Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti krivdno niti objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala, ker je opravljala delo, ki ga glede na njene delovne obveznosti ni bila dolžna opravljati, ki je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke, in ki ga tožena stranka tudi ni dopuščala. Zgolj dejstvo, da je tožnici škoda nastala pri opravilu, ki je bilo povezano z njenimi delovnimi obveznostmi, v času njenega delovnega časa in na območju, kjer je tožena stranka sicer dovoljevala gibanje zaposlenih (med malico in za odnašanje smeti), še ne daje podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Delavec ima pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ. Ne more pa biti opustitev odklonitve opravljenega dela podlaga za izključitev delodajalčeve odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v delu I. točke izreka, ki se nanaša na plačilo 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2014 dalje do plačila, in v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 44.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2014 dalje do plačila in za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, naj v roku osmih dni toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 5.072,22 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. ‒ ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila pogodba z dne 29. 7. 2010, sklenjena med koncernom, v katerega je vključena tožena stranka, in dobaviteljem, napisana v nemškem jeziku in prevedena v slovenski jezik šele za potrebe te pravde. Poleg tega ima ta pogodba oznako zaupno. To pa pomeni, da tožnica v času nezgode ni bila in ni mogla biti seznanjena z dolžnostjo voznikov. Poleg tega je konkretnega dne vozičke pripeljal voznik avtoprevozništva A. s. p., ki v tej pogodbi ni nikjer naveden ali z njo zavezan, zato ni mogoče zaključiti, da je bil konkretni voznik seznanjen z dogovorom. S to pogodbo pa očitno ni bila seznanjena tudi nobena od prič, saj so vse izpovedale, da pisnih navodil glede raztovarjanja ni bilo. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je izvedeni dokazni postopek pokazal, da tožnica do te pravde s pogodbo ni bila seznanjena, drugih navodil v zvezi s prevzemom blaga pa (vsaj do nezgode tožnice) ni bilo. Sklicuje se na izpoved B.B., da je bil utečen postopek tak, da so prodajalke pomagale vozniku pri porivanju vozičkov čez prag v skladišče. Ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu, da se mora raztovarjanje vršiti hitro, pa dodatno potrjuje navedbe tožnice in izpoved B.B.. Tožena stranka v postopku ni predložila nobenih pisnih dokazil v zvezi z raztovarjanjem blaga ali nudenjem pomoči vozniku pri tem. Predložila je zgolj izjavo delavk, ki pa je bila sestavljena po škodnem dogodku, delavko C.C. pa je podpisal nekdo drug. V času nezgode tako niso obstajala nobena pisna navodila prodajalkam v zvezi z raztovarjanjem blaga, kot izhaja iz izpovedi D.D., E.E., F.F. in C.C.. Prav tako dokazni postopek ni pokazal, da bi bila tožnica seznanjena s kakršnimikoli navodili glede raztovarjanja blaga. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da so bile D.D., H.H. in E.E. za delo usposabljane v poslovalnici v G., ki je povsem drugačna od tiste v P., saj se nahaja znotraj trgovskega centra, o čemer je izpovedal tudi K.K.. Usposabljanje priče F.F. pa je potekalo v poslovalnici na I. v J.. Dostava v vseh poslovalnicah ni enaka. Izjava delavk je prirejena za potrebe tega postopka, saj so na njem podpisane le nekatere zaposlene, pri čemer so nekatere z delom pri toženi stranki začele šele po škodnem dogodku, podpisa tožnice pa na izjavi ni. Pred škodnim dogodkom takšnih navodil ni bilo, nasprotno, prodajalke so morale blago prevzemati pri vozniku. Sodišče prve stopnje navedene izjave ne bi smelo oceniti kot verodostojne. Sodišče prve stopnje je prezrlo izpoved B.B., da nikoli ni videla nobenih pisnih navodil glede prevzemanja vozičkov blaga in nikoli ni dobila nobenih navodil, kako je treba prevzemati vozičke. Izpovedala je tudi, da so prodajalke, odvisno od situacije, pomagale vozniku, če je bilo treba. V izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje nima podlage za zaključek, da je v času škodnega dogodka obstajalo pisno ali ustno navodilo o tem, da se blago dostavlja za zaprta vrata. