Jedro

Tožnik je zvedel za kršitev pravice oziroma dejstvo, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanj dne 24. 7. 2015. Zato je bila tožba vložena pravočasno, saj je bila vložena v roku 30 dni, odkar je tožnik lahko zvedel za kršitev svoje pravice (tožbo je vložil dne 21. 8. 2015). Pogajanja med tožnikovim pooblaščencem in direktorjem tožene stranka glede datuma prenehanja delovnega razmerja ni mogoče šteti kot vedenje o ustni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini bruto plače za meseca julij v višini 790,00 EUR in avgust v višini 210,00 EUR in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 197,00 EUR bruto (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 10,00 EUR ter da se v presežku (990,00 EUR) pobotni ugovor zavrne (II. točka izreka). Odločilo je, da je odjava tožnika iz socialnih zavarovanj z dne 30. 6. 2015 nezakonita (III/1. točka izreka); da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2014 trajalo do 8. 8. 2015 tako, da je toženec dolžan tožnika za čas od 1. 7. 2015 do 8. 8. 2015 prijaviti v socialna zavarovanja in mu za ta čas obračunati bruto plačo in sicer za mesec julij v višini 790,00 EUR bruto in po plačilu prispevkov in akontacije dohodnine izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obresti od 19. 8. 2015 dalje do plačila ter za mesec avgust 2015 v višini 210,00 EUR bruto in po plačilu prispevkov in akontacije dohodnine izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2015 dalje do plačila (III/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati neplačani sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 197,00 EUR bruto in po odvedbi akontacije dohodnine izplačati tožeči stranki neto znesek regresa, zmanjšanega za 10,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto znesek zmanjšanega za 10,00 EUR od 1. 9. 2015 dalje do plačila (III/3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške tega delovnega spora v višini 1.070,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1, torej zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrže tožbo oziroma da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške. Navaja, da je sodišče zmotno in tudi v nasprotju s trditveno podlago ter v nasprotju z listinami v spisu zaključilo, da se je tožnik dokončno prepričal o tem, da mu je bila podana odpoved pogodbe šele 24. 7. 2015, ko je izvedel za odjavo iz zavarovanja in da tožniku ni bila podana odpoved v mesecu maju 2015, ker institut ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po veljavni zakonodaji ne obstaja, ker je bila zato tožnikova tožba vložena dne 31. 8. 2015 v roku 30 dni odkar je tožnik izvedel za kršitev njegove pravice na podlagi določila tretjega odstavka 200. člena ZDR (točka 7 in 8 izpodbijane sodbe). Sodišče tudi neargumenitrano zaključuje, da bi lahko prepoved opravljanja delavcu v mesecu lahko predstavljala suspenz ne pa odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podana je tudi kršitev pravic iz 22. člena Ustave RS. Dejstvo je, da je tožnik svoje delo pri toženi stranki opravljal do 21. 5. 2015, ko ga je tožena stranka brez utemeljenega razloga ustno odstranila iz delovnega mesta in ga odjavila iz socialnih zavarovanj. Tožena stranka je poudarjala, da je tožnik za odpoved pogodbe o zaposlitvi vedel vse od 21. 5. 2015. Dejstvo je, da bi moralo sodišče preveriti pravilnost in resničnost navedb pravdnih strank z izvedenimi dokazi. Tožnik navaja, da ga je tožena stranka odstranila z delovnega mesta, direktor pa je navajal, da mu je podal ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče bi moralo upoštevati tudi pisno izjavo direktorja tožene stranke. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodno prakso, in sicer na zadevo Pdp 485/2014 z dne 15. 10. 2014, kjer je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožnica šele iz dopisa ZZZS z dne 5. 8. 2013 izvedela za kršitev svojih pravic v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ni dalo teže navedbam tožene stranke, ki jih tožnik ni prerekal in bi se morale upoštevati kot priznane, torej da je bil po prejemu dopisa njegovega pooblaščenca pozvan tako k podpisu sporazumnega prenehanja delovnega razmerja zaradi odpovedi daljšemu odpovednemu roku, kot pozvan k predaji dokumentacije. Tožniku so dne 10. 6. 2015 blokirali tudi službeni telefon. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodno prakso VIII Ips 404/2008 glede začetka teka 30 dnevnega roka, pri čemer je sodišče štelo, da je bistveno vedenje delavca, da mu delodajalec prekinja pogodbo o zaposlitvi. Rok bi lahko pričel teči tudi na podlagi ustnih izjav ali konkludentnih ravnanj delodajalca, ki ne bodo dopuščala dvoma, da delodajalec z delavcem prekinja pogodbo o zaposlitvi. Sodišče ni presojalo ugovora tožene stranke o nesklepčnosti tožbe, kar bi moralo pojasniti, zakaj je ta ugovor neutemeljen. Ker bi moralo sodišče tožbo tožnika zaradi ugotovitve nezakonitosti odjave iz socialnih zavarovanj in posledično obstoja delovnega razmerja od 1. 7. 2015 do 8. 8. 2015 ter priznanja pravic, tudi plač v navedenem obdobju, kot prepozno zavreči, bi moralo zavrniti tudi tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust, ki je tako kot plače, vezan na obdobje od 1. 7. 2015 do 8. 8. 2015. Sodišče je glede višine tožbenega zahtevka kršilo ustavno načelo 14. in 22. člena Ustave RS. Obračun plače iz spletnega računovodskega portala ne dokazuje ničesar. Sodišče je tudi zmotno prisodilo stroške v skupnem znesku 1.070,96 EUR. Če bi sodišče upoštevalo, da gre za tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi tožniku lahko priznalo kvečjemu 300 točk, enako za prvi narok, ter za ostale naroke 150 točk itd. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter po vpogledu v listino C1 - redni izpis iz sodnega/poslovnega registra za toženo stranko z dne 25. 8. 2015 ugotovilo, da je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje za določen čas od 26. 8. 2014 do prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja, pri čemer je bil razporejen na delovno mesto voznik tovornih vozil v mednarodnem prometu s plačo v višini 789,15 EUR bruto, vključno z dodatki in nadomestili na podlagi zakona in kolektivne pogodbe.

6. Pritožba uveljavlja, da je sodišče zmotno štelo, kdaj je pričel teči rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da se je pri toženi stranki „očitno delalo bolj po domače“, saj direktor niti ni vedel, kakšno pogodbo o zaposlitvi je imel tožnik sklenjeno. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da je sodišče zmotno zapisalo, da ker institut ustne odpovedi po veljavni delovnopravni zakonodaji ne obstaja, vendar je potrebno ob navedenem pojasniti, da je tega, kdaj je pričel teči rok za odpoved potrebno upoštevati, da gre za dejansko vprašanje, saj tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti, lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Sodišče je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je zaslišana priča A.A. povedala, da se je glede prenehanja delovnega razmerja oziroma odjave iz zavarovanj direktor pogovarjal s tožnikovim pooblaščencem, pri čemer sta oba vztrajala pri svojem datumu, zato do sporazuma ni prišlo. Torej ni bilo jasno, da je šlo za ustno odpoved dne 21. 5. 2015, kot to meni tožena stranka v pritožbi. Nenazadnje tožena stranka tudi v pritožbi sama navaja, da so tožniku dne 10. 6. 2015 blokirali tudi službeni telefon, torej bistveno kasneje, kot naj bi tožnik moral vedeti, da mu je tožena stranka ustno odpovedala pogodbo o zaposliti. Tudi sam tožnik je izpovedal, da so ga potem, ko ni več prihajal na delo, klicali, da bi podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da sta se tožnik in tožena stranka šele dogovarjala glede datuma prenehanja delovnega razmerja. Tako je po oceni pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik zvedel za kršitev pravice oziroma dejstvo, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanj z dnem 30. 6. 2015 za nazaj in to šele dne 24. 7. 2015, torej je sodišče pravilno štelo, da je bila tožba vložena pravočasno, saj je bila vložena v roku 30 dni, odkar je tožnik lahko zvedel za kršitev svoje pravice z dnem odjave iz zavarovanj 24. 7. 2015, pri čemer je tožbo vložil dne 21. 8. 2015. Pritožbeno sodišče navaja, da pogajanja med tožnikovim pooblaščencem in direktorjem tožene stranka glede datuma prenehanja delovnega razmerja ni mogoče kot vedenje o ustni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno tudi niso primerljive citirane odločitve Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča na katere se sklicuje pritožba.

