Jedro

Pravico tožnice – novinarke do letnega dopusta je potrebno presojati glede na določbe KPPN, četudi za njo in toženo stranko veljata poleg KPPN še KPČIZKD in PKP, ker so določbe KPPN za delavca (tožnico) najbolj ugodne. To izhaja iz (smislnega) upoštevanja načela hierarhije kolektivnih pogodb, kot je določeno s 5. členom ZkolP.

Dneve rekreaktivnega oddiha ni mogoče všteti v dneve letnega dopusta, ampak gre pri rekreativnem oddihu za pravico delavca, ki je določena za novinarje po KPPN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obvestilo o višini letnega dopusta za leto 2010, ki ga je izdala tožena stranka, nezakonito in ga je odpravilo (točka I izreka). Odločilo je, da tožeči stranki pripada za leto 2010 letni dopust v trajanju 40 dni (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 470,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je treba 2. (pravilno: 18.) člen pogodbe o zaposlitvi o uporabi veljavnih določil (zakona in) kolektivnih pogodb razlagati, tako da gre za vsakokrat veljavne kolektivne pogodbe. Za toženo stranko in vse pri njej zaposlene delavce, torej tudi za novinarje, velja Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotržke dejavnosti (KPČIZKD, Uradni list RS, št. 43/00 in nadalj.) in kolektivna pogodba ČZP Večer d.d. (v nadaljevanju: podjetniška kolektivna pogodba - PKP). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da KPČIZKD glede na določbe 10. in 11. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Uradni list RS, št. 43/06) ne velja za novinarje, ker Sindikat A. Slovenije te kolektivne pogodbe ni podpisal. Tožena stranka je članica združenja delodajalcev Slovenije, ki je stranka KPČIZKD. Ta kolektivna pogodba velja za vse njene delavce, ne samo za člane Konfederacije sindikatov B.. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da PKP ne velja za novinarje pri toženi stranki, ker Sindikat A. Slovenije ni stranka te kolektivne pogodbe. V skladu z 11. členom ZKolP PKP velja za vse delavce pri delodajalcu, če jo sklene eden ali več reprezentativnih sindikatov. PKP je podpisal reprezentativni sindikat pri toženi stranki, to je Konfederacija sindikatov B. - C., zato PKP velja za vse pri njej zaposlene delavce, tudi za novinarje. Obvestilo o višini letnega dopusta za leto 2010 je pravilno in zakonito. Tožena stranka je tožeči stranki priznala 42 dni letnega dopusta, kar je več, kot tožeča stranka zahteva s tožbo. Pri odmeri letnega dopusta je tožena stranka uporabila pravilno materialnopravno podlago, to je KPČIZKD in PKP. Sodišče prve stopnje zmotno razlaga določbi drugega odstavka 2. (pravilno: 18.) člena in 17. (pravilno: 6.) člena pogodbe o zaposlitvi. Obe določbi se sklicujeta na PKP, ki velja za vse delavce tožene stranke, ne glede na članstvo v sindikatu. Tožena stranka je v identičnem sporu vložila predlog za dopustitev revizije, Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII DoR 125/2011 dne 17. 11. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja veljavnosti kolektivnih pogodb pri odmeri letnega dopusta. O reviziji še ni odločeno. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje (kljub delno zmotni materialnopravni presoji) sprejelo pravilno in zakonito odločitev.

Trajanje letnega dopusta je na splošno urejeno v 159. in 160. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.). V prvem odstavku 159. člena ZDR je kot minimalno število dni letnega dopusta določeno, da mora trajati najmanj 4 tedne. Daljše trajanje letnega dopusta se po prvem odstavku naslednjega, 160. člena ZDR lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

Za tožečo stranko je pravica do letnega dopusta urejena v 6. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2003 (priloga A2). Določeno je, da pripada delavcu ob sklenitvi te pogodbe letni dopust v višini 38 dni in da se število pripadajočih dni letnega dopusta določi s poimenskim seznamom za posamezno organizacijo. Dolžina letnega dopusta se spreminja glede na spremembe osnov oz. okoliščin, ki se upoštevajo pri določitvi dolžine letnega dopusta in so določene z zakoni, kolektivnimi pogodbami in podjetniško kolektivno pogodbo delodajalca.

