Jedro

Omejitve izvršbe, ki se jih mora banka držati, so določene v 166. členu do 170. členu ZDavP-2. Kolikor tožnik meni, da so bila denarna sredstva s strani A., d. d. nakazana toženki z neupoštevanjem pravil glede omejitve izvršbe, je ponudnik plačilnih storitev tisti, ki mora odpraviti posledice ravnanja v nasprotju s predpisi in ne davčni organ. V četrtem odstavku 188. člena ZPlaSSIED je namreč določena odgovornost ponudnika plačilnih storitev, da rubež opravlja v skladu z veljavnimi predpisi. Če ponudnik plačilnih storitev izvrši rubež in prenos denarnih sredstev na podlagi sklepa o izvršbi, ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji iz predpisov, ki urejajo opravljanje izvršbe in zavarovanja na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, mora ponudnik plačilnih storitev imetniku plačilnega računa nemudoma povrniti prenesena denarna sredstva.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika za vračilo zarubljenih denarnih sredstev v višini 499,50 EUR (1. točka izreka). Odločila je, da tožnik nosi svoje stroške postopka in da davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik 12. 2. 2021 na davčni organ posredoval prošnjo za vrnitev neupravičeno odvzetih denarnih sredstev v višini 499,50 EUR s strani A., d. d., ki naj bi se nanašali na prejeto pokojnino in varstveni dodatek. Davčni organ ugotavlja, da ima tožnik aktiven sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke DT4934-190197/2019-1 z dne 4. 12. 2019, zaradi neporavnanih obveznosti v višini cca 36.000,00 EUR. A., d. d. je za obdobje od 1. 1. 2002 do 4. 2. 2021 dosledno upoštevala pravila Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o izvzetjih in omejitvah izvršbe pri opravljanju le-te na denarna sredstva in ni zarubila njegove denarne pomoči, prejete 21. 1. 2021, v višini 100,95 EUR in tudi ne varstvenega dodatka, prejetega 29. 1. 2021, v višini 189,03 EUR. Dne 2. 2. 2021 je tožnik s transakcijskega računa, odprtega pri A., d. d., opravil dvig gotovine v višini 525,00 EUR ter gotovino istega dne položil na mBills Petrol kartico, nato pa denarna sredstva z mBillsa pomotoma nakazal nazaj na svoj transakcijski račun, odprt pri A., d. d., in sicer v višini 499,50 EUR kot polog gotovine. A., d. d. je na podlagi sklepa o davčni izvršbi s transakcijskega računa zarubila denarni znesek v višini 514,89 EUR. Vračilo davka je opredeljeno v 97. členu ZDavP-2, ki določa v katerih primerih je utemeljeno vračilo že zarubljenih denarnih sredstev. V konkretnem primeru tožnik ni izkazal, da je prišlo do katere od opisanih situacij iz 97. člena ZDavP-2. Davčni organ še pojasni, da se tovrstne zahtevke lahko obravnava ob upoštevanju pravil, ki urejajo civilnopravna razmerja, v skladu s splošnim pravilom Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni obogatitvi.

3.Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev davčnega organa. Toženka ugotavlja, da ni sporno, da je banka zarubila znesek 499,50 EUR na podlagi sklepa o davčni izvršbi. Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (v nadaljevanju ZPlaSSIED) v prvem odstavku 188. člena določa, da ponudnik plačilnih storitev imetniku plačilnega računa onemogoči razpolaganje z denarnimi sredstvi in jih prenese na predpisane račune na podlagi sklepa sodišča ali drugega organa, pristojnega za izvršbo in zavarovanje, v skladu s predpisi, ki urejajo opravljanje izvršbe in zavarovanja na dolžnikova denarna sredstva. Če je ponudnik plačilnih storitev izvršil rubež in prenos denarnih sredstev na podlagi sklepa o izvršbi, ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji iz predpisov, ki urejajo opravljanje izvršbe in zavarovanja na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, mora ponudnik plačilnih storitev imetniku plačilnega računa nemudoma povrniti prenesena denarna sredstva. Iz četrtega odstavka 188. člena ZPlaSSIED izhaja odgovornost ponudnika plačilnih storitev, da rubež opravlja v skladu z veljavnimi predpisi. Ponudnik plačilnih storitev je torej tisti, ki mora odpraviti posledice ravnanja v nasprotju s predpisi in ne davčni organ. V predmetni zadevi ni podlage za vračilo zarubljenega zneska s strani davčnega organa, ker veljavne določbe kaj takšnega ne omogočajo. Tudi sicer, s tem ko je tožnik sredstva dvignil iz svojega transakcijskega računa ter jih nato na tega nazaj nakazal, ni šlo več za pokojnino in varstveni dodatek, saj je tožnik s sredstvi že razpolagal.