7. Tožena stranka je podala tudi ugovor o nesklepčnosti tožbe glede tožbenega zahtevka, o katerem je sodišče odločalo, in sicer, da je odjava tožnika iz socialnih zavarovanj z dne 30. 6. 2005 nezakonita. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da je sodišče odločalo o tem, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2014 trajalo do 8. 8. 2015 in posledično odločalo o reintegraciji in reparaciji za navedeno obdobje, pri čemer je sodišče glede odjave odločalo glede na postavljen tožbeni zahtevek, ki je sicer res neobičajen, vendar razumljiv iz razloga, ker tožena stranka tožniku ni podala nikakršne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pač pa ga je le odjavila iz socialnih zavarovanj. Tako tožba tožnika v tem delu ni nesklepčna in sodišču ni bilo potrebno posebej obrazložiti, zakaj šteje, da tožba v tem delu ni nesklepčna, je pa res, da je takšen zahtevek dokaj neobičajen.

8. Ni podana kršitev iz 22. člena Ustave RS, ki določa pravico do sodnega varstva, saj le-ta ni bila toženi stranki onemogočena, saj je sodišče jasno in argumentirano obrazložilo, s katerim trenutkom je štelo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana. Prav tako v primeru, ko sodišče ni upoštevalo ugovorov tožene stranke, ni kršilo določil 22. člena Ustave RS. Torej je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče na podlagi določil 274. člena ZPP ob predhodnem preizkusu tožbe tožbo zavreči kot prepozno. Sodišče ni kršilo 14. člena Ustave RS, ki določa enakost pred zakonom, saj je svojo odločitev glede plače oprlo na določila 10. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2014, ki določa, da je osnovna plača delavca za poln delovni čas, za pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih 789,15 EUR bruto, pri čemer tožniku pripadajo tudi nadomestila v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Ni upošteven pritožbeni ugovor o obračunu z računovodskega portala, kot to zmotno ocenjuje tožena stranka, saj je sodišče odločalo o zahtevku, da obstaja terjatev tožnika do tožene stranke v višini bruto plače za meseca julij v višini 790,00 EUR in avgust v višini 210,00 EUR in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 197,00 EUR bruto, pri čemer je sicer tožena stranka uveljavljala v pobot znesek 1.000,00 EUR, ki naj bi ga tožniku izplačala zato, da poravna globo, kar je le-ta tudi storil in jo plačal v višini 990,00 EUR, kar je sodišče ugotovilo tudi po izvedbi listinskih dokazov. Tako je sodišče ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke v višini 10,00 EUR, pri čemer je sodišče izrek glede 990,00 EUR nespretno oblikovalo in pobotni ugovor zavrnilo. Pri pobotu sodišče odloča s tričlenskim izrekom, in sicer najprej ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke, nato ugotovi obstoj terjatve tožene stranke, v nadaljevanju pa terjatvi med seboj pobota na ustrezen datum in odloči, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki znesek po pobotu, ki se izvrši na določen datum. Sodišče je navedeno nespretno odločilo v točki III/3 tako, da govori o znesku zmanjšanem za 10,00 EUR. Glede na to, da se tožena stranka posebej ne pritožuje glede navedenega, odločitev glede zavrnjenega pobotnega ugovora v višini 990,00 EUR pa je v korist tožene stranke, pritožbeno sodišče v omenjeno odločitev ni posegalo.

9. Glede odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor o tem, da je sodišče odločalo le o prenehanju delovnega razmerja, saj iz izreka izhaja, da je sodišče odločalo tudi o obstoju terjatve tožene stranke do tožnika v višini 1.000,00 EUR, tako da je sodišče pravilno štelo, da gre za odločanje po tar. št. 15 in po tar. št. 18 in nagrada znaša za tožbo 500 točk, upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT). V nadaljevanju je tudi sodišče pravilno štelo nagrado za pripravljalno vlogo za prvi narok za glavno obravnavo in naslednje naroke ter materialne stroške v višini 2 % OT na podlagi 11. člena OT in plačilo 22 % DDV. Tako je odločitev o stroških postopka v višini 1.070,95 EUR pravilna.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, pa tudi sicer gre v večinskem delu za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid v pravdi. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.