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje in storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeno je tudi zavrnilo dokaza z zaslišanjem L.L. in M.M. in v zvezi s tema dokaznima predlogoma nepravilno zapisalo, da naj bi videla škodni dogodek. To ne drži, priči sta bili predlagani, ker bi kot zaposlena v sosednjih trgovinah vedela izpovedati o tem, kako so prodajalke same potiskale vozičke v skladišče. Ta dva dokazna predloga je tožnica sicer res podala po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar je razloge za to utemeljila. Ker sodišče prve stopnje teh prič ni zaslišalo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz dokaznega postopka tudi izhaja, da tožena stranka zaposlenim ni dala ustreznih navodil za varno delo in jih za varno delo ni usposobila. Zmotna je ocena sodišča prve stopnje, da bi bilo zelo nenavadno, da tožnica za dolžno ravnanje pri raztovarjanju vozičkov ne bi vedela. Nobena od prič namreč ni izpovedala, da bi bila seznanjena s pogodbo z dobaviteljem, prav tako niso prejeli nobenih pisnih navodil, ampak je šlo zgolj za opominjanje, ki se je pričelo po škodnem dogodku. Izvedenec na podlagi razpoložljive dokumentacije ni mogel ugotoviti, da je bil delovni proces pri toženi stranki urejen na ustrezen način. Sodišče prve stopnje neutemeljeno in strokovno nepodprto ugotavlja, da pri razkladanju tovora ni šlo za skupno delovišče avtoprevoznika in tožene stranke in da opisana enosmerna cesta ne spada v delovišče tožene stranke. Ta ugotovitev je v nasprotju z mnenjem izvedenca za varstvo pri delu. Tožena stranka bi tako morala določiti ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču. Posledično je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da razlaganje tovora zunaj prostorov tožene stranke ne spada med dejavnosti tožene stranke. Navedeni zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju s 5. in 39. členom ZVZD, podana pa je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zaključkov izvedenca za varstvo pri delu, da navodila za varno delo pri prevzemu blaga z izjemo v pogodbi z dne 29. 7. 2010, ki ima oznako zaupno in je v tujem jeziku, niso obstajala, in da ne more ugotoviti, ali je bil delovni proces urejen na ustrezen način. Sodišče prve stopnje bi moralo po pravilu obrnjenega dokaznega bremena ugotoviti, da je tožena stranka odgovorna za škodni dogodek, saj ni dokazala, da je izvedla vse ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja tožnice pri delu. Do nezgode je prišlo v delovnem času, na delovnem mestu in iz razlogov na strani tožene stranke, ki dela ni imela ustrezno in varno organiziranega. Pri tem ni pomembno, ali je tožnica stala med vrati, meter ven ali pa meter notri. Nezgoda se je zgodila pri opravljanju njenih delovnih obveznosti v delovnem procesu tožene stranke. Če je tožena stranka res stalno opozarjala in prepovedovala delavkam sodelovanje in dajanje pomoči vozniku pri raztovarjanju in tega ni sankcionirala, pomeni, da je takšno ravnanje dopuščala. Tožena stranka nevarnosti pri delu ni ocenila celovito, ni predložila Izjave o varnosti z oceno tveganja ter navedbe ukrepov za zmanjšanje in odpravo teh tveganj, zato ni res, da ravnanja tožnice ni mogla predvideti. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo rekonstrukcije dogodka niti si ni ogledalo kraja škodnega dogodka, ni imelo podlage za zaključek, da je tožnica stala na cestišču, sicer je tovor ne bi mogel doseči. Sodišče prve stopnje napačno ugotovi, da delavkam ni bilo dovoljeno nahajanje na cestišču pri vozilu. Iz izpovedi prič namreč izhaja, da so lahko hodile kadit in na malico ter nosile smeti skozi zadnja vrata skladišča. Na dopuščanje takšnega ravnanja kaže tudi dejstvo, da tožena stranka ni podala nobenih pisnih opozoril glede kršitev obveznosti iz delovnega razmerja zaradi pomoči vozniku blaga.

