Jedro

Za presojo ustreznosti oblike na Dunaju izdane trasirane menice na lastni ukaz, ki jo je toženka sprejela in podpisala (akceptirala) v Mariboru ter s tem postala glavna menična zavezanka, je treba uporabiti slovensko pravo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – centralni oddelek za verodostojno listino vzdržalo v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naložena obveznost plačila glavnice 17.884,30 EUR in 257,58 EUR izvršilnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V manjšem delu glede zakonskih zamudnih obresti je sklep o izvršbi razveljavljen in zahtevek zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 2.641,01 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja na toženkino izpovedbo, da je zavrnila podpis lastne menice, saj politika družbe ni dovoljevala oz. nikoli niso podpisovali lastnih menic. Tožeča stranka nasprotnih dokazov – zaslišanja oseb, ki so bile prisotne na sestanku – ni predlagala. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da tožnica ni uspela dokazati, da je bila menica izpolnjena v skladu z dogovorom obeh strank ter v skladu z menično izjavo. Dokazno breme je sodišče neupravičeno prevalilo na toženko. Tožeča stranka je menico izpolnila drugače, kot je bilo dogovorjeno. Toženka je dokazala dogovor, da menico podpiše kot direktorica podjetja in da so v tem okviru potekali tudi dogovori tožničinih predstavnikov na sestanku 20.3.2009. Pisni dokaz je menična izjava, na kateri so črtane vse navedbe, da se lahko menica izpolni kot osebna menica. Na menični izjavi je poleg toženkinega imena napisan naslov podjetja, kar je sodišče prezrlo. Če bi bil na menični izjavi toženkin domači naslov, bi bilo toženki hitro jasno, da nekaj ni v redu. Glede na to, da je bil napisan naslov podjetja, pa je bila toženka prepričana, da v skladu z dogovorom podpisuje menico v svojstvu direktorice podjetja. Toženka je želela dati na menico tudi žig podjetja, pa ji je predstavnik tožeče stranke povedal, da po avstrijskem pravu zadošča podpis direktorja. Menična izjava je bila toženki na sestanku prezentirana v nemškem jeziku, ki ga toženka ne obvlada. Tožeča stranka tega ni zanikala. Pogovori so potekali v angleškem jeziku. Že iz teh dejstev je razvidno, da je toženka delovala na podlagi zaupanja v tožečo stranko, ki jo je spravila v bistveno zmoto. Prevod menične izjave, ki ga je predložila tožeča stranka, je pomanjkljiv. Protispisna je ugotovitev sodišča, da se vsebinsko ne razlikuje od prevoda, ki ga je predložila tožena stranka. Ker gre za dve javni listini, ki dokazujeta tisto, kar je v njih zapisno, so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Toženka je iz menične izjave črtala besedo „privat“, kar tudi nepoznavalca tujega jezika napelje na to, da je toženka očitno izrazila voljo, da ne podpiše menice kot „privat“oseba (torej osebno). O tem in o usmeritvi družbe je izpovedovala priča K. Č. Tožnica ni oporekala toženkinim navedbam, da je bianko menica izpolnjena v nasprotju z menično izjavo ter dogovorom, zato se šteje to dejstvo za priznano. Dejstvo, da je del besedila na menični izjavi črtan, kaže, da sta tožničina predstavnika na sestanek prišla s sestavljeno menično izjavo. Toženka je na izjavi črtala svojega očeta K. Č., pa tudi besedilo „ ... in en kos bianco z naše strani kot osebno podpisano menico brez vpisanega zneska in brez datuma izdaje ter zapadlosti ...“ Dogovorjeno je bilo, da se menica podpiše v imenu podjetja. Tudi temu dejstvu tožeča stranka ni oporekala. Prvostopenjskemu sodišču očita, da nekritično povzema tožničine navedbe glede toženkinega dopisa z dne 11.4.2013. Ta dopis je treba brati kot celoto, sodišče pa je iztrgalo posamezne dele. V dopisu se omenja „naš trenutni dolg“. Prevod ne izraža tistega, kar je toženka želela sporočiti: da je tožena kot privatna oseba in da ima tožeča stranka njeno menico. Toženka angleščino laično obvlada. Pri protestu menice je toženka izpostavila, da menice ne želi plačati, ker je ni podpisala ona osebno, vendar njenih ugovorov ni želel nihče niti zapisati, niti jih niso želeli upoštevati. Tudi iz pisnih dokazov torej izhaja, da toženka menice ni podpisala kot fizična oseba. Tožnica je toženko prevarala, saj jo je napeljala, da je podpisala menico, pri tem pa jo je zavedla, da podpisuje menico v svojstvu direktorice podjetja. Tožničina predstavnika sta toženki pokazala kje se mora podpisati, ko pa je želela udariti pečat podjetja, sta jo ustavila, češ da po avstrijskih predpisih to ni potrebno. Tem trditvam tožeča stranka ni nasprotovala in ni predlagala nasprotnega dokaza – zaslišanja svojih predstavnikov pri tem dejanju. Toženka je izpovedala, da je podpisovala v imenu firme in pri tem ravnala skrbno, bila pa je zavedena s strani tožnikovih predstavnikov. Zatrjuje, da je Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 namenjena reševanju vprašanj o priznavanju sodnih odločb, ni pa je mogoče uporabiti pri odločanju o pristojnosti sodišča v obravnavanem primeru. Uporabljeno bi moralo biti avstrijsko prvo, ker gre za avstrijski menični blanket. Kakšna menica je bila izdana, bi sodišče moralo presojati po avstrijskem pravu. Toženka je tudi opozorila na med strankama dosežen dogovor o pristojnosti avstrijskega sodišča, ki je zapisan tudi na računih. Tožeča stranka ni predložila originala menice. Na menici je napisan naslov podjetja in ne toženkin naslov. Na menici je napačno napisano, da je bila izdana na Dunaju, zato so bistvene sestavine menice napačno izpolnjene. Nepravilno je ugotovljena tudi višina terjatve. Na dan podpisa menične izjave je dolg znašal 38.547,87 EUR. Dogovorjeno je bilo, da se zakonite zamudne obresti ne zaračunavajo, prav tako pa E. ni dolžan pokrivati kakršnihkoli dodatnih stroškov. E. je terjatev plačeval in navedel namen nakazil. Tožeča stranka je v nasprotju z dogovorom zaračunavala obresti in stroške. Tožeča stranka ni izrecno zanikala dogovora glede plačevanja zamudnih obresti in ni predložila dokaza, da bi toženkino trditev ovrgla. V nasprotju z dogovorom je tožena stranka zapirala razne stroške in obresti, pri tem pa navajala, da naj bi podjetje E. ne navedlo katero glavnico s plačilom zapira. Tožnica ni predložila niti enega računa, zato je višina nejasna. Tudi glede višine dolga je dokazno breme neutemeljeno prevaljeno na toženko, sicer pa višina dolga ni obrazložena.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbo označuje za nestrukturirano in nepregledno. Kolikor je razbrati, pritožnica vztraja pri ugovorih, o katerih se je izreklo že prvostopenjsko sodišče. Trditve so usmerjene v to, da tožena stranka menice in menične izjave ni podpisala kot poslovodja družbe. Te trditve je tožeča stranka ostro zavrnila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritrjuje ugotovitvam in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča je pravilno oprta na Uredbo sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000. Z uredbo je urejena tudi mednarodna pristojnost sodišč (II. poglavje), zato pritožba neutemeljeno zavrača uporabo te uredbe.

