Jedro

Delodajalec je postopek za ugotovitev, da delo delavcev trajno ni potrebno, in tudi, delo katerih delavcev ni potrebno, izvedel v skladu z določbami zakona in kolektivnih pogodb. Delavec v reviziji zato ne more uspeti s trditvami, da postopek ni bil zakonito izveden in da posamezna merila vrednotenja niso bila upoštevana v skladu s pravnimi normami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje zato, ker je njeno delo postalo trajno nepotrebno. Zavrnilo je tudi nadaljnje zahtevke na vrnitev v delovno razmerje, vpis delovne dobe v delovno knjižico in na priznanje pravic iz socialne varnosti. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožena stranka sprejela Program kadrovskega prestrukturiranja in reševanja trajno presežnih delavcev (v nadaljevanju: Program) in Pravilnik o ugotavljanju trajno presežnih delavcev (v nadaljevanju: Pravilnik) na podlagi 18. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 37/96, aneks, št. 14/99, v nadaljevanju: KP). V 19. členu KP so določena merila za ugotavljanje delavcev, katerih delo trajno ni potrebno. Na podlagi navedene določbe ter Pravilnika o osebnih dohodkih in drugih prejemkih z dne 18.11.1992 in Pravilnika o normativih časa v neposredni proizvodnji z dne 10.12.1996, je tožena stranka ugotovila, da je na osnovi meril delovne uspešnosti tožnica dosegla podpovprečen rezultat (- 20 točk), za strokovno izobrazbo je prejela + 20 točk, za delovno dobo + 15 točk, za delovne izkušnje + 20 točk, skupaj torej 35 točk, kar jo je uvrstilo med manj uspešne delavce, zato je tožena stranka odločila o prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske zaključke in pravno presojo sodbe sodišča prve stopnje.

Ugotovilo je, da je tožena stranka sprejela Program v skladu z določbami 31. do 36. h člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR), 17. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97, v nadaljevanju: SKPGD) in na podlagi 18. do 20. člena KP. V postopku je tožena stranka upoštevala tudi svoje notranje akte. Na podlagi meril, ki so bila pravilno uporabljena, je bila tožnica ocenjena kot manj uspešna delavka.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi. Navajala je, da ZDR v 29. in 33. členu določa, da se presežki delavcev ugotavljajo v organizaciji, ne pa tako, kot je določeno v 7. členu Pravilnika, po katerem se trajni presežki ugotavljajo po posameznih oddelkih, službah in sektorjih. Tožena stranka ni pravilno upoštevala meril delovne uspešnosti, strokovne izobrazbe, delovne dobe in socialnih razmer, ker je bilo v oddelku montaže trajno nepotrebno delo 43 delavk, direktor pa je od tega števila 9 delavk razporedil na druga delovna mesta. Merila delovne uspešnosti ni mogoče obravnavati na način, kot je to storila tožena stranka, ker se šteje, da so vsi izdelki, ki jih je kontrola sprejela, bili dovolj kakovostni.

V Pravilniku je tožena stranka opredelila kot delovno uspešnost doseganje normativa. Ta akt je tožena stranka uporabljala dve leti in pol za nazaj, kljub določbam Pravilnika o osebnih dohodkih. Tožnica ni bila pravilno razvrščena glede na določbo prvega odstavka 19. člena KP, po kateri se v isto kategorijo razvrstijo vsi delavci, ki jih je mogoče medsebojno prerazporediti. Nazadnje je tožnica delala v montaži, upoštevani pa bi morali tudi biti oddelki kovin in nekovin. Revidentka se je v dveh delih utemeljitve revizije (2. in 3. stran revizije) sklicevala na navedbe v njenih prejšnjih vlogah.