V zvezi z drugim škodnim dogodkom z dne 23. 8. 2012 pa navaja, da je tožena stranka brez izkazanih utemeljenih razlogov zaslišanje N.N. predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi sicer ta priča sploh ni bila zaposlena pri toženi stranki v času prvega škodnega dogodka 30. 1. 2012 in je ni bilo na delu 23. 8. 2012, ker je bila na dopustu in jo je nadomeščala O.O.. Sodišče prve stopnje je tudi napačno povzelo izpoved te priče, saj ne drži, da je izpovedala, da je nadomeščala O.O., ampak je bilo ravno obratno. Zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nerazumljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica vsakokrat, ko ji je bilo odrejeno delo, ki ni ustrezalo njenim omejitvam, na to opozoriti toženo stranko. Tožnica prav tako ni izpovedala, da tožene stranke na opozorilo ni posebej opozorila. Tožnica je od O.O. prejela navodilo, da se police morajo zamenjati.

Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, in sicer glede stroškov prevoda pogodbe z dne 29. 2. 2010 v višini 592,79 EUR, saj bi ta listina morala biti že predhodno v slovenskem jeziku, da bi bila tožnica lahko z njo seznanjena. V nasprotnem primeru ta listina ni relevantna in zato strošek njenega prevoda ne sodi med pravdne stroške. Prav tako toženi stranki ne pripada strošek izvedenca medicinske stroke v višini 600,00 EUR, saj ta dokaz v postopku še ni bil uporabljen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem odgovarja na tožničine pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine v višini 42.350,00 EUR v zvezi s prvim škodnim dogodkom z dne 30. 1. 2012 ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine v višini 2.500,00 EUR v zvezi z drugim škodnim dogodkom z dne 23. 8. 2012 pa je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v posledici zmotne uporabe materialnega prava tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o odškodninskem zahtevku tožnice za povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi dveh škodnih dogodkov dne 30. 1. 2012 in dne 23. 8. 2012. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki kot prodajalka v poslovalnici P.. Do prvega škodnega dogodka je potrditvah tožnice prišlo, ko je pri raztovarjanju s tovornega vozila dva metra visok, meter dolg, meter širok in 500 kg težak voziček z blagom zanihal, padel z dvižnega panoja in tožnico zadel v levo stran telesa in v glavo tako, da je padla po tleh. V zvezi s tem škodnim dogodkom uveljavlja krivdno in objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Do drugega škodnega dogodka pa je potrditvah tožnice prišlo, ker je morala opravljati delo, ki ga glede na zdravniško potrdilo z dne 19. 3. 2012 ni bila zmožna opravljati, in sicer je morala prenašati police, težke vsaj 12 kg, zaradi česar je prišlo do preobremenitve njene desne roke zaradi bolečin in omejene gibljivosti v levi rami kot posledice prvega škodnega dogodka.

7. V skladu s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. ‒ ZDR)1 mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v členih 131 do 189 Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. ‒ OZ). Prvi odstavek 131. člena OZ, ki določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, opredeljuje krivdno odškodninsko odgovornost. Drugi odstavek 131. člena OZ, ki določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo, pa objektivno odškodninsko odgovornost. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ).

8. V zvezi s prvim škodnim dogodkom je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da med delovne naloge tožnice glede na določila njene pogodbe o zaposlitvi ni spadala tudi pomoč vozniku pri raztovarjanju dobavljenega blaga, ampak je bila to naloga samega voznika tovornega vozila, kot izhaja iz pogodbe z dne 29. 7. 2010, sklenjene med koncernom, v katerega je bila vključena tožena stranka, in dobaviteljem blaga; - da prodajalkam tožene stranke glede na izrecno navodilo ni bilo dovoljeno, da bi voznikom tovornega vozila pomagale pri raztovarjanja blaga, dolžne so bile le odpreti vrata skladišča, voznik tovornega vozila pa je bil tisti, ki je bil dolžan raztovoriti vozičke z blagom in jih dostaviti za prva zaklenjena vrata prostorov tožene stranke; in - da pri toženi stranki, konkretno v poslovalnici P., ni bilo vzpostavljene prakse, da bi prodajalke voznikom tovornega vozila pomagale pri raztovarjanju blaga, oziroma tožena stranka takšnega ravnanja ni dopuščala.

9. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo zaslišati z njene strani predlagani priči L.L. in M.M., zaposlena v sosednji trgovini oziroma restavraciji. Zaslišanje navedenih prič je tožnica, kot tudi sama priznava v pritožbi, predlagala v pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2017, tj. že po prvem naroku za glavno obravnavo dne 5. 2. 2016. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Izjemoma lahko v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze na poznejših narokih za glavno obravnavo (oziroma v vlogah, vloženih po prvem naroku za glavno obravnavo), vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Odsotnost krivde za zamudo mora, če izjemo utemeljuje z okoliščinami izven spisa, izkazati stranka, ki poda nov dokazni predlog. Tožnica je v navedeni pripravljalni vlogi odsotnost krivde za zamudo utemeljevala z navedbami, da je predlagani priči srečala po prvem naroku za glavno obravnavo in na podlagi pogovora z njima izvedela, da bi vedela izpovedati o tem, da sta videla prodajalke iz poslovalnice tožene stranke, kako so v času pred prvim škodnim dogodkom hodile ven iskat vozičke in jih potiskale v skladišče. S takšnimi navedbami pa tožnica ni utemeljila pogoja nekrivde za prepozno predlaganje dokazov v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP. Na strani tožnice je namreč breme, da še pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobi dovolj informacij, ki omogočajo kakovostno uveljavljanje zahtevkov2. Tožnica, ki je bila v tem sporu zastopana po pooblaščeni odvetniški družbi, bi morala izkazati zadostno skrbnost in poizvedeti, katere osebe bi lahko izpovedale o pravno relevantnih dejstvih v tem sporu, da bi te osebe lahko pravočasno glede na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP predlagala za zaslišanje. Ob dejstvu, da sta bili prepozno predlagani priči zaposleni v sosednji trgovini oziroma piceriji, kar je tožnica očitno vedela, ni nerazumno od nje pričakovati, da bi pravočasno poizvedla, ali bi predlagani priči vedeli kaj izpovedati o praksi prodajalk tožene stranke pri raztovarjanju blaga. Glede na navedeno sodišče prve stopnje predlaganih dokazov (kot prepoznih) pravilno ni upoštevalo in jih ni izvedlo (čeprav je pri tem navedlo delno zmotne razloge), zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. S pritožbenimi očitki o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pri odločitvi o zahtevku za povračilo škode v zvezi s prvim škodnim dogodkom tožnica v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka je namreč podana, kadar obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Tožnica ne uveljavlja protispisnosti z navedbami, da sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo podlage za zaključek, da je v času nezgode obstajalo pisno ali ustno navodilo, da se blago dostavlja za prva zaprta vrata, prav tako tudi ne z navedbami, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da razlaganje tovora izven prostorov tožene stranke, ne spada med njeno dejavnost. 11. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da pomoč tožnice pri raztovarjanju blaga ni bila njena delovna obveznost in da tožena stranka takšnega dela prodajalk tudi ni dopuščala, ampak se ga je tožnica lotila samovoljno, presodilo, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke. Ker dejavnost razlaganja tovora izven prostorov tožene stranke ne spada med dejavnosti tožene stranke (ampak med dejavnost družbe, ki opravlja prevoz blaga za toženo stranko), pa po presoji sodišča prve stopnje tudi ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine tožničine pogodbe o zaposlitvi (A1) z opisom delovnega mesta prodajalec (B2) in na podlagi pogodbe z dne 29. 7. 2010 (B6), sklenjene med koncernom, v katerega je vključena tožena stranka, in dobaviteljem blaga, pravilno ugotovilo, da tožnica ni imela formalne (tj. zapisane) delovne obveznosti pomoči voznikom pri razkladanju blaga oziroma vozičkov z blagom s tovornega vozila. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da s pogodbo z dne 29. 7. 2010 ni bila seznanjena, da ima oznako zaupno in da tudi ni bila sestavljena v slovenskem jeziku, zato ta pogodba ne more dokazovati, da ni obstajala delovna obveznost prodajalke pomagati vozniku tovornega vozila pri raztovarjanju blaga. Tožena stranka je z navedeno pogodbo dokazovala, da so vsa opravila, povezana z razkladanjem blaga, delovna naloga voznika tovornega vozila in ne prodajalk tožene stranke. Da je bila takšna formalna obveznost voznikov, iz te pogodbe tudi izhaja, saj je na 12. strani pogodbe dogovorjeno, da voznik pri dostavah v poslovalnice samostojno in na lastno odgovornost razloži transportne vozičke in jih pripelje v poslovalnico (skladišče oz. blagajna poslovalnice). Ta pogodba pa še ne dokazuje, da je tožnica dejansko imela takšno delovno obveznost niti da je tožena stranka dopuščala, da so prodajalke takšno delo (čeprav morda v nasprotju z navodili) opravljale. Neobstoj teh (s strani tožnice zatrjevanih) dejstev je tožena stranka dokazovala z drugimi dokazi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo (pravilne, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) dejanske zaključke te sodbe. Z vidika ugotavljanja teh dejstev je pogodba z dne 29. 7. 2010 irelevantna, zato ni pomembno, ali je bila sestavljena v tujem jeziku, označena z oznako zaupno in ali se je tožnica z njo seznanila šele tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da voznik A., s. p., s pogodbo z dne 29. 7. 2010 ni bil zavezan. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je ta samostojni podjetnik voznik dobavitelja tožene stranke, česar pa tožnica ni (pravočasno) prerekala. V pritožbi zato teh pritožbenih navedb ne more uspešno uveljavljati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prodajalke tožene stranke tako pred škodnim dogodkom tožnice kot tudi po njem niso smele pomagati pri raztovarjanju blaga s tovornega vozila izven prostorov tožene stranke in da tega tudi sicer niso počele. To so poleg regionalnega vodje vseh poslovalnic tožene stranke v Sloveniji K.K. potrdile tudi prodajalke tožene stranke H.H., E.E., C.C. in F.F. ter vodja poslovalnice tožene stranke D.D.. Da bi tožena stranka od prodajalk zahtevala pomoč pri raztovarjanju blaga zunaj njenih prostorov oziroma da bi bila takšna navodila, ni potrdila niti priča B.B., ki je bila prav tako kot prodajalka zaposlena pri toženi stranki in na izpoved katere opozarja pritožba. Navedena priča je izpovedala, da navodil ni bilo, da pa je bila takšna praksa pri toženi stranki, vendar sodišče prve stopnje glede na drugačno izpoved vseh preostalih prič izpovedi te priče pravilno ni sledilo. Njena izpoved, da je pomoč voznikom nudila, če je bilo to mogoče in potrebno ter ker se ji je zdelo humano, pa ne kaže na obveznost opravljanja tega dela, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Tudi ugotovitev sodnega izvedenca za varstvo pri delu, da je treba raztovarjanje opraviti hitro, ker je dostavna pot ozka enosmerna cesta, še ne dokazuje, da so prodajalke tožene stranke voznikom pri raztovarjanju pomagale oziroma da so bile to dolžne početi glede na izrecna navodila tožene stranke ali glede na naravo dela.

