Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni kršitve pravice do obrambe ter pravice do pravičnega sojenja. Za kršitev ne gre, če sodišče zavrne dokazni predlog, s katerim se odločilna dejstva ne bi mogla dokazovati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obsojenega O. P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 je obsojencu določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 je preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 50885/2010 s 25. 4. 2013, ki je postala pravnomočna istega dne, s katero mu je bila določena enotna kazen dveh let zapora s preizkusno dobo petih let. Na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 je obsojencu, ob upoštevanju kazni, določene za predmetno kaznivo dejanje, in kazni, določene v preklicani pogojni obsodbi, izreklo enotno kazen štiri leta in pet mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas, prestan v priporu od 19. 12. 2014 od 16.45 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da se obsojenca oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, proračun. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obsojencu vzelo 147,55 g zaseženega kokaina.

2. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

3. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP podal odgovor vrhovni državni tožilec. V odgovoru ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena ter predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da trditev v zahtevi, da je sodišče o krivdi obsojenca odločalo zgolj na podlagi zaslišanja policistov, ne da bi bila ta pričanja podprta z materialnimi dokazi, pomeni uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči sta se opredelili tudi do podatka, da na vrečkah, v katerih je bilo mamilo, ni bilo najdenih obsojenčevih prstnih odtisov ali drugih sledi, vendar pa sta prepričljivo obrazložili, zakaj tudi vsi ostali podatki in dokazi zadostujejo za utemeljeno sklepanje, da je prav obsojenec prevažal prepovedane droge. Pod točko 4 (str.5) je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da policista nista imela nobenega razloga, da bi neobjektivno obremenjevala obsojenca in mu mamilo podtaknila, kakor to skuša prikazati zahteva. Okoliščina, kdaj sta policista obsojenca prvič ustavila med uvozom in izvozom za Senožeče in ali je bil ta ustavljen že pred počivališčem Risnik, ne pomeni odločilnega dejstva, pač pa kvečjemu kontrolno dejstvo, ki ne posega v samo vsebino zadeve. To velja tudi glede vprašanja vidljivosti na počivališču Risnik in zato ne drži trditev zahteve, da naj bi bil obsojenec spoznan za krivega zgolj zaradi preteklosti in poprejšnje kaznovanosti za istovrstno kaznivo dejanje.

5. Obramba v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti nasprotuje stališču Vrhovnega državnega tožilstva, da v zahtevi uveljavlja zgolj razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter vztraja pri navedbah zahteve.

B.

6. Z navajanji, da se je sodišče prve stopnje o krivdi obsojenca izreklo zgolj na podlagi zaslišanja policistov, ne da bi bila njihova pričanja podprta z materialnimi dokazi; da na vrečkah, v katerih se je nahajalo mamilo, niso bile najdene obsojenčeve biološke sledi oziroma prstni odtisi, kar izključuje možnost, da je imel obsojenec vrečko v rokah oziroma da jo je sam (prostovoljno) izročil policistoma; da sta ga policista (A. in K.) zaustavila dvakrat, prvič že pred počivališčem Risnik in mu mamilo podtaknila; da policista o ključnih okoliščinah in dejstvih izpovedujeta lažno, zaradi česar je obsojenec predlagal postavitev izvedenca cestno-prometne stroke, ki naj bi na podlagi posnetkov Darsovih kamer potrdil navedbe obsojenca, da sta ga policista ustavila že pred počivališčem Risnik, s čimer bi bila lahko izkazana njuna neverodostojnost; da je zaradi slabe vidljivosti na počivališču Risnik vprašljivo, ali sta policista sploh lahko videla, da je obsojenec nekaj prestavil iz desnega sedeža v predal voznikovih vrat; od kod sodišču razlaga, da na analizo ni bila dana vrečka, s katero se je rokovalo, ter da je sploh vprašljivo, kaj je bilo na analizo poslano, ali droga v vrečkah, ki naj bi bila zasežena vlagatelju, ali kaj povsem drugega, obsojenčeva zagovornica nasprotuje dejanskemu stanju, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, ter njuni dokazni oceni. To pa ni zakonit razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je namreč pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje kot sta ga pred tem ugotovili nižji sodišči. Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči presodili obsojenčev zagovor v povezavi z izpovedbama zaslišanih prič (policistov A. in K.), ter glede na druge dokaze v spisu (navedeni so pod točko 2 obrazložitve prvostopenjske sodbe) obrazloženo zaključili, da sta obsojencu kaznivo dejanje ter krivda zanj dokazani.

