Jedro

Neznano vozilo je izsililo prednost pred zavarovancem tožene stranke, zaradi česar se je ta izognil v svojo levo, torej na nasprotni vozni pas. Sodišče prve stopnje je krivdo neznanega voznika štelo za očitno. Torej se je napačno sklicevalo na določilo 3. odst. 178. čl. ZOR, namesto 1. odst. 178. čl. ZOR, ki govori o uporabi pravil o krivdni odgovornosti v primeru, ko je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika. Ta pravila je treba uporabiti celovito, torej vključno s pravili, ki izključujejo protipravnost ravnanja, kot je to določilo 2. odst. 161. čl. ZOR o stiski, na katero se sklicuje tožena stranka. Ravnanje v stiski pa predpostavlja, da oseba, od katere se nevarnost odvrača, utrpi določeno korist: dejanje je dopustno, če škoda, ki nastane, odvrača od večje škodne nevarnosti. Le v takem primeru ni protipravnega ravnanja. Če koristi ni, pa se lahko ravnanje tistega, ki nevarnost odvrača, izkaže za neprimerno oziroma neustrezno okoliščinam, kar ima lahko za posledico (tudi) njegovo (v razmerju do povzročitelja škodne nevarnosti delno) krivdno odgovornost. Če bi se izkazalo tako, bi tožnik kot nekrivi imetnik motornega vozila po 1. odst. 178. čl. ZOR imel položaj, kot ga uživa "drugi" iz 4. odst. 178. čl. ZOR, to pa pomeni, da bi mu oba krivdno odgovorna imetnika motornega vozila odgovarjala solidarno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi (2. in 3. tč. izreka) in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 389.812,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1998 do plačila, tožbeni zahtevek v preostalem (po višini enakem) delu zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je menilo, da je tožnica upravičena po temelju le do 50%. Pravilno je ugotovilo, da voznik tožeče stranke v ničemer ni soprispeval k sami nesreči. Vozil je pravilno po svoji strani ceste z dopustno hitrostjo in mu ni kaj očitati. Sodišče je sicer v nasprotju z mnenjem tožeče stranke ugotovilo, da je vozniku G. neko vozilo zaprlo pot in je zato zapeljal na nasprotni vozni pas in trčil v nasproti vozečega sina Gr. Prav je ugotovilo, da je voznik G. zaradi tega deloval v skrajni sili, napačno pa, da je zaradi tega, ker je zavil levo, zmanjšal škodo na svojem vozilu in da gre zaradi tega v tem obsegu, kolikor je zmanjšal pri sebi škodo, tožnici odškodnina v višini 50%. S tem, da je G. v skrajni sili reagiral tako, da je zapeljal na levo, dejansko ni zmanjšal višine škode pri sebi, celo povečal jo je. Pri udarcu v nasprotno vozilo se hitrosti seštevajo in se s tem tudi povečuje kinetična energija. Ob hujšem udarcu so poškodbe hujše. Če bi udaril v stoječe vozilo, bi udaril le s svojo hitrostjo, torej z manjšo kinetično energijo, če pa bi udaril v vozilo, ki je peljalo v isto smer kot on, pa bi bila ta moč še manjša. G. se je odločil v skrajni sili napačno, torej gre ob dejstvu, da tožnik Gr. ni storil ničesar napačnega, tožnici plačilo za škodo v 100% znesku. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožba utemeljeno izpodbija sodbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar ni mogoče v celoti preizkusiti pravilnosti uporabe materialnega prava s strani sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke ravnal v skrajni sili, ker je njegovo prednost izsilil voznik neznanega vozila, ocenilo, da korist, ki jo je utrpel, predstavlja 50%, saj naj bi mu grozila pri trčenju (od zadaj) v neznano vozilo precej (za 50%) večja škoda od tiste, kot jo je utrpel pri trčenju v nasproti vozeče vozilo. Sodišče prve stopnje je samo sklepalo, kako naj bi reagiralo vozilo zavarovanca tožene stranke v primeru trčenja njegovega vozila v neznano vozilo. Za takšne zaključke ni imelo podlage v izvedenskem mnenju in tudi sicer ni razvidno, na podlagi česa (katerih dejstev) je sklepalo na takšno posledico. Pritožba tako utemeljeno graja dejanske zaključke sodišča prve stopnje, niso pa povsem brez pridržka in enostavno sprejemljive njene trditve o seštevanju hitrosti pri čelnem trčenju oziroma odštevanju pri trčenju