11. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marine Ružič Tratnik in Nataše Starec iz Ljubljane ter Miha Tratnika z Verda na seji 11. januarja 2007

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 100. člena, besedila "ne sme pa opravljati notarskih zapisov in notarskih zapisnikov iz 69. člena tega zakona" iz prvega odstavka 102. člena, besed "dlje časa" iz prvega odstavka 103. člena, besedila "daljše od enega delovnega dne" iz tretjega odstavka 103. člena in petega odstavka 103. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 2/07 – ur. p. b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

Notarka Marina Ružič Tratnik ter njena pomočnika Nataša Starec in Miha Tratnik izpodbijajo drugi odstavek 100. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), ki določa, da je lahko pri notarju zaposlen le en notarski pomočnik, ter del prvega odstavka 102. člena ZN, ki določa, da notarski pomočnik ne sme sestavljati notarskih zapisov in notarskih zapisnikov iz 69. člena ZN. Izpodbijajo tudi 103. člen ZN. V prvem odstavku tega člena, kjer so določeni primeri odsotnosti, ko je treba nadomeščati začasno odsotnega notarja, izpodbijajo besedi "dlje časa", v tretjem odstavku, ki določa, kolikšna naj bo odsotnost notarja, da ga lahko nadomešča začasni namestnik, pa izpodbijajo besedilo "daljše od enega delovnega dneva". Izpodbijajo tudi peti odstavek 103. člena ZN. Ta določa obveznost notarja, da o vsakem nadomeščanju obvesti Notarsko zbornico, določa pa tudi, kdaj lahko začne notarski namestnik nadomeščati notarja v primeru, ko notar o nadomeščanju ne more obvestiti Notarske zbornice.

Vsem izpodbijanim določbam pobudniki očitajo, da so v neskladju z 2. členom Ustave. Navajajo, da zaradi drugega odstavka 102. člena ZN eden od dveh notarskih pomočnikov ne bo mogel več biti zaposlen pri notarki, notarka pa zaradi te določbe svojega dela ne bo mogla organizirati tako, kot ga je doslej. Pobudniki menijo, da pomeni ta zakonska določba neustrezen in nesorazmeren ukrep, zaradi česar je v neskladju z 2. členom Ustave. Kot tak označujejo tudi del določbe prvega odstavka 102. člena ZN, ki notarskim pomočnikom prepoveduje sestavljanje notarskih zapisov in notarskih zapisnikov iz 69. člena ZN. Ker teh storitev notarski pomočniki ne morejo več opravljati, naj bi bila notarka v primeru, da je sama zasedena, prisiljena odklanjati storitve strankam, kar za slednje pomeni zmanjšanje pravne varnosti. Ta zakonska določba pa naj bi tudi nejasna in zato v neskladju z 2. členom Ustave, glede na določbo tretjega in četrtega odstavka 103. člena ZN, ki isti osebi (notarskemu pomočniku) dovoljuje, da v primeru, ko nadomešča notarja, sestavlja listine, ki jih sicer ne sme sestavljati. Zaradi te nejasnosti naj bi bila določba dela prvega odstavka 102. člena ZN v neskladju z 2. členom Ustave. Pobudniki očitajo nejasnost tudi določbi prvega, tretjega in petega odstavka 103. člena ZN.

Državni zbor in Vlada menita, da izpodbijane določbe ZN niso v neskladju z 2. členom Ustave. Navajata, da je notariat na podlagi drugega odstavka 137. člena Ustave javna služba, ki jo opravlja notar kot poklicno dejavnost osebno, razen v primerih, ki jih določa ZN. Menita, da je glede na tak položaj notariata zakonodajalec imel pravico urediti organiziranost ter pravice in dolžnosti te službe, kamor štejejo tudi število notarskih pomočnikov, zaposlenih pri notarju, dela, ki jih lahko ti opravljajo, ter določitev, kdaj lahko ti nadomeščajo notarja. To nadomeščanje pa je izjema od pravila, da notar opravlja dejavnost osebno. Menita tudi, da izpodbijanim določbam ni mogoče očitati nejasnosti in nesorazmernosti. Opozarjata, da pobudniki ne navajajo, da bi zaradi (zatrjevane) nejasnosti pri uporabi izpodbijanih določb prihajalo do težav v praksi. Državni zbor izraža tudi pomislek, da pobudniki glede na navedeno ne izkazujejo pravnega interesa za izpodbijanje določb ZN.

B.

Pobudniki vsem izpodbijanim določbam ZN očitajo, da so v neskladju z 2. členom Ustave. Načelo sorazmernosti, ki izhaja iz te ustavne določbe in na katerega se pobudniki sklicujejo, omejuje zakonodajalca, kadar ta posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pobudniki sicer podrobno navajajo, kako se ugotavlja, ali gre pri zakonodajalčevemu ukrepu za čezmerni poseg, pri tem pa ne zatrjujejo, da jim izpodbijane določbe ZN sploh omejujejo kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Glede na navedeno je bilo treba pobudo v tem delu zavrniti kot očitno neutemeljeno. Kot tako pa je bilo treba zavrniti tudi pobudo v delu, kjer pobudniki zatrjujejo, da so izpodbijane določbe ZN nejasne in zaradi tega v neskladju z 2. členom Ustave. Pri tej trditvi pobudniki ostajajo zgolj pri splošni navedbi, da lahko zaradi nejasnosti pride do različne ali arbitrarne uporabe teh določb, pri čemer teh navedb ne konkretizirajo. Navedb, ki jih pobudniki utemeljujejo s pravno varnostjo oziroma varstvom pravic posameznikov, Ustavno sodišče ni moglo upoštevati, ker pobudniki za presojo izpodbijanih določb s tega vidika ne izkazujejo pravnega interesa.

Ker je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno, se ni spuščalo v vprašanje, ali pobudniki za izpodbijanje navedenih zakonskih določb izkazujejo pravni interes.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj