Jedro

Poklicni voznik, ki je po mokri in spolzki cesti vozil preobremenjen tovornjak s priklopnikom v premajhni varnostni razdalji in se je zato, zaradi zaviranja spredaj vozečega tovornjaka, zaletel vanj, je povzročil škodo iz hude malomarnosti.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, izpodbijana odločba sodišča druge stopnje se spemeni tako, da se pritožba toženca kot neutemeljena zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

2. Težena stranka je dolžna povrniti tožniku na 42.300,00 SIT odmerjene stroške revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. marca 1998 dalje do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec pred nesrečo, ki se je dogodila dne 22.11.1991 okrog 13,15 ure, kot poklicni voznik, ki je bil v delovnem razmerju pri tožniku, vozil v koloni preobremenjen tovornjak s priklopnikom, po mokri oziroma spolzki cesti, prehitro in s premajhno varnostno razdaljo. Nesreča se je zgodila v kraju ... na cesti M 10 Celje - Ljubljana. Toženec se je zato, ker ni mogel pravočasno zavreti, zaradi zaviranja spredaj vozečega madžarskega tovornjaka, zaletel vanj in tožniku povzročil materialno škodo, ki jo je utrpel zaradi popravila avtomobila (319.551,00 SIT) in zato, ker je moral za pol meseca najeti polpriklopnik (1.500,00 DEM, 90 % je po ugotovitvah sodišča prve stopnje 97.308,00 SIT). Tožnik ni ostreje ukrepal zoper voznike, ki so vozili s preobremenjenimi tovornjaki, zato je prvostopno sodišče ugotovilo, da je 10 % sam odgovoren za škodo, zaradi česar mu toženec dolguje 384.903,20 SIT (= 287.595,20 + 97.308,00 SIT).

Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca na podlagi 3. in 4. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 29/90, v nadaljevanju: ZPP) prvostopno odločbo v 1. točki izreka (v drugih delih je torej postala prvostopna odločba pravnomočna) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek (kot neutemeljen) zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je iz njega napačno zaključilo, da je toženec povzročil škodo iz hude malomarnosti, ker mu taka oblika krivde ni dokazana. Dokazno breme o odškodninski odgovornosti delavca za škodo, ki jo je namenoma ali iz hude malomarnosti (v obrazložitvi drugostopnega sodišča: iz namenoma hude malomarnosti) povzročil na delu ali v zvezi z njim, je na podlagi 74. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR), na organizaciji oziroma delodajalcu (navedeni člen ureja regresno pravico organizacije, ki je povrnila škodo tretjemu - regresna pravica).

Čeprav je toženec vozil preobremenjeno vozilo in bi zato moral imeti večjo varnostno razdaljo, škode ni povzročil iz hude malomarnosti. Toženec je sicer vozil po mokri cesti in v koloni, vendar je zato, ker ni nasprotnih dokazov, sprejeti njegovo izpoved, da je do nenadnega zaviranja prišlo zaradi ravnanja prvega vozila v koloni (jugo), ki je hitro zavil in je zato madžarski tovornjak očitno močno zavrl. Tožnik je zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka).

Predlagal je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in da mu odmeri stroške na vseh stopnjah. Sodišče druge stopnje navaja pojem "iz namenoma hude malomarnosti", ki ga zakonodaja ne pozna, zaradi česar gre za nerazumljivo in nasprotujočo si navedbo, zato je podana kršitev določbe 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi zato, ker so ugotovitve sodišča druge stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedbami prič. V nasprotju z izvedenimi dokazi pa je sklep sodišča druge stopnje, da je treba zato, ker o vzrokih nesreče ni drugih dokazov, sprejeti izpovedbo toženca. Toženec je povzročil škodo iz hude malomarnosti, ker je vozil preobremenjeno vozilo na mokri in spolzki cesti, s premajhno varnostno razdaljo. Toženec je bil poklicni voznik. Hudo malomarno ravna tisti, ki ne uporabi niti tiste pazljivosti, ki jo uporabi vsak povprečen človek. Vsak povprečen voznik pa pri vožnji upošteva varnostno razdaljo, stanje cestišča, vremenske razmere in druge okoliščine. Ni dokazano, da bi naj prišlo do nesreče zaradi izrabljenih zavor. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem 74. člen ZTPDR.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

V zvezi z revizijskim razlogom bistvene kršitve določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče ugotavlja, da je pojem "iz namenoma hude malomarnosti" nelogičen (namen : malomarnost) in tudi v nasprotju z izrazjem, ki je sprejeto v ZOR, vendar je iz utemeljitve odločbe sodišča druge stopnje razvidno, da sodišče misli na hudo malomarnost. Sodišče druge stopnje je sprejelo dokazne zaključke sodišča prve stopnje, je pa to nespretno obrazložilo. Zato revizijsko sodišče v obeh zatrjevanih procesnih kršitvah (oblika krivde, neskladje med listinami in drugimi dokazi ter dokaznimi zaključki) ne vidi bistvene kršitve določb postopka po navedeni določbi ZPP.

Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da navedena kršitev določb postopka ni podana, da pa je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče druge stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo.

