal o odreditvi ukrepov iz 150. člena ZKP, ustrezno dejansko podlago za oceno, da so podani razlogi za sum, da L.K. sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja po 249. členu KZ in je bila v tem pogledu odredba zakonita. V kasnejšem postopku se je izkazalo, da obdolženec takšno kaznivo dejanje res izvršuje. Policija je podatek o delovanju obdolženca dobila od svojega informatorja, ki ga ni razkrila. Tudi če bi bilo takšno obvestilo posredovano kot anonimen klic, bi policija ne samo smela, ampak bi bila dolžna preveriti takšno obvestilo oziroma prijavo.

Policija je torej morala upoštevati navedeno obvestilo, prav tako tudi preiskovalni sodnik, ko je v fazi predkazenskega postopka odločal o uporabi ukrepov po členu 150. ZKP.

Obsodilna sodba ne temelji na podatkih, ki so jih pridobili oziroma posredovali delavci policije M.E., C.A. in M.V. in je zato njihovo zaslišanje prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo. Navedene priče bi bilo treba v tej zadevi zaslišati le, če bi sodišče ocenilo, da je podana verjetnost oziroma utemeljen sum, da gre v tem primeru res za postopek, ki je plod policijskega konstrukta zoper obdolženca, kot ta zatrjuje. Takšna verjetnost pa ni bila izkazana. Ne gre torej za obremenilne priče, ali priče, ki bi obdolženca lahko razbremenile, zatrjevane kršitve 2. odstavka 5. člena ZKP, 3. alinee 29. člena Ustave RS in 3. točke 3. odstavka 14. člena MPDPP, 2. točke 3. odstavka 6. člena EKČP, 23. člena Ustave RS, 1. odstavka 40. člena MPDPP in 1. odstavka 6. člena EKČP zato niso podane.

Okoliščina, da v sodnem spisu ni bilo bankovca s fiksirano prstno sledjo obdolženca, ne predstavlja kršitve 2. odstavka 145. člena ZKP. Določba tega člena vsem državnim organom, navedenim v 1. odstavku 145. člena ZKP, nalaga, da poskrbijo za ohranitev sledov kaznivega dejanja in predmetov, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno ter drugih dokazil, medtem ko 153. člen ZKP nalaga organom za notranje zadeve, da vse kar je pridobljeno z uporabo ukrepov iz 150. člena ZKP, predajo državnemu tožilcu. V zvezi z vprašanjem prstne sledi obdolženca na enem od ponarejenih bankovcev se je ta zagovarjal, da je sled nastala, ko se je bankovca dotaknil na policijski postaji, saj prej tega denarja ni imel in mu ga je podtaknil tajni policijski sodelavec. Obdolženec torej ni izpodbijal pristnosti sledi, ampak le zatrjeval, da je do sledi prišlo v drugačnih okoliščinah, kot ugotavlja sodišče. Glede na takšno oceno dokaza okoliščina, da bankovca s sledmi obdolženca ni bilo v gradivu, ki je bilo vpogledano na glavni obravnavi, ni mogoče šteti kot kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Pri tem je treba tudi opozoriti, da v ponovnem sojenju drugostopenjsko sodišče kršitve določbe 3. odstavka 397. člena ZKP v zvezi s tem ne ugotavlja. Ne glede na to je treba povedati, da zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ne opravi procesnega dejanja, na izvedbo katerega ga je opozorilo sodišče druge stopnje, ni podana kršitev te določbe oziroma je ta upoštevna le takrat, kadar zaradi tega pride do kršitev drugih določb postopka, ki predstavljajo poseg v pravice strank v postopku. Takšne zveze med zatrjevano kršitvijo in pravicami v postopku vložnik zahteve ne uveljavlja, ampak le na splošno zatrjuje, da je bilo sodišče pristransko in odvisno.

Zaslišanje prič D.P., D.S. in A.B. je obdolženec predlagal zaradi dokazovanja, da je ob aretaciji dobil telesne poškodbe. Ta predlog je sodišče utemeljeno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da to ni neposredno povezano z ugotavljanjem, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu ga očita obtožba in da ima možnost sprožiti ustrezen postopek pri policiji zaradi ugotavljanja, ali so policisti pri svojem delu prekoračili svoja pooblastila, ima pa tudi možnost podati ovadbo pri pristojnem državnem tožilstvu.

Vprašanje pristnosti posnetkov pogovorov obdolženca oziroma njihove prilagoditve, uničenja, ali brisanja dela posnetkov je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja oziroma ocene dokazov. Ugotavljanje dejanskega stanja in ocenjevanje njegove pravilnosti obenem z oceno verodostojnosti posameznih dokazov je predmet postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Vrhovno sodišče pri tem ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, preizkuša le obstoj tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), ne preizkuša pa morebitnih vložnikovih trditev o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ne prvo ne drugostopenjsko sodišče svoje sodbe ne opirata na podatke o tajnem policijskem opazovanju in sledenju, zato v zvezi s tem zaslišanje delavcev policije, ki so ta ukrep izvajali, ni bilo potrebno, oziroma z zavrnitvijo takega predloga obrambe pravice obdolženca niso bile kršene.

