Jedro

Tožnik ni zahteval od delodajalca, da pisno obvesti sindikat o redni odpovedi iz krivdnega razloga, prav tako pa ni izkazal, da je sindikat odpovedi nasprotoval. V postopku tudi ni izkazal, da bi se obrnil na inšpekcijo za delo, ki bi lahko ukrepala po 3. odst. 227. čl. ZDR. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, saj ni pogojev za uporabo instituta zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v skladu s 3. odst. 85. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnika, s katero bi se zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi. Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno, da odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Naslovno sodišče je v izpodbijanem sklepu napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Naslovno sodišče je štelo, da v obravnavanem primeru ne gre za samovoljno ravnanje delodajalca. Takšna ugotovitev pa je povsem zmotna in ne ustreza dejanskemu stanju, saj je šlo pri tožniku za očitno samovoljno ravnanje delodajalca oziroma tožene stranke tako v celotnem postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot tudi v predhodnih postopkih, ki jih je zoper tožnika uvedla tožena stranka. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi sicer zmotno izhajalo iz 1. odst. 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) in se po nepotrebnem ukvarjalo s pojmom samovolje, zlasti še, ker je v konkretnem primeru tožnik predlagal izdajo začasne odredbe po 85. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 in 75/2002). 1. odst. 19. člena ZDSS pooblašča sodišče, da lahko med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku z namenom, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Citirana zakonska določba izrecno pooblašča sodišče, da v delovnih sporih lahko izda začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti in ne samo na predlog, kot to določa ZIZ. Po tej določbi se začasne odredbe v individualnih delovnih sporih izdajo samo zaradi preprečitve samovolje delodajalca ali zaradi odklonitve nenadomestljive škode, začasna odredba po uradni dolžnosti pa ne bo izdana zaradi zavarovanja denarnih terjatev ali nedenarnih zahtev, saj v teh primerih mora delavec predlagati izdajo začasne odredbe v smislu določb izvršilnega postopka. Zato presoja sodišča prve stopnje v zvezi s samovoljo v konkretnem primeru, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, ni potrebna. Ko gre za predlog stranke za izdajo začasne odredbe mora sodišče prve stopnje odločiti o predlogu čimprej, najkasneje pa v treh dneh, kot to določa 2. odst. 19. člena ZDSS. Zato presoja po 1. odst. 19. člena ZDSS za odločitev o predlagani začasni odredbi v konkretnem sporu ni relevantna. Ker je tožnik v tem individualnem delovnem sporu predlagal izdajo začasne odredbe po 85. členu ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo in ugotavljalo poleg pogojev, opredeljenih v 85. členu ZDR, še predpostavke določene v 272. členu ZIZ. Citirana določba ZIZ-a določa, da izda sodišče začasno odredbo le, če upnik poleg obstoja verjetnosti terjatve izkaže še vsaj enega od nadaljnjih alternativno določenih pogojev predpisanih v 2. odst. istega člena, to so: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. V primerih izpodbijanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi v individualnih delovnih sporih gre za sodno uveljavljanje nedenarnih terjatev, zato mora sodišče pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe izhajati iz določbe 272. člena ZIZ, ki opredeljuje pogoje za začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev. Tožnik v konkretnem primeru meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev po 272. členu ZIZ, saj mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Kot izhaja iz tožbenih navedb, je tožena stranka izdala sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi kršitev pogodbenih obveznosti, ki naj bi jih storil tožnik v času od 14.2.2003 do 18.3.2003. Tožena stranka je sicer narobe ravnala, ko je tožniku izdala sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po določbah novega ZDR preneha pogodba o zaposlitvi le z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki mora biti izražena v pisni obliki, kot to določa 1. odst. 86. člena ZDR, vsebina odpovedi pa je opredeljena v 2. odst. citirane zakonske določbe. Delodajalec tako po novem ZDR ne izdaja več sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ampak v odpovedi le navede odpovedni razlog, v konkretnem primeru je to razlog, opredeljen v 3. alinei 