Jedro

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo organa druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba. Ker posledično s tožbo izpodbijani akt ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo.

Tožbo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, B.B., zaposleno na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, je sodišče zavrglo tudi iz razloga, ker drugotožena stranka ni oseba iz petega odstavka 17. člena ZUS-1, niti ni drugotožena stranka v svojem imenu izdala akta iz 1. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Odločba organa prve stopnje (Zavod za prestajanje kazni zapora A. v nadaljevanju: ZPKZ A.) je bila izdana 16. 5. 2018 v ponovljenem postopku, ker po mnenju pritožbenega organa organ v prvotni odločbi ni dovolj utemeljil obstoja razlogov za namestitev tožnika v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni. Prvostopenjski organ je v novi odločbi pod 1. točko izreka odločil, da tožnik ostaja še naprej nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, vendar najdlje do 5. 3. 2018, najpozneje 2. 3. 2018 pa bo ponovno preverjeno, če so še podani razlogi za tako namestitev; pod 2. točko izreka je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe in pod 3. točko izreka je odločil, da posebni stroški postopka niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik 12. 1. 2018 nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, saj s svojim vedenjem in obnašanjem huje moti delovno osebje zavoda. Takšna namestitev mu je bila s predmetno odločbo organa prve stopnje podaljšana, ker je organ ugotovil, da tožnik s svojim vedenjem in obnašanjem še vedno huje moti delovno osebje. V odločbi organ podrobno opisuje pet konkretnih primerov tožnikovega motečega in nesprejemljivega vedenja. Od namestitve tožnika v strožji režim prestajanja kazni do njenega podaljšanja, se tožnikova komunikacija do vodstvenega osebja in strokovnih delavcev v zavodu ni spremenila, kvečjemu se še potencira in hkrati v veliki meri otežuje, posledično pa onemogoča delo zaposlenih oseb in delo zaposlenih oseb z ostalimi zaprtimi osebami. Z navedenimi razlogi organ utemeljuje odločitev o podaljšanju namestitve tožnika v bivalne prostore s strožjim režimom prestajanja kazni, kot je to navedeno v 98.a členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1).

2. Zoper navedeno odločbo organa prve stopnje se je tožnik pritožil. Organ druge stopnje (Ministrstvo za pravosodje, Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij) je njegovo pritožbo zavrnil z izpodbijano odločbo z dne 15. 6. 2018. Meni, da je pravilna odločitev organa prve stopnje, da se tožniku, na podlagi treh priglasnic, uradnega zaznamka pravosodnega policista ter zapisa razgovora z direktorjem zavoda, iz katerih izhaja tožnikovo moteče obnašanje in neprimerno vedenje do zaposlenih v zavodu, podaljša namestitev v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper prvotoženo stranko Ministrstvo za pravosodje, Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij in zoper drugotoženo stranko, B.B., višjo svetovalko na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Izrecno izpodbija odločbo Ministrstva za pravosodje, Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij št. 720-2826/2015/150 z dne 15. 6. 2018. V obširni tožbi navaja, da sta toženi stranki z izpodbijanim aktom pomanjkljivo ugotovili dejansko stanje, saj iz akta ne izhajajo konkretna dejstva, na podlagi katerih sta sprejeli svojo odločitev. Pri odločitvi sploh nista vpogledali v celotni spis od 18. 10. 2017 dalje. Noben postopek ni bil voden v skladu z 22. in 25. členom Ustave RS, niti ne po ZUP. V posebnem strožjem režimu prestajanja kazni zapora je njegovo trpljenje preseglo prag strogosti po 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V ZPKZ C. nima nobenih težav. Sodišču predlaga, da odločbo Ministrstva za pravosodje, Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij št. 720-2826/2015/150 z dne 15. 6. 2018 v celoti odpravi oziroma prepove izvajanje po 98.a členu ZIKS in razsodi, da mu morata toženi stranki plačati odškodninski zahtevek v višini 4.200,00 EUR od 5. 2. 2018 do 5. 3. 2018, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2018 do plačila, to je za čas bivanja v prostorih, ki so v nasprotju s prvim odstavkom 21. člena PIKZ o neustreznih razmerah zavoda. Drugotožena stranka mu mora dodatno plačati še odškodninski zahtevek v višini 3.000,00 EUR zaradi duševnih bolečin, ki jih je pritrpel od 5. 2. 2018 do 5. 3. 2018, v prostorih pod sankcijami iz 98.a člena ZIKS. Zahteva tudi vrnitev stroškov sodnega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnika in se sklicuje na ugotovitve v izpodbijani odločbi z dne 15. 6. 2018, s katero je bila tožnikova pritožba zavrnjena, ter dodaja, da tožnik ne prestaja več kazni zapora v ZPKZ A., temveč v ZPKZ C. 5. Sodišče je v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika s pozivom z dne 3. 12. 2018 pozvalo, da v skladu s prvim odstavkom 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravi pomanjkljivost tožbe in pravilno navede, kateri akt izpodbija s tožbo. Hkrati ga je poučilo, da je to v njegovem konkretnem primeru odločba ZPKZ A. št. 720-400/2016/310 z dne 16. 5. 2018 in da bo sodišče njegovo tožbo zavrglo, če je v danem roku ne bo ustrezno popravil. Tožnik je po pozivu sodišča vložil dopolnitev tožbe, kjer izrecno vztraja, da s tožbo izpodbija odločbo Ministrstva za pravosodje, Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij št. 720-2826/2015/150 z dne 15. 6. 2018 (odločbo organa druge stopnje).