14. Sodišče prve stopnje se je pri svojih dejanskih zaključkih oprlo tudi na izjavo zaposlenih pri toženi stranki (B3). Ker pa ta izjava ni datirana in ker je bilo v dokaznem postopku na podlagi izpovedi C.C. ugotovljeno, da (vsaj) njen podpis na izjavi ni pristen, tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da ta izjava ni verodostojna. Kljub temu pa to na pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne vpliva, saj iz preostalih izvedenih dokazov (z izjemo izpovedi tožnice in izpovedi B.B., ki pa nasprotnega tudi ne dokazuje) izhaja, da tožnica kot prodajalka pri toženi stranki ni imela dolžnosti pomagati voznikom tovornega vozila pri raztovarjanju blaga izven prostorov poslovalnice in da tožena stranka takšnega nepravilnega ravnanja tudi sicer ni dopuščala. Glede na izvedeni dokazni postopek je tudi pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da tožnica s pravilnim ravnanjem pri raztovarjanju blaga ne bi bila seznanjena oziroma da je mislila, da spada pomoč pri raztovarjanju blaga med njene delovne obveznosti. Ob dejstvu, da je tožena stranka uspela dokazati, da so bila navodila drugačna in da druge prodajalke niso delale v nasprotju z njimi, je bilo dokazno breme, da je tožnica imela utemeljen razlog, da je mislila drugače, na njej. Tega bremena pa tožnica ni zmogla.

15. Pritožbena navedba, da tožena stranka ni predložila pisnih dokazil o prepovedi opravljanja takšnega dela oziroma o opozorilih prodajalkam, naj tega dela ne opravljajo, prav tako ni utemeljena. Tožena stranka je namreč z drugimi dokazi, ki v pravdnem postopku nimajo manjše dokazne vrednosti od listinskih dokazov, to dejstvo uspela dokazati. Utemeljena ni niti pritožbena navedba, da nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da bi obstajala kakšna pisna navodila v zvezi z obveznostmi prodajalk pri raztovarjanju blaga. Neobstoj pisnih navodil namreč še ne dokazuje, da navodila sploh niso obstajala. Da so navodila dejansko obstajala in da so bile prodajalke nanje tudi opozorjene, pa dokazujejo izpovedi (večine) prič. Dejstvo, da so bile prodajalke večkrat opozorjene na pravilnost ravnanja, pa še ne pomeni, da so očitno ravnale drugače, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Neutemeljena je še pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na izpovedi prič, ki niso opravljale dela v poslovalnici P., kjer je prišlo do poškodbe tožnice. Enako kot one so namreč izpovedale tudi tiste, ki so delo v tej poslovalnici opravljale oziroma ga še vedno opravljajo (E.E., C.C. in F.F.).