V delovnem pravu veljajo zaradi določb ZTPDR (70. do 74. člena) nekatera posebna merila za določanje odškodninske odgovornosti delavca. Če delovno pravo posameznih institutov odškodninske odgovornosti ne ureja, je treba uporabiti določbe obligacijskega prava, torej predvsem Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR). Po načelih delovnega prava je delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu le za škodo, ki jo je povzročil na delu ali v zvezi z njim. Njegova odškodninska odgovornost je podana le takrat, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. ZTPDR in tudi ZOR ne opredeljujeta pojmov namena in hude malomarnosti. ZOR v 158. členu ureja odgovornost za naklepno in malomarno ravnanje. Za hudo (veliko, skrajno) malomarnost (nepazljivost) gre v primeru, če povzročitelj škode ni ravnal niti s takšno pazljivostjo, kot običajen človek. Pri ugotavljanju oblike krivde pri prometni nesreči je torej treba vedno izhajati iz ravnanj povprečnega udeleženca v primeru. Povzročitelj prometne nesreče, ki ne ravna tako kot povprečni udeleženec, ravna hudo malomarno. Če pa šofer motornega vozila, kot v tem primeru, poklicno opravlja to dejavnost, mora ravnati z večjo skrbnostjo po pravilih stroke in običajih.

V času, ko je prišlo do prometne nesreče (22.11.1991), je veljal Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90, 11/91, v nadaljevanju: ZTVCP, Odlok o soglasju Skupščine Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 13/91). Od 13.12.1987 do 8.12.1994 je valjal Zakon o prevozih v cestnem prometu (Uradni list SRS, št. 45/87, v nadaljevanju: ZPCP).

Sodišče prve stopnje je v dokaznih zaključkih, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo, in na katere je revizijsko sodišče vezano (ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tretji odstavek 385. člena ZPP) ugotovilo: Toženec je vozil v premajhni varnostni razdalji. Promet je potekal v koloni. Cestišče je bilo spolzko in mokro. Tovornjak je bil preobremenjen ("prenaložen"). Sodišče prve stopnje ni sprejelo trditev toženca, da zavore niso v redu delovale. Toženec je bil poklicni voznik.

ZTVCP je naročal voznikom, da morajo hitrost prilagoditi med drugim razmeram na cesti, vremenskim razmeram ter stanju tovora in vozila (prvi odstavek 45. člena), razdalja med vozili mora biti takšna, da voznik ne ogroža varnega prometa (94. člen). Po prvem odstavku 95. člena je zunaj naselij v primeru, če je največja dovoljena masa vozila večja od 3.500 kg ali če je vozilo daljše od 7 m, predpisana medsebojna razdalja med vozili 100 m. V prvem odstavku 126. člena je bilo določeno, da se vozilo v prometu ne sme obremeniti nad njegovo nosilnostjo.

Ob tem je treba po mnenju revizijskega sodišča tudi upoštevati, da je zato, ker je toženec vozil v koloni in na cesti M 10 (Celje - Ljubljana), ki je - kot je splošno znano - med najbolj obremenjenimi v državi, bila potrebna še njegova posebna previdnost. Takšna posebna previdnost toženca je bila potrebna tudi zato, ker je vozil tovornjak s priklopnikom, torej vozilo z veliko maso in dolžino, kar je močno omejevalo možnosti manevriranja (izogibanje, zaviranje, ustavljanje). Vse navedene okoliščine, ob pomembnem dejstvu, da je bil toženec poklicni voznik, nedvomno kažejo, da voznik ni ravnal niti s skrbnostjo, ki jo je utemeljeno pričakovati od povprečnega udeleženca v prometu, ker predvsem načina vožnje ni prilagodil razmeram na cesti, prometu in teži tovora. Zaradi tega je nedvomno ravnal hudo malomarno.

Revizijsko sodišče je zato, ker je bilo materialno pravo v izpodbijani drugostopni odločbi zmotno uporabljeno, dejansko stanje na prvi stopnji pa je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP izpodbijano odločbo spremenilo tako, kot je navedeno v 1. točki izreka te sodbe.

Ker je tožnik uspel z revizijo, mu je bilo treba odmeriti stroške postopka na tej stopnji (2. točka izreka). Vrednost spornega predmeta je glede na iztoževani znesek (384.903,20 SIT) 16.037 točk (Sklep o vrednosti točke 24,00 SIT, Uradni list RS, št. 22/91-I). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95) ter tar. št. 10, 13, 16 in 34 ima zastopnik tožnika pravico do 450 točk za sestavo revizije, 50 točk za pregled sodbe in obvestilo stranki in 4.050,00 SIT za sodno takso. Ker je po Sklepu o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 3/97) vrednost točke 76,50 SIT, znaša 500 točk 38.250,00 SIT, skupaj torej 42.300,00 SIT.

Ni pogojev za priznanje stroškov tožnika za odgovor na pritožbo. V prvem odstavku 155. člena ZPP je določeno, da sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. V odgovoru na pritožbo je tožnik v bistvu ponovil njegove dotedanje navedbe.

Revizijsko sodišče je določbe ZPP, ZOR in ZTVCP uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94), kot predpise Republike Slovenije.