Jedro

Razlika med označitvijo vložnika ugovora in vložnika pritožbe, za katero sodišče šteje, da je v njej pritožnica pravilno označena, je le v tem, da je v pritožbi pripis „Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana“ v oklepaju. Zato je v zadevi ključnega pomena, da je na koncu obeh pravnih sredstev kot vložnik navedena Republika Slovenija. Obe pravni sredstvi sta vloženi po Državnem pravobranilstvu, ki zastopa pred sodišči državo in tiste državne organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Davčni urad ni pravna oseba in ni razloga, da bi ga v postopku, če bi res ta bil stranka zemljiškoknjižnega postopka, zastopalo Državno pravobranilstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep zemljiškoknjižne sodnice z dne 22.6.2012 se razveljavi in se ji zadeva vrne v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ponovno zavrglo ugovor proti sklepu, s katerim je bila dovoljena vknjižba hipoteke in pri njej zaznamba neposredne izvršljivosti v korist RS za denarno terjatev v višini 28.780,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer na podlagi sklepa o zavarovanju, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. Z 1. Odločitev je sodišče utemeljilo s tem, da vlagatelj ugovora ni pravna oseba in ne more biti stranka zemljiškoknjižnega postopka.

Proti odločitvi se pritožuje RS po državni pravobranilki. Navaja, da vlagatelj ugovora ni bilo Ministrstvo za finance, niti Davčna uprava RS oz. Davčni urad Ljubljana, ampak RS, ki je v skladu z Zakonom o vladi pravna oseba javnega prava. Povsem jasno je, da ministrstva niso pravne osebe, saj jih zakon ne določa kot take in zato tudi ne morejo biti stranke. Zato pripisa „Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana“ k označbi upnice „Republika Slovenija“ ne gre šteti v tem smislu, da je Ministrstvo upnica, niti ne gre za dve stranki – republiko in ministrstvo. Tak dodatek pomeni le pojasnilo, za katero področje pravnega razmerja države gre v konkretnem zemljiškoknjižnem postopku. Tudi s tem, ko je upnica je predlagala, naj sodišče vknjiži hipoteko v korist Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, ni želela doseči drugega, kot da se v zemljiško knjigo vpiše dodatek, ki pomeni pojasnilo, za katero področje pravnega razmerja države gre v konkretnem primeru.

Pritožba je utemeljena.

Svoj zaključek, da je bil vložnik ugovora Davčni urad Ljubljana, torej organizacijska enota davčne uprave, je sodišče prve stopnje utemeljilo z več argumenti. Ker je tako v uvodu kot v izreku sklepov o zavarovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, na podlagi katerih je zemljiška knjiga odločala o vpisu po uradni dolžnosti, upnik označen kot „RS, Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana, Davčna ulica 1, Ljubljana“ pri čemer se na naslovu Davčna ulica 1 nahaja sedež Davčne uprave Ljubljana, medtem, ko je sedež RS na Gregorčičevi ulici 20, je štelo, da je z obravnavanima sklepoma o zavarovanju zastavno pravico pridobil davčni organ in ne pravna oseba RS. Poleg tega se je enako označil vlagatelj ugovora na samem ugovoru in se v ugovoru zavzemal za vknjižbo zastavne pravice v korist RS, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana in ne le v korist RS Glede judikata Vrhovnega sodišča RS št. 540/95 kjer je Vrhovno sodišče v podobni situaciji menilo, da gre v primeru gornje oznake le za pripis, ki predstavlja pojasnilo, za katero področje pravnega razmerja države gre, je navedlo, da gre za osamljeno odločbo. Poudarilo je še, da dejstvo, da je RS del uradnega imena organov v sestavi Vlade in drugih organov, terja od strank, da v kolikor gre le za pojasnilo, za katero se zavzema pritožnica, da ob navedbi stranke to ustrezno označijo, tako da ni nobenega dvoma o tem, kdo je stranka postopka. V konkretnem primeru je bil po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča šele v nadaljevanju postopka ob vložitvi pritožbe z dne 9.1.2012 upnik označen kot RS, naziv organa pa je bil le v oklepaju.

Gornji argumenti prvostopenjskega sodišča, ki odrekajo vložniku ugovora pravico vložitve pravnega sredstva, po oceni pritožbenega sodišča ne zdržijo že zato, ker je sodišče štelo, da je bil stranka postopka zavarovanja Davčni urad Ljubljana, češ da je kot tak naveden tako v uvodu sklepa o zavarovanju Z 1 kot v njegovem izreku. Če je temu tako, potem ima ta subjekt nedvomno tudi pravico pritožbe proti sklepu, s katerim je bilo odločeno o vknjižbi zastavne pravice za zavarovanje upnikove denarne terjatve.

Prvostopenjsko sodišče pa zahaja v protislovje tudi zato, ker po eni strani navaja, da ni nobenega dvoma, da je v postopku zavarovanja kot stranka, ki ima položaj upnika, nastopala organizacijska enota Davčne uprave – Davčni urad Ljubljana, po drugi strani pa je s sklepom z dne 5.2.2010 odločilo v nasprotju s sklepom o zavarovanju: dovolilo je namreč vknjižbo zastavne pravice v korist upnice Republike Slovenije.

Odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 540/1995 sodišče ocenjuje kot osamljeno, ne obrazlaga pa svojega vztrajanja pri stališču, da vložnik ugovora pravice do vložitve pravnega sredstva v resnici nima, z drugačno sodno prakso.

Razlika med označitvijo vložnika ugovora in vložnika pritožbe, za katero pa sodišče šteje, da je v njej pritožnica pravilno označena, je le v tem, da je v pritožbi pripis „Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana“ v oklepaju. Zato je v zadevi ključnega pomena, da je na koncu obeh pravnih sredstev kot vložnik navedena RS. Obe pravni sredstvi sta vloženi po Državnem pravobranilstvu, ki zastopa pred sodišči državo in tiste državne organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Davčni urad ni pravna oseba in ni razloga, da bi ga v postopku, če bi res ta bil stranka zemljiškoknjižnega postopka, zastopalo Državno pravobranilstvo.

Vsekakor pa je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, da dejstvo, da je Republika Slovenija del uradnega imena organov v sestavi Vlade, upravnih organov itd, terja od strank, v kolikor gre zgolj za pojasnilo, za katero področje pravnega razmerja države gre v konkretnem primeru, da to ob navedbi stranke postopka označijo tako, da ni nobenega dvoma o identifikaciji stranke. Zakoniti zastopnik Republike Slovenije je to pomanjkljivost v nadaljevanju postopka po vložitvi ugovora odpravil. In končno prizadevanje vložnika ugovora, da se v zemljiški knjigi vknjiži zastavna pravica v korist RS, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS ne predstavlja podlage za identifikacijo vložnika pravnega sredstva, temveč gre za ugovorni razlog, o katerem bo moralo sodišče prve stopnje odločati vsebinsko.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje ponovno razveljavilo ter zadevo vrnilo zemljiškoknjižni sodnici zaradi odločanja o vloženem ugovoru zoper sklep o vpisu (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in drugim odstavkom 120. člena Zakona o zemljiški knjigi).

Ob tem pritožbeno sodišče opozarja še na prvi odstavek 362. člena ZPP, po katerem mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. V konkretnem primeru to pomeni, da se bo moralo do vloženega ugovora opredeliti vsebinsko.