K I. točki izreka:

6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjene procesne predpostavke, ki jih ZUS-1 določa v prvem odstavku 36. člena in na obstoj katerih pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če niso izpolnjene, mora sodišče tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena ZUS-1). Ena izmed predpostavk, ki mora biti podana, da sodišče obravnava zadevo po vsebini, je, da se s tožbo izpodbija akt, ki je upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka).

8. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

9. Ker sodišče na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 7. člena ZUS-1 o tožbi odloča v mejah tožbenega zahtevka, je predmet sodne presoje v konkretnem primeru odločitev, ki jo je sprejel organ druge stopnje, saj iz tožbe in dopolnitve tožbe izrecno izhaja, da je tožnik vložil tožbo zoper odločitev organa druge stopnje. Odločba organa druge stopnje v konkretnem primeru vsebuje nepopoln pravni pouk, iz katerega ni točno razvidno, kateri akt lahko tožnik izpodbija s tožbo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem RS. Iz tega razloga je sodišče tožnika pozvalo na popravo tožbe na način, da pravilno navede akt, ki ga s tožbo izpodbija. V pozivu z dne 3. 12. 2018 ga je natančno poučilo, da je glede na zgoraj citirano zakonsko podlago v njegovem primeru, ko je organ druge stopnje le zavrnil pritožbo zoper akt organa prve stopnje, akt, ki ga mora izpodbijati s tožbo odločba ZPKZ A. št. 720-400/2016/310 z dne 16. 5. 2018, s katero je organ prve stopnje vsebinsko odločil o zadevi. Po prejemu poziva je tožnik sodišču poslal dopolnitev tožbe, kjer je izrecno izjavil, da kljub „zavajanju sodišča“ vlaga tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij št. 720-2826/2015/150 z dne 15. 6. 2018. Tožnik torej vztraja, da s tožbo izpodbija odločbo organa druge stopnje z dne 15. 6. 2018, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo ZPKZ Maribor z dne 16. 5. 2018. Ker posledično s tožbo izpodbijani akt ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je sodišče tožbo, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo. Sodišče želi k temu še dodati, da je tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 334/2008 zavzelo stališče, da če se s tožbo izpodbija upravni akt, izdan na podlagi pravnega sredstva, ki v izreku ne vsebuje odločitve o pravni obveznosti ali pravni koristi, izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

10. Sodišče hkrati dodaja, da je tožbo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, B.B., zaposleno na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tudi iz razloga, ker drugotožena stranka ni oseba iz petega odstavka 17. člena ZUS-1, niti ni drugotožena stranka v svojem imenu izdala akta iz 1. člena ZUS-1. Po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 je namreč toženec lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna skupnost, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, ne pa fizična oseba, ki je zaposlena pri tožencu.

11. Tožnik je v tožbi predlagal zaslišanje strank in prič ter vpogled in branje členov KZ-1 na glavni obravnavi. Sodišče se, ker je v obravnavanem primeru tožbo zavrglo že iz procesnih razlogov, do tožbenih navedb ni opredeljevalo in iz istih razlogov ni opravilo glavne obravnave.

12. Tožnik je s tožbo zahteval tudi odločitev o odškodninskem zahtevku. Gre za adhezijski zahtevek v smislu drugega odstavka 7. člena ZUS-1, o katerem lahko sodišče odloči le, če sàmo odloči o stvari, to je v primeru, če o tožnikovi pravici ali pravni koristi odloči v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 67. člena ZUS-1)1. Ker je sodišče v konkretnem primeru tožbo zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke za tožbo, posledično ni vsebinsko presojalo tožnikovega odškodninskega zahtevka.

K II. točki izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Tako npr. Sklep VSRS opr. št. I Up 206/2016.