Tožena stranka je obvestilo o določitvi letnega dopusta za leto 2010 (priloga A3) izdala, kot je navedeno, na podlagi 159. in 160. člena ZDR. V obvestilu navedeni kriteriji so povzeti po KPČIZKD. Tožeči stranki je bilo na tej podlagi priznanih 37 dni letnega dopusta.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost obvestila o določitvi (višini) letnega dopusta za leto 2010 na podlagi presoje, da niti KPČIZKD niti PKP ne veljata za novinarje, zaposlene pri toženi stranki, ker ju je na delojemalski strani podpisala Konfederacija sindikatov B. oz. Konfederacija sindikatov B. - C., ne pa Sindikat A. Slovenije. Za urejanje pravic in obveznosti tožeče stranke velja le Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (KPPN; Uradni list RS, št. 31/91 in nadalj.).

Takšna presoja sodišča prve stopnje, da PKP in KPČIZKD ne veljata za tožečo stranko, je zmotna. PKP je podpisala na delojemalski stani Konfederacija sindikatov B. - C. d.d., torej sindikat pri delodajalcu. Ta sindikat je reprezentativen pri toženi stranki (v podjetju/organizaciji), če ne drugače, po prvem odstavku 9. člena Zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin; Uradni list RS, št. 13/90), ki določa, da je v organizaciji reprezentativen sindikat, ki je združen v zvezo ali konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države. Da velja PKP za vse delavce, zaposlene pri toženi stranki, je ne nazadnje določeno v 3. členu PKP, v katerem je opredeljena osebna veljavnost. Določeno je, da kolektivna pogodba velja za vse delavce, zaposlene pri delodajalcu za določen ali nedoločen čas, s polnim delovnim časom ali delovnim časom, krajšim od polnega. Na podlagi navedenega je treba zaključiti, da PKP velja tudi za tožečo stranko. Ta kolektivna pogodba za vse zaposlene pri toženi stranki ne bi veljala le v primeru, če je ne bi podpisal nobene izmed reprezentativnih sindikatov v podjetju. Če je v podjetju več reprezentativnih sindikatov, zadošča da PKP podpiše eden od teh (reprezentativnih) sindikatov. Sicer pa sploh ni bistveno, ali PKP velja ali ne, bistveno je, da v zvezi s tožečo stranko in njeno pravico do letnega dopusta daje manj pravic kot KPPN. Zato v delu, ki se nanaša na odmero letnega dopusta, PKP ni mogoče uporabiti po 5. členu ZKolP, ki v prvem odstavku določa, da se delodajalci, ki jih zavezuje kolektivna pogodba, pri sklepanju kolektivnih pogodb na ožji ravni lahko dogovorijo o pravicah in delovnih pogojih, ki so za delavce ugodnejši. Izjemoma, kot je določeno v drugem odstavku tega člena ZKolP, se lahko pod pogoji, ki se določijo s kolektivno pogodbo na širši ravni, s kolektivno pogodbo na ožji ravni določijo tudi pravice in delovni pogoji, ki so za delavce drugačni ali manj ugodni.

Sicer pa vsi ti argumenti o (ne)veljavnosti PKP niso bistveni, saj je edina določba v PKP, ki se nanaša na letni dopust, določba 34. člena PKP, po kateri od delavca, ki je že na rednem letnem dopustu, ni mogoče zahtevati, da ga prekine, razen če gre za opravljanje del, ki nujno zahtevajo njegovo prisotnost. V takih primerih mu mora delodajalec povrniti škodo, ki mu s prekinitvijo letnega dopusta nastane.