Na glavni obravnavi dne 2.6.1998 je bil zaslišan tajni policijski sodelavec B., katerega identiteta ni bila razkrita. Ta priča je izvajala ukrep po 2. točki 1. odstavka 150. člena ZKP, ki je bil odrejen z odredbo preiskovalnega sodnika. Okoliščina, da identiteta priče ni bila razkrita, čeprav je določba 3. odstavka 240. člena ZKP narekovala, da ta pove ime in priimek, poklic, prebivališče, rojstni kraj in druge osebne podatke, ne predstavlja kršitve določb postopka, ki bi imela za posledico nezakonitost izpodbijane sodbe. Pri zaslišanju je imela obramba možnost postavljanja vprašanj priči kot tudi dajanja pripomb. Obramba je izpodbijala predvsem identiteto priče kot človeka, ki je kot tajni policijski sodelavec komuniciral z obdolžencem. Glede tega pa ob upoštevanju izpovedbe načelnika Urada za organizirani kriminal UNZ Ljubljana D.H. ne more biti upoštevnega dvoma. Izpodbijani sodbi tudi ne temeljita le na izpovedbi tajnega policijskega sodelavca. S to izpovedbo je bilo potrjeno tisto, kar so vsebovala policijska poročila, sicer pa je vsebina policijske akcije in njena legalna zasnova potrjena z izpovedbo delavca MNZ D.H. kot to posebej ugotavlja sodba sodišča druge stopnje. Ob podatkih, ki jih je zbral tajni policijski sodelavec, pa je v tej zadevi sodišče vendarle razpolagalo z neposrednim dokazom, to je prstno sledjo obdolženca na enem od ponarejenih bankovcev. Prav ta dokaz je bil v zadevi odločilen, saj je potrdil ugotovitve policije, pridobljene s pomočjo izvajanih ukrepov, po drugi strani pa ta dokaz tudi izključuje upošteven dvom v korektnost dela policije. Če bi namreč šlo pri zbiranju dokazov zoper obdolženca res za policijski konstrukt, bi moralo biti vanj vključenih več kot pet delavcev policije iz različnih oddelkov, ne da bi za takšno nezakonito policijsko delovanje obstajal ustrezen motiv.

Trditve o kršitvah določb postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik izvaja na podlagi svoje ocene dejanskega stanja oziroma dejstev, ki naj bi bila odločilna. To pomeni v bistvu le uveljavljanje nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more predstavljati kršitve določb postopka.

Izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje niti sebi niti razlogom sodbe, takšne pomanjkljivosti je zopet moč najti le ob upoštevanju drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče. Zatrjevanje o nezakonitosti glede pripora ne daje podlage za ugotavljanje, v kakšni neposredni zvezi naj bi bile te kršitve z vprašanjem zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe. Zato Vrhovno sodišče teh trditev, ki so hkrati predmet posameznih zahtev za varstvo zakonitosti zoper odločbe o priporu, posebej ni preizkušalo oziroma nanje odgovarjalo.

Obdolženčevi zahtevi za izločitev državnega tožilca in razpravljajočega senata sodišča prve stopnje sta bili obravnani v skladu z določili postopka, v čem naj bi bila s tem v zvezi podana nezakonitost, vložnik ne obrazlaga.

S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8.10.1998 je postala obsodilna sodba zoper obdolženega L.K. pravnomočna. Od tega trenutka dalje je obdolženec imel status obsojenca in ne pripornika.

Obdolženec od 8.10.1998 dalje torej ni bil več v priporu, zato o njem sodišče ni več odločalo.

Sodišče druge stopnje je v tej zadevi opravilo takoimenovano javno sejo po 378. členu ZKP, na kateri pa stranke ne morejo navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. To lahko storijo le takrat, kadar se opravi pred sodiščem druge stopnje obravnava po 381. členu ZKP. Ker takšna obravnava ni bila opravljena, tudi ni mogla biti kršena določba 4. odstavka 381. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v tistem delu, v katerem jo je izpodbijala pritožba kot tudi po uradni dolžnosti, zato kršitev določbe 383. člena ZKP ni podana.

Vložnikova zatrjevanja, da je izpodbijana obsodilna sodba posledica njegovega političnega, to je antikomunističnega delovanja in da predstavlja reformkomunistični pamflet nazadnjaških struktur, poln neresnic, laži in podtikanj, da so vsi državni organi, ki so sodelovali v postopku, zavestno sodelovali pri policijskem konstruktu in s tem zlorabili svojo oblast, da sta policija in državno tožilstvo zavestno napadla njegovo čast in dobro ime ter kršila človeško dostojanstvo, je predmet postopkov, ki jih je obdolženec sprožil z vložitvijo kazenskih ovadb, oziroma zasebnih tožb, ne more pa biti glede na določbo 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP predmet preizkusa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ugotavlja pa tudi, da je zahteva v že navedenem obsegu vložena zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je bilo treba takšno zahtevo kot neutemeljeno zavrniti.