16. Glede na zgoraj navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti krivdno niti objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala, ker je opravljala delo, ki ga glede na njene delovne obveznosti ni bila dolžna opravljati, ki je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke in ki ga tožena stranka tudi ni dopuščala. Zgolj dejstvo, da je tožnici škoda nastala pri opravilu, ki je bilo povezano z njenimi delovnimi obveznostmi, v času njenega delovnega časa in na območju, kjer je tožena stranka sicer dovoljevala gibanje zaposlenih (med malico in za odnašanje smeti), pa še ne daje podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Takšne podlage ne dajejo niti morebitne siceršnje kršitve obveznosti tožene stranke, povezane z zagotavljanjem varnosti in zdravja delavcev (te deloma izhajajo iz ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu), ki pa niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom z dne 30. 1. 2012. Sodišče prve stopnje se zato do teh navedb in ugotovitev izvedenca ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

17. Pravilna je tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da do poškodbe tožnice ni prišlo na skupnem delovišču tožene stranke in voznika blaga ter da zato tožena stranka ni bila dolžna ravnati po določbi 39. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/11 ‒ ZVZD-1), ki določa obveznost sklenitve pisnega sporazuma. Ne glede na to, da tožnica navedb v tej smeri (pravočasno) v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni podala, je navedeni zaključek sodišča prve stopnje ob ugotovitvi, da so bile naloge raztovarjanja blaga v izključni domeni voznika tovornega vozila, naloge zaposlenih tožene stranke pa so se pričele šele v notranjosti skladišča tožene stranke, pravilen. Tudi sicer tožnica v pritožbi ne navede, kako naj bi bila kršitev obveznosti tožene stranke skleniti sporazum po določbi 39. člena ZVZD-1 (tudi če bi ga bila dolžna skleniti) v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom.

18. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti ogled kraja škodnega dogodka in opraviti rekonstrukcijo dogajanja, saj tožnica izvedbe teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala. Ne drži niti pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo podlage za zaključek, da je tožnica v času škodnega dogodka stala izven prostorov tožene stranke v neposredni bližini tovornjaka z blagom. To dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu, pri čemer v pritožbi tožnica izrecno ne navaja, zakaj naj bi bila ta ugotovitev zmotna.

19. V zvezi z drugim škodnim dogodkom je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da zdravniško potrdilo zdravstvene delovne organizacije delodajalca ne zavezuje h kakšnemu predpisanemu ukrepanju, saj gre le za seznanitev naslovnika oziroma za potrdilo, hkrati pa je zaključilo, da tožena stranka tožnice ni silila v delo, ki bi ji povzročalo bolečine, in da bi lahko odklonila delo, če je menila, da ji grozi nevarnost za zdravje.

20. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Posebno skrb mora na podlagi drugega odstavka 5. člena ZVZD-1 nameniti zagotovitvi varnosti in zdravja delavcev z zmanjšano delovno zmožnostjo ter pri izbiri ukrepov upoštevati posebna tveganja, katerim so ti delavci izpostavljeni pri delu, v skladu s posebnimi predpisi. V skladu z drugim odstavkom 7. člena ZVZD-1 pa je delodajalec dolžan pri načrtovanju dela upoštevati duševne in telesne zmožnosti delavcev ter zmanjševati tveganja zaradi delovnih obremenitev, ki lahko vplivajo na varnost in zdravje delavcev pri delu.