Revizija je bila na podlagi določbe 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji iz 367. člena in zaradi razlogov, ki so izčrpno navedeni v 370. členu ZPP.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v tem obsegu, ne pa tudi zaradi razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, mora revident v reviziji jasno navesti, v katerem delu izpodbija pravnomočno sodbo, za to pa mora navesti tudi razloge. Določba 371. člena ZPP torej revidenta zavezuje, da izčrpno in jasno navede razloge v reviziji. Zaradi tega revizijsko sodišče ni moglo upoštevati tistih navedb v reviziji, v katerih se revident sklicuje na svoje prejšnje navedbe.

Po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedb v reviziji, ki se nanašajo na točkovanje tožničinega dela po posameznih merilih, način uporabe posameznih meril, na doseganje norme in na število delavk, ki so bile razporejene na druga delovna mesta, zato revizijsko sodišče ni smelo upoštevati. Vezano je na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo sodišče druge stopnje.

Stranke smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Tožeča stranka v pritožbi z dne 12.1.2001 (list. št. 28 do 31 spisa) ni navajala okoliščin, ki se nanašajo na ugotavljanje delavcev, katerih delo trajno ni potrebno, v celotni organizaciji, ne le v njenih delih. Teh navedb revizijsko sodišče tudi ni smelo upoštevati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. V 33. in naslednjih členih, predvsem v 35. členu, ZDR določa razloge in postopek za ugotavljanje delavcev, katerih delo trajno ni potrebno. V tretjem odstavku 36. b člena je določeno, da se merila za ugotavljanje nepotrebnih delavcev uredijo s kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom delodajalca. Ta določba (beseda "oziroma" - ali) dopušča delodajalcu, da pri ugotavljanju delavcev, katerih delo trajno ni potrebno, uporabi kolektivno pogodbo, ali tisto, kar mu naroča ZDR, uredi v svojem splošnem aktu.

Poslovodni organ mora ugotoviti, da obstoji trajno prenehanje potreb po delu delavca (prvi odstavek 34. člena ZDR). O okoliščinah, ki jih navaja drugi odstavek navedenega člena, mora obvestiti sindikat. Organ upravljanja oziroma delodajalec mora sprejeti program razreševanja presežnih delavcev in ukrepe za preprečevanje prenehanja delovnega razmerja (prvi odstavek 35. člena ZDR). V prvem odstavku 36.b člena ZDR so primeroma našteta merila za določanje delavcev, katerih delo trajno postane nepotrebno. Prvi odstavek 17. člena SKPGD določa, da se v isto kategorijo razvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Po četrtem odstavku navedene kolektivne pogodbe je merilo doseganja delovnih rezultatov mogoče uporabiti pri določanju presežnih delavcev le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovnih rezultatov in so se ugotavljala najmanj zadnjih šest mesecev pred sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev. Podrobneje so navedena merila opredeljena in ovrednotena v šestem odstavku 19. člena KP (merila: delovna uspešnost, strokovna izobrazba, delovne izkušnje in delovna doba) in v 15. členu Pravilnika. Peti odstavek 19. člena KP določa, da se merilo delovne uspešnosti delavca ugotavlja najmanj za dobo enega leta popolne zmožnosti za delo pred ugotavljanjem presežnih delavcev. V Pravilniku je bolj natančno kot druga merila opredeljena delovna uspešnost. Pravilnik o osebnih dohodkih in drugih osebnih prejemkih tožene stranke v 13. do 21. členu ureja ugotavljanje delovne uspešnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki mu je sodišče druge stopnje pritrdilo, izhaja, da je tožena stranka pri začetku in vodenju postopka za ugotavljanje delavcev, katerih delo trajno ni potrebno, ravnala v skladu z navedenimi normami ZDR, SKPGD, KP in njenih splošnih aktov. Za tožnico je bilo ugotovljeno, da je na podlagi stvarnih rezultatov merjenja delovne uspešnosti in drugih meril, dosegla premalo točk, zaradi česar jo je tožena stranka utemeljeno razvrstila med delavce, katerim je odpovedala delovno razmerje.

Materialno pravo je bilo torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).