Jedro

Izvršilno sodišče ni ravnalo protipravno, ko je izdalo sklep o izvršbi, ne da bi preverjalo, ali upnik še obstaja. Takšne dolžnosti izvršilno sodišče nima. Iz izvršilnega predloga, ki ga je vložil pooblaščeni odvetnik upnika, je razvidno, da vsebuje vse potrebne podatke, kakšnih posebnih okoliščin, iz katerih bi moralo izvršilno sodišče sklepati, da je upnik morebiti prenehal obstajati, pa ni bilo. Zgolj dejstvo, da je preteklo šest let od vložitve predloga pa do izdaje sklepa o izvršbi pa tudi ne predstavlja takšne okoliščine.

Druga tožena stranka je prenos denarnih sredstev izvedla v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim ji je bilo naloženo s strani izvršilnega sodišča, da opravi sporni prenos. Druga tožena stranka je s tem opravila svojo dolžnost, ki ji jo nalaga zakon.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu glede druge tožene stranke se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 151.146,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2008 in ji povrniti njene pravdne stroške. Tožeči stranki pa je naložilo, da mora povrniti toženima strankama vsaki posebej njune pravdne stroške.

2. Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena, v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranke, v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko pa ni utemeljena.

O pritožbi glede prve tožene stranke

4. Sodišče prve stopnje je glede na nasprotovanje toženih strank zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji jo povzročili toženi stranki s svojim protipravnim ravnanjem. Tožeča stranka je trdila, da je Okrajno sodišče v Ljubljani, izvršilni oddelek (v nadaljevanju izvršilno sodišče), za katero odgovarja prva tožeča stranka, v izvršilnem postopku, ki se vodi pod opr. št. Ig 9448/2003, dne 19.6.2007 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je bila dovoljena izvršba, na podlagi katere je bil z njenega transakcijskega računa pri X banki prenesen znesek 151.146,54 EUR na račun neobstoječega upnika C.. Izvršilno sodišče ni pravilno ravnalo, saj ne bi smelo izdati sklepa o izvršbi, ne da bi se prepričalo ali upnik obstoji. Prav tako pa je ravnalo nedopustno, ko vse do vložitve pritožbe ni odločilo o ugovoru, ki ga je proti navedenemu sklepu o izvršbi vložila tožeča stranka kot dolžnik.

Druga tožena stranka pa je kot organizacija za plačilni promet prenakazala sredstva z računa tožeče stranke (dolžnika v izvršbi) na račun neobstoječega upnika dne 11.1.2008, čeprav ji je izvršilno sodišče z odredbo z dne 12.7.2007 odredilo, da ne sme izvršiti sklepa o izvršbi, s čimer je ravnala protipravno in v škodo tožeče stranke.

5. Sodišče prve stopnje je glede na trditve, ki so jih podale pravdne stranke v postopku na prvi stopnji in izvedene dokaze, ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - Upnik C. je vložil na izvršilno sodišče dne 7.3.2001 predlog za izvršbo proti dolžniku (v tem postopku tožeči stranki). Izvršilni predlog je temeljil na delno pravnomočni sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pg 571/85 z dne 2.4.1990 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cpg 900/90 z dne 26.11.1991 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Ips 16/92 z dne 16.6.1992, iz katere izhaja obveznost dolžnika plačati upniku P. znesek 120.188,20 USD s pp. Terjatev iz delno pravnomočne sodbe pa je tožeča stranka (G.) prenesla s cesijsko pogodbo z dne 28.9.2000 na C., ki je kot upnik vložil izvršilni predlog.

- Izvršilno sodišče je izdalo sklep o izvršbi opr. št. Ig 9448/2003 z dne 19.6.2007, s katerim je dovolilo izvršbo z rubežem razpoložljivih denarnih sredstev dolžnika na njegovem transakcijskem računu pri X banki do višine celotne izvršljive terjatve in prenosom zarubljenega dobroimetja dolžnika še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na upnikov račun.

- Sklep o izvršbi je izvršilno sodišče poslalo strankam in X banki v izvršitev.

- Dolžnik je dne 10.7.2007 vložil ugovor in predlog za odlog izvršbe, o katerih izvršilno sodišče do izdaje izpodbijane sodbe ni odločilo.

- Dne 12.7.2007 je izvršilno sodišče z dopisom odredilo X banki, da do nadaljnjih navodil sodišča zadrži zarubljena sredstva in jih ne prenese na upnikov račun.

- Izvršilno sodišče je v tej zadevi še izdalo dva popravna sklepa. S sklepom opr. št. Ig 9448/2003 z dne 23.7.2007 je popravilo izrek izvršbe v 1. točki v delu, ki se nanaša na tečaj, po katerem naj se glavnica, ki se glasi na USD zamenja. S sklepom opr. št. Ig 9448/2003 z dne 10.12.2007 pa je popravilo izrek izvršbe v 2. točki tako, da naj se prenese zarubljeno dobroimetje dolžnika v pravilno USD še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Oba popravna sklepa je izvršilno sodišče vročilo tudi drugi toženi stranki.

