Jedro

Razveza pogodbe o preužitku ni mogoča, če sta prevzemnika pripravljena izvrševati prevzete obveznosti, preužitkarica pa odklanja njuno pomoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe o preužitku, sklenjene med pravdnimi strankami dne 27.6.2007. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe in glede stroškov postopka odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženima strankama pravdne stroške v znesku 2.024,50 EUR z obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo. V pritožbi pojasnjuje, da pogodbe ni mogoče obdržati v veljavi, ker je pač ni mogoče izpolnjevati. Zaradi nesporazumov med pogodbenimi strankami je izpolnjevanje pogodbe oteženo. Spremenjene okoliščine pa narekujejo razvezo pogodbe. V takšnem ozračju pogodbe ni mogoče izpolnjevati, zato tudi ne more ostati v veljavi. Tožnica je res nekoliko težavna oseba, kar sta toženca vedela, zato bi bilo nepošteno vztrajati pri pogodbi ob dejstvu, da je tožnica ob nepremičnine, pomoč ji nudijo drugi, toženca pa sta dobila nepremičnine brez kakršnih koli obveznosti. Tožnica nima več zaupanja v toženca, zato ne dovoli, da bi skrbela zanjo. Sodišče bi zato moralo pogodbo razvezati na podlagi 112. člena Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ), saj gre za spremenjene okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogoče izvrševati, kar je razlog za razvezo. Tožnica je obvestila toženo stranko o spremenjenih okoliščinah preko odvetnika. Preužitkarska pogodba že po naravi zahteva zaupnost, korektnost in medsebojno spoštovanje, česar med pravdnima strankama ni, zato je potrebno pogodbo razveljaviti. Vse predpostavke spremenjenih okoliščin so podane, in sicer nepričakovanost, izrednost, nenadnost, težavnost in izjalovljen namen, zato bi moralo sodišče presojati utemeljenost tožbenega zahtevka tudi na tej podlagi. Nadalje poudarja, da je imela tožnica namen dati zemljišče tožencema šele po smrti, zato je bila presenečena, ko je dobila zemljiškoknjižni sklep, iz katerega izhaja, da sta toženca že lastnika izročenih nepremičnin. Pogodbena volja tožnice je bila skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Toženca tožnici ne nudita nobene pomoči, saj ji pri oskrbi pomagajo drugi ljudje, zato takšne okoliščine narekujejo razvezo pogodbe na podlagi 2. odstavka 568. člena OZ. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženi stranki sta v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbe, saj menita, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahtevata povrnitev nastalih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdne stranke so dne 27.6.2007 sklenile preužitkarsko pogodbo potem, ko sta toženca po dogovoru s tožnico od meseca maja 2007 hodila k njej in ji po njenih navodilih pomagala pri obdelovanju zemlje, oskrbi, peljala sta jo k zdravniku in po drugih opravkih. Tožnica je bila očitno s tožencema zadovoljna, saj je v mesecu juniju sama navezala stik z odvetnikom, ki je pripravil sporno pogodbo v obliki notarskega zapisa, katere vsebina je bila tožnici večkrat prebrana in obrazložena. Iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da bi tožnica izpodbijala veljavnost pogodbe zaradi napak v volji glede tega, kakšne vrste pogodba naj bi bila sklenjena (ali preužitkarska pogodba ali pogodba o dosmrtnem preživljanju), zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Tožnica je namreč zahtevala razveljavitev (pravilno razvezo) pogodbe na podlagi določbe 2. odstavka 568. člena OZ in 6. točke Pogodbe o preužitku in le v tej smeri je podala trditve v tožbi in v nadaljnjih vlogah. Zato tudi pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje ob presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka uporabiti določbe OZ o razvezi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, ne morejo biti utemeljene. Trditve o tem, da so podane vse predpostavke spremenjenih okoliščin iz 112. člena OZ, predstavljajo spremembo trditvene podlage tožbe in s tem spremembo tožbe, ki je po določbi 184. člena ZPP pod pogoji iz 185. člena ZPP dopustna le do konca glavne obravnave. V pritožbenem postopku pa te navedbe predstavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