21. Tožnica v tem sporu uveljavlja tudi povračilo škode, ki jo je utrpela, ker naj bi ji tožena stranka naložila delo, ki ga ni bila zmožna opraviti, kar je tožena stranka vedela, saj je bila seznanjena z zdravniškim potrdilom Zdravstvenega doma R. z dne 19. 3. 2012 (A16). Iz navedenega zdravniškega potrdila ‒ s katerim je bila tožena stranka nesporno seznanjena ‒ izhaja zapis zdravnika, da je tožnica imela nesrečo na delu 30. 1. 2012 in da kljub počitku ostaja bolečina v levi rami v taki meri, da je gibljivost bistveno zavrta, ter da tožnica ni zmožna za gibe z levo roko nad horizontalo in za manipulacijo s težjimi bremeni od 10 kg. V skladu z drugim odstavkom 2. člena Pravilnika o izdajanju zdravniških spričeval in potrdil v zdravstvenih delovnih organizacijah (Ur. l. SRS, št. 28/71 in nasl.) je zdravniško potrdilo listina, s katero se (za potrebe gospodarskih in drugih delovnih organizacij, šol, državnih organov itd.) ugotavljajo posamezne okoliščine zdravstvene narave (kot npr. potrdilo o izostanku z dela, šolskega pouka in podobno). Zakonodaja delodajalcu v tem primeru res ne nalaga formalnega ukrepanja (kot je to na primer v primeru izdane invalidske odločbe), vendar pa delodajalec zaradi prej navedenih obveznosti iz ZVZD-1 izdanega zdravniškega potrdila kljub temu ne sme povsem ignorirati. Delodajalec je dolžan, če izve, da ima delavec pri delu določene omejitve oziroma da izvajanje določenih delovnih nalog lahko vpliva na njegovo varnost oziroma zdravje, izvesti vse, kar je mogoče in potrebno, da se obvaruje delavčeva varnost oziroma zdravje. Glede na navedeno je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da zdravniško potrdilo, na podlagi katerega delodajalec izve za zdravstvene omejitve delavca pri delu, delodajalca ne zavezuje k ukrepanju. Delodajalčeva (krivdna) odškodninska odgovornost zato ni (v celoti) izključena, če ne ukrene vsega, kar bi moral in mogel na podlagi informacij, ki jih ima, da zagotovi delavčevo zdravje, delavcu pa zaradi tega nastane škoda.

22. Tožena stranka je bila s prejemom zdravniškega potrdila z dne 19. 3. 2012 obveščena, da ima tožnica zaradi poškodbe z dne 30. 1. 2012 določene zdravstvene težave, zaradi katerih je omejena pri določenih opravilih. Že na podlagi tega dejstva je bila tožena stranka dolžna ustrezno ukrepati na način, da se prilagodijo tožničine delovne obveznosti, da se obvaruje njeno zdravje, saj v nasprotnem primeru obstaja podlaga za njeno odškodninsko odgovornost. Tožena stranka je bila nenazadnje dolžna tožnico poslati tudi na usmerjeni preventivni zdravstveni pregled, saj je poškodba pri delu zahtevala daljše zdravljenje in je (na podlagi zdravniškega potrdila) obstajal dvom o tožničini zmožnosti za dosedanje delo (10. člen Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev ‒ Ur. l. RS, št. 87/02 in nasl.).

23. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da že pravica delavca, da na podlagi drugega odstavka 52. člena ZVZD-1 odkloni delo, predstavlja podlago za izključitev delodajalčeve odškodninske odgovornosti. Delavec ima na podlagi navedene določbe delo pravico odkloniti, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ3. Ne more pa biti opustitev odklonitve opravljenega dela podlaga za izključitev delodajalčeve odškodninske odgovornosti. Delavec je kot podrejena pogodbena stranka v delovnem razmerju nenazadnje dolžan opravljati delo po navodilih delodajalca (31. in 32. člen ZDR) in zgolj izjemoma ima pravico delo odkloniti. To pa še ne pomeni, da ni zaradi opustitve možnosti odkloniti delo deloma tudi sam odgovoren za nastali škodni dogodek in posledično sam trpi del nastale škode. V zvezi s tem pa so ključne okoliščine posameznega konkretnega primera, zlasti, ali je delavec imel dejansko možnost odkloniti delo, ali je imel možnost prositi za pomoč sodelavce in ali je delodajalca morda še posebej opozoril na (delno) nezmožnost opravljanja (določenega) dela. Sodišče prve stopnje tovrstnih dejanskih okoliščin konkretnega primera ni ugotavljalo, ker je že na podlagi možnosti tožnice, da odkloni delo, zmotno zaključilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

24. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnice ni silila v nobeno delo, pa pritožba utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi napačno povzelo zapisnik o zaslišanju priče N.N. glede tega, kdo je opravljal delo vodje poslovalnice P. v času škodnega dogodka tožnice dne 23. 8. 2012. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (15. točka) namreč izhaja, da naj bi navedena priča izpovedala, da je tega dne ona opravljala to delo namesto O.O., ki je bila takrat odsotna. Iz zapisnika o zaslišanju priče N.N. na naroku za glavno obravnavo 21. 6. 2017 (list. št. 211) pa izhaja ravno nasprotno, in sicer, da je bila ona v avgustu 2012, ko se je zgodila poškodba, na letnem dopustu in da je bila takrat prisotna njena namestnica O.O.. Kdo je v času škodnega dogodka tožnice opravljal delo vodje poslovalnice P., je v tem sporu odločilno dejstvo, saj je ta oseba tožnici (kot izhaja iz njenih navedb) odredila delo prenašanja polic, pri čemer naj bi prišlo do tožničine poškodbe. Ker je glede tega odločilnega dejstva nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o zaslišanju priče N.N., in med samim tem zapisnikom, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

25. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje N.N. ne bi smelo zaslišati, ker je ta dokazni predlog tožena stranka podala prepozno. Izvedbo tega dokaza je tožena stranka predlagala v pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2017 (izključno) glede tožničinih navedb, podanih (šele) na naroku za glavno obravnavo 17. 3. 2017, da je toženo stranko tudi ustno opozarjala, da je njena moč v rokah oslabljena. Glede na navedeno njen dokazni predlog ni bil podan prepozno. Ob dejstvu, da N.N. (glede na njeno izpoved) na dan škodnega dogodka ni opravljala dela vodje poslovalnice v P. (ampak je to delo opravljala O.O., ki pa je sodišče prve stopnje ni zaslišalo, čeprav je bila s strani tožene stranke predlagana za pričo in tudi vabljena na zaslišanje), njeno zaslišanje za ugotovitev relevantnih dejstev v zvezi s tem, kako je delo na dan škodnega dogodka potekalo in ali je tožnica takrat storila karkoli, da bi obvarovala svoje zdravje, niti ni bistveno. Je pa bistveno z vidika ugotovitve, ali je tožnica toženo stranko še posebej opozarjala na svoje omejitve (v zvezi s čimer je bila izvedba tega dokaza tudi predlagana).

26. Zaradi zmotnih materialnopravnih zaključkov sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh za ta spor odločilnih dejstev glede drugega škodnega dogodka. Zlasti bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kakšno delo je tožnica opravljala in kako je opravljanje tega dela potekalo, ali je bila za opravljanje tega dela zmožna, ali je bila tožena stranka seznanjena s tožničinimi omejitvami, ali je bilo to delo tožnici odrejeno oziroma ali ga je bila dolžna opraviti, ali je imela pomoč sodelavcev, ali je delo odklonila oziroma ga imela možnost odkloniti, ali je toženo stranko opozorila na svoje zdravstvene težave in ali je imela možnost za pomoč prositi sodelavce in kakšne posledice (če sploh kakšne) bi to za tožnico imelo.

27. Pritožbeno sodišče je zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki ima za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ugodilo pritožbi zoper odločitev o zahtevku za povračilo škode v zvezi z drugim škodnim dogodkom dne 23. 8. 2012 v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in 355. člena ZPP je tako izpodbijano sodbo v tem delu I. točke izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa. V preostalem delu je pritožbo zoper odločitev o zahtevku za povračilo škode v zvezi s prvim škodnim dogodkom dne 30. 1. 2012 v višini 42.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo ta del I. točke izreka izpodbijane sodbe. Ugotovilo je namreč, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba v celoti razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijane sodbe in tudi v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeno sodišče se zato posebej ne opredeljuje do pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo o stroških postopka.

28. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati materialnopravna stališča pritožbenega sodišča v zvezi z obveznostjo tožene stranke zagotoviti varnost in zdravje tožnice pri delu in v zvezi s pravico tožnice odkloniti delo, če ji je grozila neposredna nevarnost za zdravje. Ugotoviti bo moralo vsa relevantna dejstva za odločitev o postavljenem odškodninskem zahtevku in nato ponovno presoditi, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke in ali je tožnica morda prispevala k nastali škodi. V ta namen bo moralo po potrebi (ponovno) izvesti predlagane dokaze in zaslišati pričo O.O..

29. Odločitev o pritožbenih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Ki je veljal v času obeh škodnih dogodkov. 2 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 3616/2009 z dne 8. 4. 2010. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 242/2017 z dne 16. 1. 2018.