Kolektivna pogodba, na podlagi katere je tožena stranka odmerila letni dopusta, je KPČIZKD. To pogodbo sta sklenila Gospodarska zbornica Slovenije, ... in Konfederacija sindikatov B.. Ta konfederacija sindikatov je, kot je razvidno iz evidence Ministrstva za ..., reprezentativna tudi v časopisno informativni in založniški dejavnosti. To pomeni, da je lahko sklepala in sklenila kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo po 7. členu ZRSin. V KPČIZKD je v 2. členu opredeljena stvarna veljavnost, določeno je, da velja za vse delodajalce, ki opravljajo časopisno informativno, založniško in knjigotrško dejavnost. V 3. členu KPČIZKD (osebna veljavnost) pa je določeno, da kolektivna pogodba velja za vse delavce, ki so zaposleni pri takšnih delodajalcih. To izhaja tudi iz prvega odstavka 11. člena ZKolP, da velja kolektivna pogodba za vse delavce pri delodajalcu, za katerega kolektivna pogodba velja, če jo sklene eden ali več reprezentativnih sindikatov. Torej KPČIZKD velja tudi za tožečo stranko v konkretnem primeru.

Kljub temu, da za tožečo stranko veljata tako PKP kot KPČIZKD, je v konkretnem individualnem delovnem sporu bistveno, da velja tudi KPPN, ki je sklenjena med Gospodarsko zbornico Slovenije, ... in na delojemalski stani med Sindikatom A. Slovenije. Ta pogodba velja, kot je določeno v 2. členu, za novinarje in novinarke ter urednice in urednike, zaposlene pri delodajalcu časopisno informativne dejavnosti, radia in televizije, ne glede na to, ali so sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, s polnim ali skrajšanim delovnim časom, torej tudi za tožečo stranko. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 13/2012, s katero je odločilo o reviziji tožene stranke, na katero se ta sklicuje v pritožbi. V obrazložitvi te sodbe je Vrhovno sodišče RS izhajalo iz pravila o osebnih veljavnosti kolektivnih pogodb (KPPN velja za tožečo stranko, ki je novinarka in ki opravlja takšno delo) in iz pravila o veljavnosti kolektivnih pogodb za delodajalce. Glede slednega je navedlo, da za toženo stranko ne izhaja, da ne bi bila ena od članic podpisnika kolektivne pogodbe na delodajalski strani, da bi izstopila iz tega članstva oz. da bi bila kolektivna pogodba odpovedana ali da bi dejansko prenehala veljati.

V konkretnem individualnem delovnem sporu je treba pravico tožeče stranke do letnega dopusta presojati glede na določbe KPPN, četudi za njo in tožečo stranko veljata poleg KPPN še KPČIZKD in PKP, ker so določbe KPPN za delavca (tožečo stranko) najbolj ugodne. To izhaja, kot je v nadaljevanju obrazložitve navedlo Vrhovno sodišče RS, iz (smiselnega) upoštevanja načela hierarhije kolektivnih pogodb, kot je določeno s 5. členom ZKolP.

Ne nazadnje je treba upoštevati še, da se pogodba o zaposlitvi z dne 15. 10. 2003, ki jo je sklenila tožeča stranka, v 18. členu sklicuje na določbe PKP in KPPN, ki naj se uporabijo za pravice, ki niso urejene s pogodbo o zaposlitvi. Glede na takšno določbo in upoštevaje drugi odstavek 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oz. kolektivno pogodbo lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon (razen v primerih, ki so izčrpno določeni v nadaljnjem, tretjem odstavku 7. člena ZDR), oz. splošno načelo veljavnosti ugodnejše kolektivne pogodbe, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do letnega dopusta na podlagi določb KPPN.

Tožena stranka v pritožbi še ugovarja, da je treba pri letnem dopustu, do katerega je upravičena tožeča stranka, upoštevati dodatnih 5 dni za rekreacijski oddih. Skupaj s temi dnevi naj bi bila tožeča stranka za leto 2010 upravičena do 42 dni letnega dopusta (kar je več, kot zahteva s tožbo). Ta ugovor ni utemeljen, saj dnevov rekreativnega oddiha ni mogoče všteti v dneve letnega dopusta, ampak gre pri rekreativnem oddihu za pravico delavca, ki je določena za novinarje po KPPN. Navedeno pomeni, da gredo tožeči stranki (ob stališču, da se KPPN uporabi za njen primer) dnevi rekreativnega oddiha poleg zahtevanih 40 dni letnega dopusta.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.