7. Z navajanji, da je sodišče prve stopnje zavrnilo s strani obrambe predlagani dokaz za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke, ki naj bi na podlagi posnetkov Darsovih kamer potrdil, da sta policista obsojenca prvič ustavila že med uvozom in izvozom Senožeče, kar sta zaslišana kot priči zanikala, s čimer bi obramba lahko dokazovala, da sta policista kot priči neverodostojna, ter da sta obsojencu mamilo podtaknila, uveljavlja obramba kršitev pravice do obrambe po tretji alineji 29. člena Ustave RS ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

8. Vsaka zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni kršitve pravice do pravičnega sojenja ter pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS. Dokaze, za katere sodišče meni, da niso pomembni za pravilno razsojo, sme sodišče zavrniti. Za razsojo pa so pomembni dokazi, ki so v relevantni zvezi z dejanjem, ki je predmet obtožbe, in za katere obstaja verjetnost, da bodo lahko izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dokazni predlog za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke, ki naj bi na podlagi posnetkov Darsovih kamer potrdil, da sta policista obsojenca ustavila že pred počivališčem Risnik, zavrnilo. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (točka 11 obrazložitve) izhaja, da posnetek Darsovih kamer (tega si je sodišče tudi samo ogledalo) potrjuje s strani policistov opisano vožnjo obsojenca, kar po oceni sodišča prve stopnje potrjuje njuno verodostojnost glede razloga zaustavitve in postopka, ki je zaustavitvi sledil, obenem pa ovrže obsojenčeve navedbe v zvezi z zaroto. Zatrjevana zaustavitev, do katere naj bi prišlo na avtocesti, pa kot navaja sodišče prve stopnje, iz posnetka ni razvidna. Ker je v zadevi tudi povsem nepomembno, ali sta policista obsojenca zaustavila enkrat ali večkrat (pri čemer sodišče prve stopnje verjame policistoma, da sta postopek izpeljala na način, kot sta ga opisala), je dokazni predlog zavrnilo. Razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje, skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP navedlo v obrazložitvi sodbe, je pritrdilo sodišče druge stopnje, ko je presodilo, da je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je v tej zvezi zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke ter to tudi prepričljivo obrazložilo (točka 5 obrazložitve sodbe). Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano procesno kršitvijo ugotavlja, da je sodišče prve stopnje verodostojnost policistov ocenilo in razumno utemeljilo v povezavi z drugimi dokazi, ter da z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke (ob dejstvu, da iz posnetka kamer zaustavitev vozila na avtocesti ni vidna ter da ta okoliščina ne pomeni odločilnega dejstva) pravica do obrambe ni bila prekršena, saj gre za zavrnitev dokaza, s katerim se odločilna dejstva v zadevi ne bi mogla dokazovati.

9. Obramba z navajanji, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na podatek, da na vrečkah, v katerih je bilo najdeno mamilo, ni bilo najdenih obsojenčevih prstnih odtisov ali drugih sledi; da je obrazložitev sodišča prve stopnje, da na analizo ni bila dana vrečka, s katero se je rokovalo, protispisna oziroma če bi to držalo, gre za zlorabo postopka v škodo obsojenca, ter da se zastavlja resno vprašanje, kaj je bilo na analizo poslano, ali droga v vrečkah, ki naj bi bila zasežena, ali kaj povsem drugega, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s prvim odstavkom 395. člena ZKP. Zatrjuje še kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj se sodišče druge stopnje do navedenih pritožbenih navedb ni opredelilo, ampak se je v izogib ponavljanju v celoti sklicevalo na razloge prvostopenjske sodbe.

10. Vložnikovo stališče o zatrjevani kršitvi prvega odstavka 395. člena ZKP je neutemeljeno, saj je sodišče druge stopnje dovolj določno navedlo, da sprejema izčrpno oceno izvedenih dokazov glede odločilnih dejstev obravnavanega primera, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. V primeru, da se sodišče druge stopnje v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in nima ničesar dodati, ni potrebno še dodatno opredeljevanje do izvedenih dokazov in ponavljanje razlogov, vsebovanih že v prvostopenjski sodbi. Poleg tega pa je sodišče druge stopnje izrecno preverilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in v tem pogledu upoštevalo pritožbene navedbe in poudarilo, da so vsi relevantni dokazi vsebinsko ocenjeni, se sklicevalo na obrazloženi zaključek v sodbi sodišča prve stopnje, zakaj ni mogoče verjeti obsojenčevemu zagovoru oziroma njegovemu sklicevanju na zaroto ter se sklicevalo na enako izpovedovanje zaslišanih prič glede bistvenih okoliščin in tudi določno opredelilo, katere so te odločilne okoliščine. Zato je posledično neutemeljen tudi očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva.

11. Z navajanji, da obsojencu izrečena kazen ni primerna, obramba uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

C.

12. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zahteva pa vsebinsko uveljavlja predvsem zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov, in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je Vrhovno sodišče odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.