- Druga tožena stranka je na podlagi sklepa o izvršbi dne 11.1.2008 prenesla znesek 151.1460,54 EUR z dolžnikovega računa na upnikov račun.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka utemeljeno v pritožbi opozarja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožeči stranki zaenkrat še ni nastala škoda. Dejstvo je, da se je zaradi prenosa njenih sredstev na račun upnika, čeprav neobstoječega, njeno premoženje zmanjšalo, kar predstavlja po določbi 132. člena OZ navadno škodo. Hkrati pa tudi drži pritožbeno stališče, da je vprašljivo ali je ta škoda pravno priznana. Pri tem tudi pravilno opozarja, da so relevantne le tiste trditve ugovora, s katerimi nasprotuje obstoju terjatve.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvršilno sodišče ni ravnalo protipravno, ko je izdalo sklep o izvršbi dne 19.6.2007, ne da bi preverjalo ali upnik še obstaja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da takšne dolžnosti izvršilno sodišče nima. Iz izvršilnega predloga, ki ga je vložil pooblaščeni odvetnik upnika je razvidno, da vsebuje vse potrebne podatke, kakšnih posebnih okoliščin, iz katerih bi moralo izvršilno sodišče sklepati, da je upnik morebiti prenehal obstajati, pa ni bilo. Zgolj dejstvo, da je preteklo šest let od vložitve predloga pa do izdaje sklepa o izvršbi pa tudi ne predstavlja takšne okoliščine. Drugačno pritožbeno stališče ne drži. 8. Nadaljnje zatrjevano škodno ravnanje izvršilnega sodišča, ki se kaže v opustitvi odločanja o dolžnikovem ugovoru in predlogu za odlog izvršbe pa bi bilo lahko protipravno. Namreč če bi izvršilno sodišče pravočasno do 11.1.2008 odločilo o dolžnikovem ugovoru bi v primeru, da je utemeljen, lahko preprečilo prenos sredstev.

9. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek preuranjen, dokler o ugovoru ne bo odločalo izvršilno sodišče. V času trajanja izvršilnega postopka je sodišče prve stopnje imelo možnost odločiti o utemeljenosti dolžnikovega ugovora kot predhodnem vprašanju.

10. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je v času trajanja pritožbenega postopka izvršilno sodišče s sklepom Ig 9448//2003 z dne 30.9.2013 pravnomočno ustavilo izvršilni postopek z dnem 15.6.2011, to je z dnem, ko se je nad tožečo stranko začel stečajni postopek. S tem sklepom pa je izvršilno sodišče zgolj ustavilo postopek, ne da bi opravljena izvršilna dejanja razveljavilo. To pa pomeni, da o dolžnikovem ugovoru ne bo odločeno v izvršilnem postopku.

11. Zaradi zmotnega stališča, da je tožbeni zahtevek preuranjen, sodišče prve stopnje ni izčrpalo trditvene podlage o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

12. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo glede prve tožene stranke in izpodbijano sodbo razveljavilo, v kolikor se nanaša na prvo toženo stranko ter zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti upoštevajoč zgoraj navedeno do vseh trditev tožeče stranke o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da v kolikor bo potrebno ugotavljati ali je zatrjevana škoda pravno priznana, naj sodišče upošteva pri odločanju o ugovoru, kot relevantne le trditve, s katerimi tožeča stranka kot dolžnica uveljavlja ugovorni razlog, da je terjatev upnika prenehala.

O pritožbi glede druge tožene stranke

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da drugi toženi stranki ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti za prenos sredstev z računa tožeče stranke kot dolžnika na račun upnika v izvršilnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. Ig 9448/2003. 14. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje zaključke za zavrnitev tožbenega zahtevka proti drugi toženi stranki. Tožeča stranka pa s pritožbenimi trditvami, s katerimi ponavlja svoja enaka stališča, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji in jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, ni uspela izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje.

15. Dejstvo je, da je druga tožena stranka prenos sredstev izvedla v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim ji je bilo naloženo s strani izvršilnega sodišča, da opravi sporni prenos. Druga tožena stranka je s tem opravila svojo dolžnost, ki ji jo nalaga zakon (1. odst. 150. člena ZIZ).

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da druga tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je kljub navodilu izvršilnega sodišča z dne 12.7.2007, da naj do nadaljnjih navodil izvršilnega sodišča ne prenese zarubljenih sredstev na upnikov račun sklep o izvršbi izvršila. Pri tem je pravilno ocenilo, da je ob dejstvu, da izvršilno sodišče sklepa o izvršbi ni razveljavilo, ampak je naknadno izdalo še dva popravna sklepa, s katerima je sklep o izvršbi popravilo, druga tožena stranka utemeljeno štela, da je s popravnimi sklepi izvršilno sodišče odpravilo navodilo. Kot rečeno je druga tožena stranka kot organizacija za plačilni promet dolžna spoštovati sklep o izvršbi, in ga izvršiti kot ji je v njem naloženo. Izvršiti ga ne bi bila dolžna le v primeru, če bi bil sklep o izvršbi razveljavljen ali izvršba odložena. Do takšne situacije pa v predmetnem primeru ni prišlo. Zato ne držijo pritožbene trditve, da druga tožena stranka ni bila dovolj skrbna.

17. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko (353. člena ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je po določbi 3. odst. 165. člena ZPP pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.