1. odst. 88. člena ZDR. Odpovedni razlog mora pisno obrazložiti, delavec pa mora biti tudi opozorjen na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Vendar pa tudi, če je odpoved pogodbe o zaposlitvi izrečena v obliki sklepa, to še ne pomeni nezakonitost dane odpovedi. Zato je za vprašanje obstoja verjetnosti tožnikove nedenarne terjatve pomembno zlasti vprašanje, ali je delodajalec pri dani odpovedi kršil zlasti postopek pred odpovedjo opredeljen v 83. in 84. členu ZDR. Ker gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, je tožnik upravičeno postopal po 85. členu ZDR in predlagal zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po citirani določbi zakona. Določba 85. člena ZDR ureja nov institut "zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi", čeprav je določba podnaslovljena kot "nasprotovanje odpovedi". Gre za primer, ko zakon ob določenih pogojih določa, da se izvršitev prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zadrži. To pomeni, da ob določenih zakonskih pogojih, odpoved s strani delodajalca ne začne učinkovati, torej ne nastopi prenehanje pogodbe o zaposlitvi in s tem prenehanje delovnega razmerja (pri redni odpovedi poodbe o zaposlitvi s potekom odpovednega roka, pri izredni odpovedi takoj, z dnem same odpovedi). Vendar pa navedeni institut zadržanja ne pride v poštev za vse primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak le: - pri redni odpovedi iz razloga nesposobnosti (2. alinea 1. odst. 88. člena ZDR), - pri redni odpovedi iz krivdnih razlogov (3. alinea 1. odst. 88. člena ZDR) in - pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (111. člen ZDR). Zadržanje pa v nobenem primeru ni možno, če delodajalec redno odpove pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odst. 88. člena ZDR, razen v primeru opredeljenem v 3. odst. 227. člena ZDR. Vendar pa to zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz vseh treh razlogov za redno odpoved in izredno odpoved), lahko doseže le inšpekcija za delo z namenom preprečitve samovoljnega ravnanja in odvrnitve nenadomestljive škode. V tem primeru pa je možno doseči zadržanje tudi za redno odpoved iz poslovnih razlogov, vendar le ob intervenciji pristojnega inšpektorja za delo. Navedeni institut delavec lahko uveljavlja le pod pogojem, da je sindikat, katerega član je, ob uvedbi postopka, nasprotoval dani odpovedi po 84. členu ZDR. Pravne posledice sindikatovega nasprotovanja odpovedi se kažejo prav v suspenzivnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi ob predpostavki, da delavec to pri delodajalcu zahteva. Če pa ob vložitvi tožbe sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša in traja vse do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Nadaljna usoda zadržanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa je odvisna od odločitve sodišča, ki v skladu z določbami ZIZ-a bodisi izda začasno odredbo ali ne, glede na to, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Če so podani pogoji za izdajo začasne odredbe, sodišče izda začasno odredbo, delavec pa s tem doseže, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi do katerega bi prišlo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, ne nastopi vse do pravnomočnosti odločitve o zakonitosti dane odpovedi. Ker gre v konkretnem primeru za redno odpoved s strani delodajalca iz krivdnega razloga, bi moral tožnik po 85. členu ZDR najprej zahtevati zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu ob predpostavki, da je sindikat nasprotoval dani odpovedi. Po 84. členu ZDR mora delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, vendar le, če delavec tako zahteva. Šele v takem primeru mora (obligatorno) delodajalec obveščati sindikat, sicer pa je prost te obveznosti in če ne obvesti sindikata, tudi ni postopek pred odpovedjo bistveno kršen. Ker tega tožnik ni storil, prav tako pa ni izkazal, da je sindikat nasprotoval redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, saj niso izkazani pogoji za dosego zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Iz predloženih listin v spisu pa tudi ne izhaja, da bi se tožnik obrnil na inšpekcijo za delo zaradi kršitev s strani tožene stranke, ki bi ukrepala po 3. odst. 227. člena ZDR, v kolikor bi menila, da je to potrebno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, saj niso podani pogoji za uporabo instituta zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odst. 85. člena ZDR. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bil uspešen (1. odst. 165. člena ZPP).