Na podlagi določbe 2. odstavka 568. člena OZ je mogoče preužitkarsko pogodbo razvezati zaradi neizpolnjevanja prevzetih obveznosti. Enak razlog za razvezo pogodbe so pravdne stranke dogovorile tudi v 6. točki sklenjene pogodbe, s katero so možnost razveze razširile tudi na primer, če bi se toženca proti tožnici grdo in nespoštljivo vedla.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do zamere na strani tožnice prišlo že čez 3 dni po sklenitvi pogodbe. Tedaj tožnica ni bila zadovoljna z novo vrtno mizo, ki jo je na njeno željo pripeljal toženec. Tožencu je zamerila, ker ni tistega dne, namesto, da se je ukvarjal z mizo, odšel škropit vinsko trto, kar je zahtevala tožnica. Toženka je tedaj v tožničini hiši nameravala zamenjati stare zavese z novimi, ki pa tožnici niso bile všeč. Pomagala ji je pri čiščenju hiše in tožnici dala vedeti, da je stanovanje umazano in da je slaba gospodinja, saj je toženka vedno s seboj prinesla pripravljeno hrano. Tožnica toženki ne zaupa več, ker ji je v njeno omaro namestila sredstvo proti moljem, kar je za tožnico predstavljalo nedopustno ravnanje, saj naj bi toženka stikala po njenih stvareh. Zaradi navedenega je tožnica spremenila svoj odnos do tožencev in ju začela odklanjati. Njuno pomoč je odklanjala, njune obiske je zavračala, prinešenih stvari ni hotela vzeti. Ni ju več poklicala, da kaj potrebuje, kar je bilo prej običajno ravnanje, saj pravdne stranke ne živijo skupaj. Toženca sta si prizadevala vzpostaviti normalne stike, saj sta k tožnici prihajala kljub temu, da ju v hišo ni spustila, saj ni odprla niti vrtnih vrat, s problemom sta seznanila center za socialno delo, preko odvetnika sta želela urediti nesporazume, vendar so bili vsi poizkusi brez uspeha, saj je tožnica vztrajala pri odklanjanju tožencev in zahtevi po razvezi pogodbe.

Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev, ki jim pritožnica argumentirano niti ne nasprotuje, saj tudi sama priznava, da ne želi več pomoči tožencev in z njima noče imeti nobenega opravka več, pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem prvostopnega sodišča, da ni podlage za razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti tožencev. Toženca sicer res ne izpolnjujeta dogovorjenih obveznosti, vendar ne zato, ker jih ne bi hotela, pač pa zato, ker tožnica njuno pomoč odklanja. Da bi toženca prevzete obveznosti lahko izpolnjevala, je nujno tožničino sodelovanje. Njenega sodelovanja pa ni, saj sama pove, da tožencema ne odpre niti vrtnih vrat. Odklanjanje pomoči ob dejstvu, da toženca želita izpolnjevati obveznosti, pa ni razlog za razvezo pogodbe o preužitku. Enako velja za morebitno nezadovoljstvo ali razočaranje tožnice nad tožencema, ker pač nista izpolnila njenih pričakovanj, da ji bosta "služila", kot se je izrazila, tako, kot bo ona zahtevala. Razlogi, ki so privedli tožnico do takšnega spoznanja, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo biti upoštevni, saj vsak najmanjši nesporazum v medsebojnih odnosih pogodbenih strank ne more biti razlog za razvezo pogodbe, zlasti še glede na to, da skupno življenje pravdnih strank ni dogovorjeno. Razlog za razvezo pogodbe na zatrjevani dejanski podlagi tudi ne morejo biti morebitni spremenjeni interesi tožnice zaradi spremenjenih okoliščin v njenem življenju (nov partner).

Tožnica sama priznava, da ji toženca nikoli nista rekla nič grdega. Tožnica tudi ne trdi, da bi ji toženca kdaj koli kaj slabega storila. Zaradi zgoraj opisanih razlogov, ki so tožnico privedli do odločitve, da s tožencema ne želi imeti nobenega opravka več, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazano, da bi se toženca do tožnice grdo in nespoštljivo obnašala, kar bi bil lahko razvezni razlog po dogovoru pogodbenih strank.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v postopku ni storilo kršitev, ki jih pritožnica niti ni obrazložila, niti ne kršitev absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v okviru pooblastil iz 2. odstavka 350. člena ZPP, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi pritožbene stroške. Po presoji pritožbenega sodišča toženca v odgovoru na pritožbo nista navedla nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi, saj sta v odgovoru na pritožbo le povzela svoja stališča iz vloženih pripravljalnih vlog, zato je v skladu z določbo 155. člena ZPP odločilo, da ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni postopek, zato jih nosita sama.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.