Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča navedeni opis zadošča zakonskemu znaku zlonamernosti, saj je z navedbami, da je neupravičeno zavrnila stike in izpostavljanjem njenega védenja, da so stiki sinu v korist in da s preprečevanjem stikov povzroča ogroženost v njegovem razvoju ter obdolženkinega neupravičenega nasprotovanja stikom, dovolj konkretizirana odsotnost opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom iz razloga po tretjem odstavku 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolženo A. A. po obtožnem predlogu, v katerem ji je tožilstvo očitalo storitev kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženke obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil državni tožilec iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena ZKP - zaradi kršitve kazenskega zakona in višjemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi ter obtožni predlog vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik utemeljeno izpodbija presojo prvostopenjskega sodišča, da v opisu dejanja v obtožnem predlogu ni dovolj natančno opisana izpolnitev zakonskega znaka zlonamernosti pri onemogočanju uresničevanja izvršljive odločbe glede mladoletne osebe in je zato izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo kazenskega zakona.

5. Izvršitvena oblika kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je podana, ko storilec zlonamerno onemogoča uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletne osebe. Pri tem ne zadošča, da storilec zgolj onemogoča uresničitev odločbe, ampak mora biti onemogočanje zlonamerno1. Kot je poudarilo Ustavno sodišče RS v sodbi Up-383/11-26 z dne 18. 9. 2013 je spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb pomembna pravna vrednota, ki pa ni absolutna, kadar je treba glede na okoliščine posameznega primera dati prednost načelu največje koristi otroka zaradi spoštovanja njegovega osebnega dostojanstva in drugih človekovih pravic. V izjemnih primerih tako lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom največje otrokove koristi. V takšnih primerih se spoštovanje pravnomočne sodne odločbe umakne načelu največje otrokove koristi, ki upoštevaje okoliščine posameznega primera lahko prevlada. Ravnanja storilca v takšnem primeru ni mogoče razumeti kot zlonamerno onemogočanje uresničitve odločbe ter je zato njegovo ravnanje nekaznivo. Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-616/15-17 z dne 20. 9. 2018 ponovno poudarilo, da stališče, kjer zgolj neuresničevanje odločbe o stikih, ne da bi se zahtevali tudi zlobni oziroma nepošteni nameni, že pomeni izpolnitev znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, odvzema kakršenkoli pomen zakonskemu znaku „zlonamerno“. Po drugi strani pa je ugotovilo, da je z Ustavo skladna razlaga, da je zlonamerno onemogočanje stikov ravnanje, ki ima za cilj, da se odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov, kar pravilno povzema tudi sodišče prve stopnje.

6. Ob navedenih pravnih izhodiščih je zmotna presoja prvostopenjskega sodišča, da abstraktni pojem zlonamernosti ni dovolj opredeljen s konkretnimi ravnanji obdolženke. V dejstvenem opisu dejanja je namreč, kot utemeljeno izpostavlja pritožnik, zakonski znak „zlonamerno“ opredeljen z navedbami, da je obdolženka B. B., ko je pred v opisu dejanja zajetimi stiki vsakič poslal SMS sporočilo po telefonu, da bo v skladu s sodno poravnavo prevzel sina na stik, vsakič neupravičeno zavrnila, da sina na stik ne bo, kljub temu da ve, da so stiki sinu v korist in da ve, da sinu s tem, ko očetu B. B. preprečuje stike, povzroča ogroženost v njegovem razvoju, kar vse očitno kaže na to, da obdolženka stikom med B. B. in sinom C. neupravičeno nasprotuje.

7. Po presoji pritožbenega sodišča navedeni opis zadošča zakonskemu znaku zlonamernosti, saj je z navedbami, da je _neupravičeno_ zavrnila stike, in izpostavljanjem njenega védenja, da so stiki sinu v korist in da s preprečevanjem stikov povzroča ogroženost v njegovemu razvoju, ter obdolženkinega neupravičenega nasprotovanja stikom, dovolj konkretizirana odsotnost opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov. Zmotno je stališče sodišče prve stopnje, da bi morali biti primeroma pojasnjeni neupravičeni razlogi, ki bi jih bilo tako mogoče presoditi, ali so res neopravičljivi ali pa so opravičljivi. Presoja neupravičenosti zavrnitve stikov je predmet dokaznega postopka in tosmernega zaključka ni mogoče napraviti na podlagi samega opisa dejanja, posledično tudi ni nujno, da bi opis dejanja vseboval podrobnosti neupravičenih razlogov za zavrnitev stikov. Nenazadnje gre pri odsotnosti upravičenih razlogov za negativno dejstvo, ki ga je po naravi stvari nemogoče konkretneje opredeliti.

8. Na podlagi navedenega, z opisom dejanja v obtožnem predlogu tudi ni okrnjena obdolženkina pravica do obrambe, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, saj je očitana zlonamernost njenega ravnanja dovolj natančno opredeljena po načinu z navedbo, da je obdolženka poslala SMS sporočila, s katerimi je glede na opis dejanja neupravičeno zavrnila stike in tudi časovno umeščena v čas pred štirimi konkretnimi, časovno opredeljenimi stiki. Ob navedenem opisu je obdolženki omogočeno, da izpodbija trditve v opisu dejanja tudi v smeri, da so bili razlogi za zavrnitev stikov upravičeni, oziroma, da je bilo odklanjanje stikov v skladu največjo koristjo otroka, ki bi ob presoji vseh okoliščin prevladala nad obveznostjo spoštovanja pravnomočne in izvršljive sodne poravnave.

9. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi zaradi kršitve kazenskega zakona ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1 Korošec D. in drugi: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2019, str. 252.