Jedro

Za uspešno prekinitev roka potrebnega za prenehanje služnosti ne zadostuje le ena izvršitev vožnje v času treh let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, s katero je tožeča stranka zahtevala izstavitev za vknjižbo primerne listine. V 2. točki je ugodilo zahtevku, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 157/3 njiva in 157/4 stanovanjska stavba, obe vpisani v vl. št. 274 k.o. P. obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravice hoje po služnostni poti v širini 2,5 m in dolžini 69 m, ki poteka po parceli 157/7 po opisani trasi v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parcele 157/7, vl. št. 346 k.o. P., ki je v lasti tožene stranke. Tožbeni zahtevek o obstoju služnostne pravice vožnje z vsemi vozili in za vse potrebe po zgoraj opisani služni poti (3. točka izreka) pa je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe (3. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je brez pravne in dejanske podlage stališče sodišča, da je priposestvovana pravica vožnje prenehala zaradi toženkinega ugovora, da tožeča stranka po letu 1975 poti ni uporabljala (ni se izvrševala v času potrebnem za njeno priposestvovanje), oziroma je prenehala, ker je tožeča stranka več kot tri leta potem, ko se je tožena stranka v letu 2001 uprla izvrševanju služnosti ni več izvrševala. Navedbe sodišča so v nasprotju s tem, kar je tožena stranka dejansko zatrjevala. Ugovor tožene stranke o prenehanju služnostne pravice na podlagi 1. alineje 58. člena ZTLR oziroma 223. SPZ nima opore v navedbah strank in izvedenem dokaznem postopku. Tožena stranka nasprotuje priposestvovanju (2. odstavek 223. člena SPZ), ne pa prenehanju po 1. odstavku tega člena. Tožena stranka ne samo, da prereka navedbe tožeče stranke o oviranju pri izvrševanju služnosti temveč poudarja, da nobenega oviranja s strani tožene stranke ni bilo. Tožena stranka ni dokazala, da bi uporabo poti prepovedala ali se kako drugače upirala. Upiranje izvrševanju mora biti učinkovito in mora pripeljati do tega, da lastnik gospodujoče nepremičnine resnično preneha z njenim izvrševanjem. Lastnik služeče nepremičnine se mora upreti na ustrezen zaznaven način. Za uspešno prekinitev roka potrebnega za prenehanje služnosti zadostuje le ena izvršitev (vožnja) v času treh let. Da je bilo teh voženj več je ugotovilo tudi sodišče. Neutemeljene so tudi ugotovitve sodišča glede vznemirjanja služnostne pravice. Sodišče bi se na ogledu lahko prepričalo, da kup gnoja in betonski bloki predstavljajo oviro, saj so udeleženci ogleda zaradi ovir morali stopiti iz trase poti na njivo, da bi obšli nastavljene ovire. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so torej nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče o odločilnih dejstvih svoje ugotovitve opira v nasprotju s tistimi, kar je navedeno v vlogah tožene stranke oziroma v nasprotju z njenim zatrjevanjem. Skratka razlogi sodbe glede prenehanja služnosti nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku, niti v trditveni podlagi tožene stranke.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Zavrača vse pritožbene navedbe tožeče stranke in pritrjuje prvemu sodišču, da je odločitev pravilna in zakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, ker je v njih vsebovan tudi odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na pritožbene navedbe pa je dodati, da ni dvoma, da je tožeča stranka služnostno pravico hoje in vožnje priposestvovala pred letom 2001. Sodišče torej ni ugotovilo, da tožeča stranka po poti ni vozila že od leta 1975, kot je trdila tožena stranka, pač pa šele od leta 2001 dalje. V tem letu je namreč tožena stranka na sporno pot nasula kup gnoja, ki je predstavljal tako oviro, da vožnje z vozili niso bile možne oziroma vsaj močno otežene. Da se je tožena stranka upirala vožnjam tožeče stranke pa poleg nasutega gnoja predstavlja tudi dejstvo, da je toženkin mož rejencu tožeče stranke, G. L., ki je vozil po sporni poti prepovedal uporabljati pot in mu vzel ključ avtomobila. Opisano po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja zaznaven način upiranja vožnjam (izvrševanje služnosti). V skladu z veljavno sodno prakso pa je tudi razlaga prvega sodišča, da zgolj neopredeljene zatrjevane tri vožnje po sporni poti po letu 2001 ne pomenijo izvrševanja služnosti. Sicer pa so zaslišane priče povedale, da se zaradi nasutega gnoja z avtom ni dalo peljati, priča L. pa je s traktorjem peljal enkrat na njivo, ki jo je imel v najemu od tožeče stranke. Po povedanem ni mogoče slediti pritožbi, ki pravi, da za uspešno prekinitev roka potrebnega za prenehanje služnosti zadostuje le ena izvršitev vožnje v času treh let. Ker je torej sodišče ugotovilo, da je stvarna služnost prenehala ker se je lastnica služne stvari uprla njenemu izvrševanju, lastnika gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma nista izvrševala je sodišče posledično utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke glede vznemirjanja.

Po povedanem se pokaže pritožba tožeče stranke kot neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka ima podlago v določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji, zato je odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške.