Jedro

Če je objavljena vsebina takšna, da omogoča njeno zanikanje s kratko navedbo konkretnih dejstev, golo zanikanje objavljenih dejstev ne zadostuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala objavo popravka, ki se je glasila: „Popravljamo vsebino izjav novinarja A. A. in intervjuvanca B. B., ki sta jih podala v oddaji „X“, v prispevku z naslovom „S. milijoni v tujini“ dne 15.11.2016 na programu P., s strani Združenja S.: Ni res, da naj bi S. denar nakazoval v Švico, namesto, da bi ga delil slovenskim upravičencem. Ni res, da Y od S. ali A. ni dobil niti evra. Ni res, da naj bi denar v Švici brez kakršnegakoli obvestila poniknil. Ni res, da naj bi v letih, ko je S. milijone nakazoval v Švico, denar dobila le peščica avtorjev, ostali pa niso videli niti centa. Ni res, da S. počne nekaj, za kar sploh nima dovoljenja.“

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za objavo popravka zavrnilo. Posledično je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške toženca.

3. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga višjemu sodišču, naj prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Prepisuje dele odločb Vrhovnega sodišča RS in Višjega sodišča v Ljubljani o tem, kaj pomeni pravica do popravka objavljenega obvestila, in da se vprašanje resnice v okviru instituta pravice do popravka ne ugotavlja na način, da bi morala biti (ne)resničnost navedb bodisi v samem obvestilu bodisi v popravku obvestila predmet dokaznega postopka.(1) Meni, da zahtevani popravek ustreza v sodni praksi opisani vsebini in je v skladu z normativnim okvirom ustavne pravice do popravka. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da ni aktivno legitimirana z zahtevo za objavo popravka, ki se nanaša na obvestilo, da „Y od A. ni dobila niti evra“. Celotni prispevek je namreč usmerjen v problematizacijo delovanja tožeče stranke; očita ji, da je denar protipravno nakazala A. (ne pa slovenskim avtorjem), kjer je denar poniknil. Pravno naziranje, da z golim zanikanjem brez dodatnih navedb ni mogoče izvrševati ustavne pravice do popravka, je v konkretnem primeru zmotno. Sodišče je spregledalo, da je institut popravka po svojem bistvu namenjen ravno zanikanju trditev, navedenih v spornem obvestilu. Napačno razume materialnopravni okvir, kot izhaja iz določb Ustave RS in Zakona o medijih (ZMed), ki vzpostavljajo pravico prizadete osebe do izvrševanja popravka v ožjem ali širšem smislu.(2) Objava popravka je pravilo, da se ga ne objavi pa izjema, ki jo je treba tolmačiti ozko. Izpodbijana razlaga prvostopenjskega sodišča pa ni le restrektivna, pač pa tudi hermetična – praktično onemogoča uveljavitev pravice do popravka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba svoja naziranja utemeljuje s citiranjem delov odločb v zadevah, v katerih je bilo ugodeno tožbenim zahtevkom za objavo popravka. Gre za v sodni praksi uveljavljana stališča, ki jim višje sodišče pritrjuje. Vendar pa so bila stališča zavzeta glede na ugotovljene okoliščine v vsakem konkretnem primeru, ki pa niso identične z v tej zadevi obravnavanim dejanskim stanjem. Zato s sklicevanjem na to sodno prakso pritožba ne more uspeti.

6. Sama dejstva, ki so relevantna za razsojo, niso sporna: ni spora o tem, kaj je bilo objavljeno na spletni strani www.X.com 15.11.2016 v prispevku z naslovom „S. milijoni v tujino“ in objavo kakšnega popravka zahteva tožeča stranka. Treba pa je presoditi, ali je zahtevana objava popravka ustrezna glede na določbe ZMed, ki določajo način uresničevanja v 40. členu Ustave RS zagotovljene pravice posameznika do odgovora na objavljeno informacijo. Po določilih 26. člena ZMed lahko vsakdo, čigar pravica ali interes je bil prizadet z objavo določene vsebine, dosežene brezplačen popravek objavljene vsebine, in sicer z zanikanjem oziroma popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu in z navajanjem oziroma prikazovanjem drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Objavo popravka, ki takega vsebinskega kriterija ne izpolnjuje, lahko odgovorni urednik po drugi alineji prvega odstavka 31. člena ZMed zavrne. Pravica do popravka tako nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija; tisti, ki je z objavo take informacije prizadet v svojih pravicah in interesih, pa ima pravico, da se o spornem besedilu izjavi na način, da se sliši tudi druga stran. Pravice popravka ni mogoče enačiti z dostopom do medijev, ki ni pravno zavarovana pravica. Zato je treba pri presoji, ali je odgovorni urednik pravilno upošteval odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, upoštevati namen instituta pravice do popravka, to je slišati tudi tistega, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah in interesih. Namen tega je, da ljudje izvejo tudi drugo plat zgodbe, kar omogoča, da si lažje ustvarijo mnenje katera od obeh strani oziroma koliko ima prav. Zato mora biti zanikanje navedb v objavljenem obvestilu (prispevku) vsebinsko.(3) Kakšna mora biti narava zanikanja in v kolikšni meri mora prispevek vsebovati tudi nasprotna dejstva ali okoliščine, je odvisno od konkretnega primera. V nekaterih primerih sicer zadošča že golo zanikanje nekega novinarskega sporočila, v večini primerov pa ne, vsebovati mora druga ali nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če je objavljena vsebina takšna, da omogoča njeno zanikanje s kratko navedbo konkretnih dejstev, golo zanikanje objavljenih dejstev ne zadostuje.

7. Popravek, kakršnega zahteva tožeča stranka, je popolnoma brez vsebine in dejansko z ničemer ne zanika sporočilnega pomena objavljenega prispevka. Ta je v očitku protipravnega ravnanja tožeče stranke, ki da je denar namesto slovenskim avtorjem nakazovala v Švico podjetju A., kjer je denar nato poniknil in ga je dobila le peščica slovenskih avtorjev. Gre za očitke, katere je mogoče zavrniti z navedbo konkretnih dejstev: npr. koliko denarja in koliko slovenskim avtorjem je bilo nakazano, kako je potekala delitev sredstev med upravičenci, kakšna je bila pri tem vloga A., itd. Glede na to je materialnopravno pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da z zahtevanim popravkom, ki zgolj neargumentirano zanika posamezna dejstva, objavljena v spornem prispevku, tožeča stranka ne zasleduje namena pravice do popravka. Podan je odklonitveni razlog iz 2. točke prvega odstavka 31. člena ZMed.

8. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej materialnopravno pravilna. Procesnih kršitev pritožba ne izpodbija obrazloženo. Višje sodišče ugotavlja, da tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker obrazloženo zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka, se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnica sama, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Sklicuje se na sodbe I Cp 4714/2010, I Cp 1831/2015, II Ips 737/2007, II Ips 439/2007, II Ips 737/2007. Op. št. (2): V zvezi s tem se sklicuje na sodbe VSL II Cp 4239/2010, II Cp 424672010 in II Cp 3477/2009. Op. št. (3): Prim. odločbe VSRS II Ips 154/2015, II Ips 218/2015, II Ips 3672011.