Jedro

ZPP ne pozna določbe, v skladu s katero bi bilo sodišče dolžno pozvati subjekt, ki ga ena od pravdnih strank predlaga za stranskega intervenienta, da naj v tej vlogi vstopi v pravdo. Stranska intervencija je vselej v interesu pravdne stranke, ki jo predlaga, in (seveda samega) intervenienta, zaradi česar je (kvečjemu) naloga stranke, da o pravdi obvesti potencialnega intervenienta

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sklep in sodba potrdita.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 9.11.2012: - zavrglo tožbo glede zahtevka na ugotovitev, da sta toženki v začetku septembra 2010 zabetonirali kamniti robnik v višini 13 cm in dolžini 232 cm v obliki loka na zemljišču parc. št. 6/3, k.o. X., da sta na svojem zemljišču parc. št. 5, k.o. X., asfaltirali traso poti v nivoju 6 do 8 cm, ki je višji od obstoječega asfalta, vkopali srednji steber ob vhodu v dvorišče na parc. št. 5, k.o. X., ki sega 14 cm v traso služnostne poti ter postavili in zacementirali robnik dolžine 80 cm v traso služnostne poti ter tako onemogočili in otežili izvajanje služnostne pravice na dogovorjeni trasi (točka 1. izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek na odstranitev betonskega robnika v višini 13 cm in dolžini 232 cm z zemljišča parc. št. 6/3, k.o. X., za prilagoditev višine trase na parc. št. 5, k.o. X., tako da bo v isti višini kot na parc. št. 3/2, k.o. X., na odstranitev robnika dolžine 80 cm na parc. št. 5, k.o. X., ter na vzpostavitev stanja, da bo mogoča vožnja po služnostni poti in da se toženki v bodoče vzdržita ravnanj, ki ovirajo izvrševanje služnosti poti (točka 2. izreka), - zavrglo tožbo glede zahtevka, da sta toženki dolžni odstraniti srednji kovinski steber s trase služnostne poti na parc. št. 5, k.o. X., tako, da bo možna vožnja po služnostni poti (točka 3. izreka), - naložilo tožniku plačilo pravdnih stroškov toženk v višini 585,54 EUR (točka 4. izreka).

2. Iz vseh pritožbenih razlogov se je zoper sklep in sodbo (1) pravočasno pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. V pritožbi navaja, da stališče sodišča, češ da ni podlage, ki bi mu nalagala, da obvesti Občino Cerklje na Gorenjskem kot intervenienta o tekoči pravdi, nepravilno. To bi po mnenju tožnika sodišče moralo storiti, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Prav tako je brez utemeljitve zavrnilo izvedbo preostalih dokazov, ki jih je sam predlagal. Tako je zavrnilo izvedbo dokaza (in ga tudi ni ocenilo) z listino Medobčinskega inšpektorata Kranj z dne 12.10.2012, katere vsebina dokazuje, da gre pri postavitvi robnika na parc. št. 6/3 k.o. X. za oviro pri izvajanju služnosti poti in tudi kršitev Zakona o cestah (ker gre za poseg v varovalni pas ceste). Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi izvedbo dokaza s 36 fotografijami, ki jih je predložil tožnik, in zaslišanjem predlaganih prič. Odločitev sodišča glede zavrnitve in zavrženja dela tožbenega zahtevka je napačna, saj ne ustreza dejanskemu stanju in izvedenim dokazom, pri čemer si je zmotno razlagalo izvedene dokaze. Tožnik z družino že več kot 50 let vozi po parc. št 6/3 k.o. X. Ves ta čas je navedeno parcelo uporabljal brez vsakih ovir in bi zato ta morala biti zajeta v služnosti poti. S tem, ko sta toženki na parc. št. 6/3 k.o. X. postavili kamniti robnik v obliki loka v višini 13 cm in dolžini 232 cm, sta zaprli pot v širini razširjenega dela poti in tako onemogočili oz. otežili uporabo predmetne služnostne poti, kar je razvidno iz tožbi priloženih fotografij. Tudi s položitvijo asfalta v neustrezni višini (zaradi razlike v višini z obstoječo traso poti, se na stiku nabira voda in v zimskem času sneg ter led) in postavitvijo prečnega robnika v dolžini 80 cm prek služnostne poti in stebra za 14 cm v služnostno pot sta toženki zožali oz. v znatni meri onemogočili uporabo služnostne poti, kar je vse izkazano s fotografijami v spisu. Zaključki sodišča zato temeljijo na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik je v celoti izkazal tudi svoj interes za tožbeni zahtevek, zaradi česar je sodišče napačno zavrglo oz. zavrnilo tožbo. Nadalje navaja še, da je sodišče pri odločanju uporabilo določbe 210. ter 212. člena SPZ, kar pa ne ustreza pravemu dejanskemu stanju. Njegov zahtevek je utemeljen na določbi 73. člena SPZ, saj toženki izvajata svojo lastninsko pravico tako, da njega kot soseda vznemirjata. V dokaz pritožbenim navedbam pritožbi prilaga še nove fotografije ter izjavo svojega sina.