od zadaj. Povsem možno je, da bi prišlo tudi do zanašanja vozila zavarovanca tožene stranke, saj je do trčenja prišlo v ovinku. Kako bi glede na tedanje razmere na cestišču reagiralo vozilo zavarovanca tožene stranke, bi seveda lahko pojasnil izvedenec oziroma bi moralo sodišče v sodbi vsaj pojasniti, na podlagi katerih okoliščin sklepa, da bi prišlo do zanašanja zavarovančevega vozila ter njegovega trčenja tako v neznano vozilo kot tudi vozilo tožeče stranke. Tako ostaja odprto vprašanje, kolikšna je (pa tudi - kar bo omenjeno še v nadaljevanju in na kar pritožba prav tako utemeljeno opozarja - ali sploh obstaja) korist, ki jo je imel zavarovanec tožene stranke, to pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in izrekih o stroških razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP). Pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju so razvidne iz gornje obrazložitve in jih bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti v ponovljenem postopku. Ni pa odveč opozoriti tudi na uporabo materialnega prava, kar s pritožbo uveljavlja tudi tožeča stranka. Glede na ugotovitev, da je neznano vozilo izsililo prednost pred zavarovancem tožene stranke - voznikom G., zaradi česar se je ta izognil v svojo levo, torej na nasprotni vozni pas, je sodišče prve stopnje krivdo neznanega voznika štelo za očitno. Torej se je napačno sklicevalo na določilo 3. odst. 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki obravnava nesreče, ki niso bile povzročene po krivdi nobenega od udeleženih imetnikov premikajočih se motornih vozil, namesto 1. odst. 178. čl. ZOR, ki govori o uporabi pravil o krivdni odgovornosti v primeru, ko je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika. Ta pravila je treba uporabiti celovito, torej vključno s pravili, ki izključujejo protipravnost ravnanja, kot je to določilo 2. odst. 161. čl. ZOR o stiski, na katero se sklicuje tožena stranka. To določilo je sodišče prve stopnje sicer uporabilo, a glede na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje lahko tudi zmotno. Navedeno določilo se glasi: "Če nekdo povzroči škodo v stiski, lahko oškodovanec zahteva odškodnino od tistega, ki je kriv za nastanek škodne nevarnosti, ali od tistih, od katerih je bila škoda odvrnjena, vendar od slednjih ne več, kot znaša korist, ki so jo imeli od tega." Ni dvoma, da je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, oškodovanec v obravnavanem primeru tožnik, voznik neznanega vozila tisti, ki je kriv za nastanek škodne nevarnosti, toženec pa je v stiski odvračal škodo od sebe (in tudi od voznika neznanega vozila). Potemtakem je neznani vozik v celoti krivdno odgovoren, zavarovanec tožene stranke, ki (in če) ni kriv, pa le do višine svoje koristi - torej toliko, kot predstavlja korist, ki jo je imel od svojega ravnanja v stiski. Le v tem obsegu bo lahko sodišče prve stopnje (potem, ko bo na primeren način ugotovilo višino koristi) ugodilo tožbenemu zahtevku oziroma njegovemu še preostalemu delu. Ravnanje v stiski pa predpostavlja, da oseba, od katere se nevarnost odvrača, utrpi določeno korist: dejanje je dopustno, če škoda, ki nastane, odvrača od večje škodne nevarnosti. Le v takem primeru ni protipravnega ravnanja. Če koristi ni (kar trdi tožeča stranka v pritožbi), pa se lahko ravnanje tistega, ki nevarnost odvrača, izkaže za neprimerno oziroma neustrezno okoliščinam, kar ima lahko za posledico (tudi) njegovo (v razmerju do povzročitelja škodne nevarnosti delno) krivdno odgovornost. Če bi se izkazalo tako, bi tožnik kot nekrivi imetnik motornega vozila po 1. odst. 178. čl. ZOR imel položaj, kot ga uživa "drugi" iz 4. odst. 178. čl. ZOR, to pa pomeni, da bi mu oba krivdno odgovorna imetnika motornega vozila odgovarjala solidarno. Po dopolnitvi dokaznega postopka naj torej sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno presodi, ali je zavarovanec tožene stranke v stiski ravnal ustrezno in kolikšna je korist od njegovega ravanja ter nato odloči o še preostalem delu tožbenega zahtevka.