Jedro

Po drugem odstavku 12. člena Zakona o odvetništvu je odvetnik dolžan še en mesec po odpovedi pooblastila opravljati dejanja za stranko, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko v tem času nastala. Ker ob izteku meseca dni po odpovedi pooblastila odškodninska terjatev zoper zavarovalnico še ni zastarala, odvetnik s tem, ko ni vložil tožbe oziroma tožnice ni opozoril na zastaralni rok, ni kršil svoje dolžnosti iz mandatne pogodbe, ali pravil odvetniške stroke oziroma etike.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže. Revizija zoper sodbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v višini 49.811,74 EUR (prej 11.936.885 SIT) s pripadki in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke ter stranske intervenientke. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnica zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Trdi, da ima sodba sodišča druge stopnje nejasne razloge o določenih pritožničinih navedbah. Meni, da se sodišče ni izjasnilo o navedbi, da je tožnica odvetnico pooblastila za vsebinsko ureditev zadeve in ne zgolj za eno formalno vlogo, saj naj bi bilo splošno znano, da se odvetnikov ne pooblašča za vsako dejanje posebej. Nadalje zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo navedb o tem, da je odvetnica strokovnjak, da je storila strokovno napako, ker ni vložila tožbe in ker tožnice ni opozorila na zastaralni rok ter da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravil odvetniške stroke. Iz revizijskih navedb tudi izhaja, da tožnica revizijo vlaga zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da stroški stranske intervenientke niso bili potrebni in da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o napačno odmerjenih stroških. Poleg tega naj bi sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku Uradni list RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3) in Uradni list RS, št. 45/2008 (ZPP-D), v nadaljevanju: ZPPĆ vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o stroških postopka ni dovoljena, revizija proti sodbi pa ni utemeljena.

O reviziji proti odločitvi o stroških postopka Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija proti sklepu pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe, torej revizija proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja, 2/98, str. 4). Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O reviziji proti sodbi Revizija je izredno pravno sredstvo. Revizijski preizkus je omejen na preizkus pravilne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), poleg tega lahko stranke uveljavljajo posamezne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče: a) da se je škodni dogodek, zaradi katerega je tožnica (sedaj revidentka) želela uveljavljati odškodnino pri zavarovalnici, zgodil 10. 8. 1996; b) da je tožnica pooblastila odvetnico (sedaj stransko intervenientko) zaradi uveljavljanja odškodnine pri zavarovalnici; c) da je odvetnica v imenu tožnice vložila zahtevek za plačilo odškodnine pri zavarovalnici, ta pa ga je zavrnila, kot tudi številne pritožbe, ki jih je vložila odvetnica; d) da sta se tožnica in odvetnica pogovarjali o možnosti vložitve tožbe potem, ko bi tožnica odvetnici predložila vso zdravstveno dokumentacijo; e) da tožnica odvetnice za vložitev tožbe ni pooblastila; f) da tožnica, kljub pozivu odvetnice z dne 21. 3. 2001, do 7. 5. 2001 ni prišla v odvetničino pisarno na razgovor; g) da je odvetnica 7. 5. 2001 tožnici odpovedala pooblastilo; h) da je odvetnica ob odpovedi pooblastila tožnici vrnila dokumentacijo, iz katere je izhajalo, da z zahtevki pri zavarovalnici ni uspela; i) da je bilo zdravljenje zaključeno 28. 9. 1999, 10. 8. 2001 pa je poteklo pet let od dneva škodnega dogodka.

Očitek, da sodba druge stopnje ni obrazložena glede obsega mandatnega razmerja, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je ugotovilo, da tožnica odvetnice prvotno ni pooblastila za vložitev tožbe zoper zavarovalnico, temveč zgolj za vlaganje zahtevka pri zavarovalnici. Pojasnilo je tudi, zakaj ni verjelo tožnici, da je pozneje podpisala drugo pooblastilo za vložitev tožbe. Pritožbeno sodišče je tako ugotovljeno dejstvo potrdilo in svojo odločitev zadovoljivo obrazložilo (zadnji odstavek na drugi strani sodbe pritožbenega sodišča). V kolikor tožnica s svojo revizijsko navedbo želi oporekati pravilnosti te dokazne ocene, pa je takšen očitek v reviziji nedopusten.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Tožnica in odvetnica sta sklenili mandatno pogodbo za vodenje postopka pridobitve odškodnine od zavarovalnice. Odvetnica je izpolnila svojo dolžnost iz te pogodbe s tem, ko je v imenu tožnice vložila zahtevek za odškodnino in številne pritožbe. Kljub pogovarjanju o možnosti vložitve tožbe, kar je odvetnica pogojevala s predložitvijo vse zdravstvene dokumentacije, odvetnica obveznosti vložitve tožbe ni prevzela, saj je tožnica za to ni pooblastila (od 21. 3. 2001 se namreč pri odvetnici sploh ni več oglasila). Po odpovedi pooblastila (7. 5. 2001) odvetnica s tožnico ni bila več v pogodbenem razmerju in ni bila dolžna skrbeti za nadaljnjo usodo zadeve. Nižji sodišči sta sicer pravilno opozorili na zakonsko podlago za odvetničino dolžnost, ki sega tudi v čas po odpovedi pooblastila, to je na drugi odstavek 12. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93). Navedena določba odvetniku nalaga, da mora še en mesec po odpovedi opravljati dejanja za stranko, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko v tem času nastala. Vendar sta sodišči pravilno ugotovili, da ob izteku meseca dni po odpovedi pooblastila (7. 6. 2001) odškodninska terjatev še ni zastarala. Odvetnica torej s tem, ko ni vložila tožbe oziroma tožnice ni opozorila na zastaralni rok, ni kršila svoje dolžnosti iz mandatne pogodbe ali pravil odvetniške stroke oziroma etike. Zato je pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani (vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava), je bilo treba revizijo po 378. členu ZPP v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.