6. Računi, iz katerih naj bi izhajala uporaba avstrijskega prava, so nečitljivi, na druge dokaze, ki bi potrjevali dogovor o uporabi avstrijskega prava, pa se pritožnik ne sklicuje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da ni izkazano, da bi stranki pravo, ki naj se uporabi, dogovorili. Napotilo za uporabo prava vsebuje 20. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP, na podlagi katerega se za presojo pogodbenega razmerja uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Kolizijske norme glede poslovanja z menico pa so vsebovane tudi v XVI. poglavju Zakona o menici (členi od 94 do 100). Pritožnik izpostavlja uporabo materialnega prava pri presoji oblike prevzemanja meničnih zavez(1), ki je urejeno s 95. čl. Zakona o menici. To določilo za presojo oblike menične zaveze predvideva uporabo zakona države, v območju katere so zaveze prevzete. Tožeča stranka (trasant) je menico izdala na Dunaju, torej v Avstriji, toženka pa je izpovedala, da jo je akceptirala in s tem sprejela menično obveznost v Mariboru, torej v Republiki Sloveniji. Obligacija med trasantom, tudi v vlogi upnika (tožečo stranko) in trasatom (toženo stranko) je nastala šele z akceptom menice. S tem, ko je toženka v Mariboru menico sprejela in podpisala (akceptirala), je postala menična zavezanka. Za presojo ustreznosti oblike, torej ali menica vsebuje vse sestavine skladno s 1. čl. Zakona o menici, je zato sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravo Republike Slovenije. Pravilno je presodilo, da je toženka v Sloveniji prevzela menično zavezo s trasirano menico na lastni ukaz in da ima menica vse bistvene sestavine. Tudi te vrste menica se lahko izda kot blanko menica. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je menica izpolnjena skladno z menično izjavo. To je prvostopenjsko sodišče natančno obrazložilo v 23. točki obrazložitve, v kateri navaja tudi bistvene sestavine menice. Pritožbena navedba, da original menice ni predložen, je v nasprotju s spisovnimi podatki, saj je original menice predložen.