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. V njej pojasnjuje, da so se A., d. d., davčni organ in tožnik strinjali, da je nastala situacija posledica nepoznavanja procesov stranke in da je šlo za izjemne pomotne okoliščine, zato je tožnik pričakoval, da bo davčni organ sredstva tudi vrnil. V kolikor tožnik denarja ne bi potreboval za preživetje in za plačilo položnic, bi denar pustil na računu A., d. d. Davčni organ pozivu za vračilo sredstev ni sledil, svojo odločitev pa je utemeljil z navedbo, da v konkretnem primeru ni bilo izkazano, da je prišlo do katere od situacij iz 97. člena ZDavP-2. Toženka je tista, kateri so bila nakazana sredstva, do katerih ni bila upravičena. Po vsebini je šlo za to, da so se zarubila sredstva iz naslova pokojnine in varstvenega dodatka, ki so iz izvršbe izvzeta in se jih ne bi smelo zarubiti. Namen pobiranja davkov ni v tem, da se posameznika onemogoči v življenju, da se mu poberejo vsa sredstva, ki jih ima za preživetje. Tožnik vztraja, da bi morala toženka tožniku vrniti prejeta denarna sredstva v višini 499,50 EUR skupaj z obrestmi od dneva, ko so mu bila ta sredstva neupravičeno odvzeta. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži plačilo zneska 499,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2021 dalje do plačila, toženki pa naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja, da ni prišlo do preplačila davka, tega tožnik tudi ni nikoli zatrjeval. Omejitve izvršbe, ki se jih je banka morala držati in je bila nanje v sklepu o davčni izvršbi tudi opozorjena, so določene v 166. členu do 170. členu ZDavP-2. V kolikor tožnik meni, da so bila denarna sredstva nakazana zaradi neupoštevanja teh predpisov, pa je bil le-ta že opozorjen, da je banka kot ponudnik plačilnih storitev tista, ki mora odpraviti posledice ravnanja v nasprotju s predpisi. Tožnik je predložil izpis prometa na svojem bančnem računu pri A., d. d., ki dokazuje le promet za dne 2. 2. 2021, ne pa zatrjevane pomote. Tudi dopis A., d. d. z dne 25. 2. 2021 ne dokazuje, da je šlo pri njegovem nakazilu za pomoto. Pravne podlage za vrnitev zarubljenih denarnih sredstev in stroškov davčne izvršbe ni bilo, saj izvršba ni bila neutemeljena, tožnik pa nasprotnega ni uspel dokazati.

6.Tožnik v pripravljalnih vlogah vztraja, da mu je bilo s strani davčnega organa neupravičeno odvzeto 499,50 EUR, kljub temu da je bilo dokazano, da je prišlo pri tožniku do pomote zaradi neveščega poslovanja. Kot upokojenec z nizko pokojnino, ki prejema še varstveni in socialni dodatek, da lahko preživi, vztraja pri vračilu zneska 499,50 EUR.

7.Tožba ni utemeljena.

8.V obravnavanem primeru je sporno, ali je toženka utemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo za vračilo sredstev v višini 499,50 EUR. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka tista, ki razpolaga z zneskom, ki je bil odvzet tožniku. Sredstva (iz naslova pokojnine in varstvenega dodatka) so bila po pomoti nakazana na mBills, kasneje pa vrnjena na njegov transakcijski račun odprt pri A., d.d., le-ta pa je zarubila denarni znesek v višini 514,89 EUR, do katerega ni bila upravičena. Med strankama upravnega spora sicer ni sporno, da je toženka zarubila denarna sredstva na transakcijskem računu tožnika na podlagi veljavnega sklepa o izvršbi.

