Jedro

Nemogoča lahko postane predvsem izpolnitev, katere predmet je indvidualno določena in nezamenljiva stvar (species et res non fungibiles), ne pa tudi izpolnitev, katere predmet je stvar, ki je določena po vrsti (genus); (izjeme so možne le pri indvidualizaciji generičnih stvari). Zato do nemožnosti izpolnitve nikoli ne more priti pri pogodbeni stranki, katere obveznost je denarna, ampak samo pri stranki, katere obveznost je t.i. tipična izpolnitev (dajatev ali storitev).

Med pogodbe, katerih predmet je tipično izpolnitveno ravnanje, sodi tudi posojilna pogodba, pri čemer je k tipični izpolnitvi zavezan posojilodajalec; posojilojemalec pridobi namreč na prejetih stvareh (denarju) pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico (2. odst. 557. člena ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (prvi in tretji odstavek izreka prvostopenjske odločbe) potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. Ig 2000/00176-4 z dne 18.4.2001 vzdrži v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 159.321.106,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2001 dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 600.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2001 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 959.038,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neupoštevna je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje glede začetka teka obresti prekoračilo tožbeni zahtevek. V izreku izpodbijane sodbe je namreč pri zapisu datuma, od katerega so tožeči stranki prisojene zamudne obresti, prišlo do očitne pisne pomote, ki jo je potem sodišče prve stopnje s popravnim sklepom z dne 23.9.2002 popravilo tako, da je datum 1.6.2000 nadomestilo s pravilnim datumom 1.6.2001. Pritrditi je treba pritožbeni navedbi, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe res ni razvidno, zakaj naj bi bila nemožnost izpolnitve (pri toženi stranki) zgolj začasna, vendar pa ta pomanjkljivost ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Nemožnost izpolnitve, bodisi trajna bodisi začasna, namreč za razsojo v tem sporu ni odločilno dejstvo, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

Glede na čas, iz katerega izvira ta spor, je treba nemožnost izpolnitve v dvostranski pogodbi presojati po takrat veljavni zakonski ureditvi, torej po določbah 137. in 138. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pojem "nemožnost izpolnitve" je v obeh členih enak, določbe navedenih členov pa se razlikujejo samo glede vprašanja, ali je do nemožnosti izpolnitve prišlo brez krivde pogodbenih strank (137. člen ZOR) ali po krivdi druge pogodbene stranke (138. člen ZOR). Pravna teorija in sodna praksa stojita na enotnem stališču, da lahko postane nemogoča predvsem izpolnitev, katere predmet je indvidualno določena in nezamenljiva stvar (species et res non fungibiles), ne pa tudi izpolnitev, katere predmet je stvar, ki je določena po vrsti (genus); (izjeme so možne le pri indvidualizaciji generičnih stvari). Zato do nemožnosti izpolnitve nikoli ne more priti pri pogodbeni stranki, katere obveznost je denarna, ampak samo pri stranki, katere obveznost je t.i. tipična izpolnitev (dajatev ali storitev). Med pogodbe, katerih predmet je tipično izpolnitveno ravnanje, sodi tudi posojilna pogodba, pri čemer se samo po sebi razume, da je k tipični izpolnitvi zavezan posojilodajalec; posojilojemalec pridobi namreč na prejetih stvareh (denarju) pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico (2. odst. 557. člena ZOR).

Ker je bila v obravnavani zadevi k tipični izpolnitvi zavezana tožeča stranka (kot posojilodajalec), ne pa tožena stranka (kot posojilojemalec, katerega obveznost je denarna), se tožena stranka na zakonske določbe o nemožnosti izpolnitve ni mogla uspešno sklicevati. Ker drugih relevantnih ugovorov ni podala, bi bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi že iz tega razloga.

Samo po sebi se razume, da zato nemožnost izpolnitve ni mogla biti predhodno vprašanje in da bila zato prekinitev postopka do končanja pravd, ki se pri sodišču prve stopnje vodijo pod opr.št. Pg 172/2000, nepotrebna. Sodišče prve stopnje o predlogu tožene stranke za prekinitev postopka sicer res ni odločilo, ker pa to na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo, v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP ni podana.

Izpovedanega je razvidno, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, čeprav iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je v njej tudi pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, da ima terjatev tožeče stranke temelj v kreditnih (pravilno: posojilnih) pogodbah in da višina te terjatve med strankama ni sporna (tožena stranka v pritožbi teh ugotovitev niti ne izpodbija). Zato in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo niti kakšnih drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).