7. O tem, da je toženka menično izjavo z dne 20.3.2009 podpisala v lastnem imenu, kot fizična oseba, se je sodišče prve stopnje izreklo v 21. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče z razlogi v celoti soglaša in se nanje sklicuje. Iz menične izjave je razvidno, da se podaja zaradi zavarovanja terjatev in zahtevkov tožeče stranke do družbe E., menično obveznost pa je sprejela toženka. Da bi jo podpisala kot zakonita zastopnica, se ne navaja niti v uvodnem delu menične izjave, kjer je podpisnica opredeljena, niti na zaključku ob podpisu. Drugačna razlaga menične izjave z dne 20.3.2009 ni sprejemljiva. Ker gre za jasen listinski dokaz, je neutemeljen očitek tožeči stranki, da ni predlagala zaslišanja oseb, ki so bile prisotne na sestanku 20.3.2009. Ker se toženka zavzema za drugačno razlago menične izjave, kot je z jezikovno razlago ugotovljiva, je ona tista, ki bi te dokaze morala predlagati in izkazati namen strank ob izročitvi menice. Dejstvo, da je ob toženkinem imenu naveden naslov, na katerem posluje družba E., ne omogoča drugačne razlage. Tudi na naslovu, ki je naveden, je toženka dosegljiva. Kako je družba oz. njena uprava poslovala v drugih primerih zavarovanja terjatev oz. izdaje menic, ni pomembno. Skladno z menično izjavo, iz katere je razvidno, da jo toženka podpisuje kot fizična oseba zaradi zavarovanja terjatev in zahtevkov tožeče stranke do družbe E., je toženka menico podpisala. Niti iz menične izjave niti iz menice torej ne izhaja, da bi menično obveznost prevzela družba E. 8. Glede na to, da je toženka kot zakonita zastopnica poslovala na naslovu V. in da je ta naslov tako v menični izjavi kot na menici naveden kot njen naslov, ne vzbuja dvoma, da je ona menična dolžnica.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da se po tožeči stranki predložen prevod menične izjave (prevod sodnega tolmača L. F. – dokaz A2) po vsebini ne razlikuje od prevoda sodne tolmačke G. J. (dokaz B8). Pritožbena trditev, da je toženka črtala besedo „privat“, je zavajajoča, kajti črtano je bilo celotno besedilo o izročitvi „ene bianko osebno podpisane menice brez vpisanega zneska“, tako da je ostalo zgolj besedilo o izročitvi menice v znesku 38.547,87 EUR. Toženka je menično izjavo podpisala preden jo je L. F. prevedel, zato se na zavedenost zaradi tega prevoda toženka neutemeljeno sklicuje.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je bila toženka pri poslovanju z menico dolžna ravnati skrbno. S sklicevanjem na nezadostno poznavanje jezika, v katerem se je dogovarjala in podpisovala menično izjavo in menični blanket, ne more biti uspešna, saj je bila dolžna ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu – to pomeni prebrati in razumeti podpisano izjavo. Kdo je sestavil menično izjavo oz. da je bilo zaradi njene vnaprejšnje pripravljenosti ob podpisu iz nje potrebno črtati toženkinega očeta, na veljavnost izjave nima vpliva. Iz izjave je jasno, da K. Č. menične izjave ne podaja.

11. Tudi z razlago toženkinega dopisa z dne 11.4.2013 pritožbeno sodišče soglaša. Toženka se v dopisu sklicuje na svojo zadolžnico – navaja, da je edino tožeči stranki podpisala zadolžnico. Govori o tožbi zoper njo na osnovi zadolžnice. Soglaša, da nima možnosti, da bi se izognila plačilu, torej ona kot fizična oseba. Govori o svojem slabem gmotnem stanju. Na zaključku navaja, da nima možnosti poravnati zneska z obrestmi, pred tem pa, da je šla družba E. v stečaj, krovno podjetje E. pa je v likvidaciji. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na napačen prevod, saj zadolžnica in menica nista sinonima. Zakaj naj bi dopis z dne 11.4.2013 potrjeval tožničino slabo poznavanje angleškega jezika, iz pritožbe ni razvidno.

12. Pritožbena trditev, da ob protestu menice notar ni želel napisati razloga za toženkino odklonitev plačila menice, ni izkazana. Nelogično bi bilo, da bi notar ob protestu menice odklonil zapis okoliščine, zaradi katere menično dejanje ni bilo opravljeno in je protest potreben. Drugačna izjava toženke, ki ima interes za izid postopka, ni prepričljiva.

13. Dejstvo, kako naj bi tožničina predstavnika toženko zavedla in ji preprečila na menico udariti pečat družbe, katere zakonita zastopnica je bila, bi morala dokazati toženka – menična zavezanka, ki ga zatrjuje. Tožeča stranka je zanikala, da bi ravnala v nasprotju z s temeljnimi načeli vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic. Z izpovedjo toženke, ki je zainteresirana za izid postopka, to dejstvo ni izkazano.

14. Dogovor o tem, da se glavnica ne obrestuje, ni izkazan. Niti toženka, ki ga zatrjuje, o njem ni izpovedovala. Glede na to, da terjatev izvira iz poslovanja pravnih oseb, ki poslovne dogodke in dogovore evidentirajo, bi taki dokazi obstajali, če bi bil dogovor sklenjen. Tožeča stranka je podala konkretne trditve o izdanih računih in njihovem delnem plačilu, tožena pa jim niti konkretizirano oporekala ni. V času podpisa menične izjave je bila višina dolga očitno nesporna, saj sicer toženka menične izjave ne bi podajala. Toženka, ki ugovor iz materialnega razmerja podaja, bi morala dokazati, da je terjatev prenehala, da je plačilo izvedeno oz. da je temelj izdane menice odpadel. Tega dokaznega bremena ni zmogla. Tožena stranka obstoju in višini računov ni oporekala, zato tožeča stranka njihovega obstoja in višine ni bila dolžna dokazovati.

15. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, razumljivi in skladni ter dobro utemeljujejo odločitev. Navedeni so razlogi o vseh odločilnih dejstvih.

16. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

17. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 1581/2014 z dne 2.10.2014 prenesena iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

(1) Pritožnik dejansko izpostavlja presojo meničnega blanketa, ki je samo pripomoček, obrazec, ki se uporablja zaradi lažjega poslovanja, ni pa njegova uporaba obvezujoča oz. pogoj za veljavnost menične zaveze.