3. Toženki sta v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe. (2)

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPP) ne pozna določbe, v skladu s katero bi bilo sodišče dolžno pozvati subjekt, ki ga ena od pravdnih strank (v obravnavanem primeru je to tožnik) predlaga za stranskega intervenienta, da naj v tej vlogi vstopi v pravdo. Stranska intervencija je vselej v interesu pravdne stranke, ki jo predlaga, in (seveda samega) intervenienta, zaradi česar je (kvečjemu) naloga stranke, da o pravdi obvesti potencialnega intervenienta (ki lahko v skladu z določbo tretjega odstavka 199. člena ZPP poda izjavo o svojem vstopu v pravdo). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko potencialnega intervenienta ni pozivalo glede vstopa v pravdo. Tožnik v pritožbi tudi ne pojasni, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje drugačna, če bi v postopku kot intervenient sodelovala Občina Cerklje na Gorenjskem (oz. v čem neudeležba le-te vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje). Nadalje ne drži očitek, da naj bi sodišče prve stopnje brez utemeljitve zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagal, in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče v tej zvezi namreč ugotavlja (kot to izhaja iz podrobne obrazložitve izpodbijane odločbe), da je sodišče prve stopnje izvedlo tako predlagan dokaz z vpogledom 36 fotografij, ki jih je v postopku na prvi stopnji predložil tožnik, kakor tudi dokaz z vpogledom listine Medobčinskega inšpektorata Kranj z dne 12.10.2012 (priloga A3). Glede slednje velja dodatno pojasniti, da gre za listino, ki jo je izdal upravni organ in v kateri navaja, da naj bi bil zagrešen prekršek (po Zakonu o cestah). Ni pa ta listina ustrezen dokaz za trditev, da naj bi postavitev robnika pomenila tudi oviranje izvrševanja stvarne služnosti (o tem upravni organ ni odločal, saj ne sodi v njegovo, ampak zgolj pristojnost sodišča). Upoštevajoč skrbno oziroma podrobno izveden dokazni postopek na prvi stopnji, se je moč tudi v celoti strinjati z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da je dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno in da izvedba ostalih predlaganih dokazov (tj. zaslišanje predlaganih prič) ni potrebna. Z ozirom na navedeno so vsi pritožbeni očitki o zagrešenih postopkovnih kršitvah neutemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik v okviru pritožbenih navedb, a katerimi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zgolj ponavlja tiste trditve iz postopka na prvi stopnji, ki jih je v izpodbijani odločbi prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tako ne vzbudi prav nobenega dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in zaključka sodišča prve stopnje, da zaradi ravnanja toženk ni (v ničemer) bistveno oviran (3) pri izvrševanju svoje služnosti. Tudi v tem oziru je pritožba neutemeljena. Glede novih dokazov, ki jih pritožbi prilaga tožnik, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za neopravičljivo in zato nedovoljeno (neupoštevno) pritožbeno novoto v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP. (4)

7. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, češ da je tožnik izkazal svoj pravni interes za ugotovitveni del tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje kot nedovoljenega zavrglo. V prvi vrsti gre za popolnoma pavšalno in že iz tega razloga neupoštevno navajanje. Poleg tega velja pojasniti, da se z ugotovitvenim zahtevkom (tožbo) v skladu s 181. členom ZPP lahko zahteva zgolj ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja. Kar se tiče pravno-relevantnih dejstev, pa je moč z njo zahtevati le ugotovitev pristnosti oz. nepristnosti kakšne listine, ne pa tudi ostalih dejstev, kot je to v obravnavanem primeru zahteval tožnik. Tak zahtevek že zato ni dopusten in ga je bilo potrebno zavreči. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Tožnik je v postopku ves čas zatrjeval, da je oviran pri izvrševanju služnosti vožnje (tj. da je oviran pri uporabi tuje nepremičnine, v breme katere ima služnostno upravičenje vožnje in hoje), zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbi 210. in 212. člena SPZ. Pritožbenemu sklicevanje tožnika na določbo 73. člena SPZ, (5) ki ureja drugačno situacijo, zato ni moč slediti.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (365. in 353. člen ZPP). Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).

(1) V uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje samo zoper sodbo, a je iz nadaljevanja razvidno, da ni zadovoljen z odločbo v celoti.

(2) Tožnik je vložil odgovor na odgovor toženk na pritožbo, ki pa po ZPP ni predviden in ga zato pritožbeno sodišče tudi ni upošteval. (3) V skladu s sodno prakso se za vznemirjanje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva (glej npr. VSL II Cp 3597/2010; prav tako M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, str. 878).

(4) Te dokaze bi lahko namreč predložil že v postopku na prvi stopnji (da temu ni tako, ni izkazal).

(5) Navedena določba ureja izvrševanje lastninske pravice na način, da se prepreči medsebojno vznemirjanje.