9.Tožnik je zahteval vračilo plačanega denarnega zneska in imel ugovore v zvezi z izvršbo na denarna sredstva na podlagi določb ZDavP-2, zato je toženka tudi po presoji sodišča tožnikov zahtevek pravilno zavrnila. Iz prvega odstavka 97. člena ZDavP-2 namreč izhaja, da če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, se preveč plačani znesek, ki presega 10,00 EUR, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna. Citirano določilo prvega odstavka 97. člena ZDavP-2 torej davčnemu zavezancu, ki je plačal nekaj, kar mu zakon o obdavčenju ne nalaga, omogoča vračilo tega zneska. Sodišče pritrjuje toženki, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko bi tožnik plačal nekaj, kar mu zakon o obdavčenju ne nalaga. V obravnavani zadevi so bila denarna sredstva upravičeno zarubljena tožniku na podlagi veljavnega sklepa o izvršbi na denarne prejemke, zato o preplačilu davka ne moremo govoriti. Tega tožnik tudi ni nikoli zatrjeval.

10.Banka je pri opravljanju izvršbe na denarna sredstva zavezana, da ravna po sklepu o izvršbi, to je da zarubi sredstva na dolžnikovem transakcijskem računu do višine dolžnega zneska, ter da prenese zarubljena denarna sredstva na predpisane davčne račune. V skladu s prvim odstavkom 144. člena ZDavP-2 je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Če je izvršba na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica lahko predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve. Skladno z določilom drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 pa ni mogoče seči z davčno izvršbo na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člen), oziroma je davčna izvršba nanje omejena (160. člen), v kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec, kar pa ne velja za obravnavani primer. Prejemki, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, so torej taksativno našteti v 159. členu ZDavP-2, med njimi pa se ne nahaja prejemek, nakazan iz mBills Petrol mobilne denarnice ali prejemek, ki je kot polog gotovine prejet na dolžnikov račun.

11.Tožnik v tožbi navaja, da je A., d. d. pri izvrševanju sklepa o davčni izvršbi zarubila denarna sredstva, ki bi morala biti glede na določbe ZDavP-2 izvzeta iz izvršbe. V zvezi z navedenim sodišče opozarja, da so omejitve izvršbe, ki se jih mora banka držati, kot že zgoraj pojasnjeno, določene v 166. členu do 170. členu ZDavP-2. Kolikor tožnik meni, da so bila denarna sredstva s strani A., d. d. nakazana toženki z neupoštevanjem pravil glede omejitve izvršbe, je ponudnik plačilnih storitev tisti, ki mora odpraviti posledice ravnanja v nasprotju s predpisi in ne davčni organ. V četrtem odstavku 188. člena ZPlaSSIED je namreč določena odgovornost ponudnika plačilnih storitev, da rubež opravlja v skladu z veljavnimi predpisi. Če ponudnik plačilnih storitev izvrši rubež in prenos denarnih sredstev na podlagi sklepa o izvršbi, ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji iz predpisov, ki urejajo opravljanje izvršbe in zavarovanja na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, mora ponudnik plačilnih storitev imetniku plačilnega računa nemudoma povrniti prenesena denarna sredstva. Kot je sodišče že pojasnilo, v predmetni zadevi so bila denarna sredstva upravičeno zarubljena na podlagi veljavnega sklepa o izvršbi, zato ni podlage za vračilo zarubljenega zneska s strani davčnega organa, ker veljavne določbe kaj takšnega ne omogočajo. V primeru neupoštevanja omejitev izvršbe, pa je banka kot ponudnik bančnih storitev po 188. členu ZDavP-2 tista, ki mora odpraviti posledice ravnanja v nasprotju s predpisi.

12.Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13.Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju (pravilni uporabi 97. člena ZDavP-2), je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

14.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

---

Zveza

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 97 Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (2018) - ZPlaSSIED - člen 188, 188/1, 188/4

Pridruženi dokumenti

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.