Jedro

V primeru, ko pes ugrizne človeka, je s tem podan zakonski dejanski stan, kot ga določa 23. točka 5. člena ZZZiv, ki kot nevarnega psa opredeljuje psa, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Za takšnega psa pa velja poseben režim ravnanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnica lastnica psa mešanca št. čipa … in psu dodelil status nevarnega psa. V Centralnem registru psov se predmetna žival označi kot nevaren pes (točka 1 izreka). Rok je takoj po prejemu odločbe, pritožba ne zadrži izvršitve ukrepa (točki 2 in 3 izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Zavod za zdravstveno varstvo Kranj prvostopenjski organ 6. 10. 2011 obvestil, da je pes 2. 10. 2011 poškodoval A.A. Prvostopenjski organ je z vabilom pozval lastnico psa in poškodovanca, da se v zvezi z dogodkom izjasnita. Tožnica je glede poškodbe, ki jo je povzročil njen srednje velik črn mešanec, navedla, da je do dogodka prišlo 2. 10. 2011 ob 16 uri na gozdni poti pri mostu za pešce čez Savo v Gozd Martuljku, ko je poškodovanec, ki je pritekel mimo psa, ki ni bil privezan in ni imel nagobčnika. Poškodovanec pa je navedel, da je do dogodka prišlo, ko je tekel po gozdni poti, kjer ga je v meče leve noge ugriznil črn pes srednje rasti, ki ga je sprehajala tožnica. Ob pregledu uradnih evidenc Centralnega registra psov je bilo 9. 5. 2012 ugotovljeno, da je predmetni pes last tožnice. Na podlagi 23. točke 5. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) je nevaren tisti pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Tožnica je že v pritožbi navajala, da je njen pes zaradi slabih izkušenj, ki so mu jih povzročili ljudje, boječ. Tekača se je ustrašil in je zato nanj začel lajati, ta pa je z nogo brcnil proti psu. Posledica je bil odtis zoba, ki je ranil kožo na mečih. Tožnica po 14 dneh, ko je prišel pes iz zavetišča, še ni dovolj dobro poznala psa in njegovih slabih izkušenj, zato ni bila pozorna na tekača. V zavetišču pa je niso opozorili, da se pes boji moških, ki imajo palice ali tečejo proti njemu. Pritožbeni organ je tožnici pojasnil, da se v skladu z 23. točko 5. člena ZZZiv za nevarnega psa šteje pes, ki je ugriznil človeka. Iz pritožbenih navedb pa izhaja, da ni sporno, da je tožničin pes 2. 10. 2011 ugriznil poškodovanca A.A. Tožnica za psa ni ustrezno skrbela, saj je neodgovorno, da je 14 dni po pridobitvi psa iz zavetišča, ko ga še ni dobro poznala, psa sprehajala brez povodca. Tudi tožničina navedba, da jo v zavetišču niso opozorili, da se pes boji moških, ki imajo palice ali tečejo proti njemu, ne zmanjša njene odgovornosti za posvojenega psa, saj v zavetišču lahko poznajo reakcije psa v takšnem okolju, ne pa izven njega. Navedene okoliščine pa niso takšne, da zaradi njih tožničinemu psu ne bi smel biti dodeljen status nevarnega psa.

Tožnica se z odločitvijo obeh upravnih organov ne strinja in v tožbi povzema ugotovitev dejanskega stanja, navedenega tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Navaja, da je v zvezi s tem dogodkom 19. 12. 2011 uradni veterinar izdal lastniku psa pisno opozorilo in ugotavlja, da je s tem tožnica storila prekršek iz tretjega odstavka 11. člena ZZZiv ter 6. točke prvega odstavka 46.a člena v povezavi s tretjim odstavkom 46.a člena istega zakona. Za pisno opozorilo se je uradni veterinar odločil upoštevajoč določila Zakona o prekrških. Tožnica se je z opozorilom strinjala in menila, da je bil s tem postopek zaključen. Tudi poškodovani A.A. ni podal v zvezi s tem nobene zahteve. Dva meseca in pol po dogodku pa je s strani istega veterinarja v isti zadevi prejela odločbo o podelitvi statusa nevarnega psa, v kateri uradni veterinar kot podlago za takšno odločitev navaja dejstva iz istega dogodka, ki se je zgodil 2. 10. 2011, in ne navaja nikakršnih novih dejstev ali ugotovitev, ki bi imele podlago za spremembo ukrepa iz pisnega opozorila v ukrep izdaje odločbe o podelitvi statusa nevarnega psa. Tako je bila o isti stvari dvakrat izdana odločba. V skladu z načelom varstva pravic strank in materialne resnice iz 7. člena in 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku mora organ, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev in omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice in koristi. Zaradi navedenih nezakonitosti tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v povezavi z drugostopenjsko odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi in vtraja pri sprejeti odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno ali je upravni organ pravilno in zakonito psu mešancu št. čipa … v lasti tožnice dodelil status nevarnega psa. Med strankama pa ni sporno dejstvo, da je tožnica 2. 10. 2011 ob 16 uri sprehajala svojega psa brez povodca in nagobčnika po gozdni poti pri mostu za pešce čez Savo v Gozd Martuljku, ko je pritekel mimo psa A.A., pes pa ga je ugriznil v meče leve noge. Tožnica sama je v pritožbi navedla, da je pred kratkim posvojila psa mešančka, ki je bil v zavetišču, kjer pa je niso opozorili, da se pes boji moških, ki imajo palice ali če tečejo proti njemu neznani moški. Tako med strankama ni sporno dejstvo, da je tožničin pes ugriznil A.A. Čim pa je pes ugriznil človeka, je s tem podan zakonski dejanski stan, kot ga določa 23. točka 5 člena ZZZiv, ki kot nevarnega psa opredeljuje psa, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Za takšnega psa pa velja poseben režim ravnanja.

Sodišče tožnici tudi pojasnjuje, da sta predmetni upravni postopek in postopek o prekršku dva različna postopka, ki pa se med seboj ne izključujeta in nima prav tožnica, ko ugovarja, da je bilo v predmetni zadevi odločeno dvakrat o isti stvari. V predmetnem postopku se krivda tožnice za dogodek, v katerem je tožničin pes ugriznil človeka, ne ugotavlja in tudi za podelitev statusa nevarnega psa ni pomembna. Namen ZZZiv je na eni strani zagotoviti varstvo živali in humano ravnanje z živalmi, po drugi strani pa je namen varovati ljudi in živali pred nevarnimi živalmi. Torej je namen obravnavane norme, da se psa, ki je že ugriznil človeka ali žival opredeli kot nevarnega in zagotovi posebno ravnanje z njim, da v prihodnje ne bi prihajalo do novih poškodb (preventiva). To pa ni prekrškovni ukrep zoper tožnico zaradi napačnega ravnanja s psom oziroma zaradi poškodbe, ki jo je njen pes storil človeku, ki je nastala po njeni krivdi. Neutemeljen je tudi pavšalni ugovor tožnice, da je upravni organ kršil načelo varstva pravic strank in materialne resnice iz 7. člena in 8. člena ZUP.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne.