Jedro

Sklep sodišča o sprejemu priznanja obdolženca mora biti ustrezno obrazložen, tako da je iz te obrazložitve razvidno, da je sodišče prve stopnje pred sprejemom priznanja presodilo, ali so izpolnjene vse predpostavke iz prvega odstavka 258.c člena ZKP. Sodišče bi moralo obdolženca dodatno povprašati o okoliščinah storitve dejanja in na tej podlagi presoditi, ali je priznanje res jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu, svojo presojo pa bi moralo tudi ustrezno obrazložiti.

Izrek

I. Pritožbi se glede dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe ugodi in se izpodbijana sodba glede kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. členom KZ-1 v odločbah o krivdi in kazenski sankciji, kakor tudi v odločbi o enotni izrečeni kazni razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi glede dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1 izreče kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora, ob nespremenjeni stranski kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 2 (dve) leti.

III. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1 (tč. 1 izreka izpodbijane sodbe) in prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1 (tč 2 izreka izpodbijane sodbe). Za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe je obdolžencu določilo kazen dve leti zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas dve leti od pravnomočnosti sodbe. Za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka sodbe je obdolžencu določilo kazen dva meseca zapora. Nato je obdolžencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje kot določeni zgoraj navedene kazni, izreklo enotno kazen dve leti in en mesec zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas dve leti od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in čas, prestan v priporu, od 11. 6. 2021 od 6.07 ure dalje. Po četrtem odstavku 324. člena KZ-1 je B. B. vzelo motorno vozilo, osebni avtomobil znamke VW Polo, z identifikacijskimi podatki, kot so navedeni v izreku. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji pritožila obdolženčeva zagovornica ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo „odločanje“, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1, za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1 pa mu izreče nižjo kazen ter sodbo v tem delu spremeni tudi tako, da se ne izreče odvzem motornega vozila.

3. Pritožba je glede dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe utemeljena, glede dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe pa delno utemeljena.

4. V zvezi z dejanjem pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe pritožnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 371. člena ZKP. Navaja, da v obtožbenem opisu dejanja ni ustrezno konkretiziran zakonski znak, da dejanje stori, kdor „kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča“ stvar, za katero bi moral in mogel vedeti, da je pridobljena s kaznivim dejanjem. V konkretnem delu opisa dejanja je namreč navedeno, da naj bi obdolženec registrsko tablico, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, „namestil“ na vozilo VW Polo, očita se mu torej namestitev, ne pa, da je tablico tudi sam pridobil. Zato pritožnica meni, da ravnanje, kot je opisano v izreku sodbe, ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1. 6. V abstraktnem delu opisa dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe je navedeno, da je obdolženec pridobil premično stvar, za katero bi moral in mogel vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, v konkretnem delu opisa pa je med drugim navedeno, da je neugotovljenega dne po 24. 4. 2021 na vozilo znamke VW Polo namestil registrsko tablico, ki izvira iz kaznivega dejanja tatvine. Abstraktni in konkretni del opisa tvorita celoto in ju je zato potrebno vselej tudi brati kot celoto. Iz opisa dejanja kot celote torej izhaja očitek, da je obdolženec sporno registrsko tablico pridobil ter jo namestil na vozilo znamke VW Polo.

7. Zakonski znak „kako drugače pridobiti“ je izpolnjen, kadar obdolženec sprejme stvar v posest.1 Samo po sebi razumljivo je, da to, da je obdolženec tablico namestil na avto, kot izhaja iz opisa, nujno pomeni, da je imel tablico v trenutku, ko jo je namestil na avto, v posesti, saj je sicer ne bi mogel fizično namestiti na avto. Glede na navedeno je torej v opisu dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe očitek „pridobitve“ stvari, ki izvira iz kaznivega dejanja, ustrezno konkretiziran.

8. Glede dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe pritožnica nadalje uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, kar je po mnenju pritožnice vplivalo na zakonitost sodbe.

9. Kot izhaja iz točke 1 obrazložitve izpodbijane sodbe, je bila izpodbijana obsodilna sodba izdana na podlagi obdolženčevega priznanja krivde na predobravnavnem naroku. Obdolženec je na predobravnavnem naroku dne 30. 6. 2021 po predstavitvi obtožbe izjavil, da krivdo priznava (l. št. 178), pri čemer svojega priznanja ni pojasnil niti ga sodišče prve stopnje ni povprašalo o okoliščinah izvršitve očitanih mu kaznivih dejanj. V zapisniku predobravnavnega naroka je navedeno, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno in da je priznanje jasno, popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, nato pa sprejelo sklep, da se priznanje sprejme (l. št. 179). Sodišče prve stopnje je nato v točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe le kratko navedlo, da je priznanje sprejelo, te svoje odločitve pa ni posebej obrazložilo.

10. Prvi odstavek 285.c člena ZKP določa, da mora, če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, predsednik senata (oziroma sodnik posameznik) sodišča prve stopnje presoditi, ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja; ali je bilo priznanje dano prostovoljno; in ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

11. Čeprav se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZKP), to pravilo sodišča prve stopnje ne odreši njegove dolžnosti, da svojo odločitev o sprejemu priznanja krivde ustrezno pojasni.

12. 25. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zoper odločbe sodišč in državnih organov torej Ustava RS zagotavlja pravico do pravnega sredstva, to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so namreč lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna.2

13. Vsaka odločitev sodišča mora biti torej ustrezno obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti. Tudi sklep sodišča o sprejemu priznanja obdolženca na predobravnavnem naroku mora biti torej ustrezno obrazložen, tako da je iz te obrazložitve razvidno, da je sodišče prve stopnje pred sprejemom priznanja presodilo, ali so izpolnjene vse predpostavke iz prvega odstavka 258.c člena ZKP.

14. Po preučitvi kazenskega spisa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, saj niti iz zapisnika o predobravnavnem naroku (l. št. 188) niti iz izpodbijane sodbe ne izhaja ustrezna obrazložitev, iz katere bi bilo razvidno, da je sodišče prve stopnje priznanje sprejelo na podlagi skrbne presoje po prvem odstavku 258.c člena ZKP, predvsem, ali je priznanje jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu.

15. Obdolžencu se pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe očita, da je neugotovljenega dne po 24. 4. 2021 na vozilo VW Polo namestil registrsko tablico, ki izvira iz kaznivega dejanja. Vendar, kot utemeljeno trdi pritožnica, to, da naj bi bil ravno obdolženec tisti, ki je to tablico „namestil“ na avto, iz dokazov v spisu ne izhaja.

16. Iz podatkov spisa je razvidno, da je zadnji evidentirani lastnik vozilo prodal dne 24. 4. 2021 nekemu Romu (l. št. 37). Obdolženec je zaslišan pred preiskovalno sodnico dne 12. 6. 2021 (l. št. 61) povedal, da avto, s katerim je storil kaznivo dejanje pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, pripada njegovemu nečaku B. B. Obdolženec je v zvezi z okoliščinami dogajanja relevantnega dne pojasnil, da je prišel do bivališča nečaka B. B. in B. B. rekel, če mu posodi vozilo ter se odpeljal. Nato je nameraval vozilo vrniti B. B. S tem vozilom se je peljal prvič. Kakšnih okoliščin v zvezi z nakupom tega vozila ne pozna, niti ne ve, ali sta bili na vozilu nameščeni dve registrski tablici in ali sta bili enaki. V zvezi z registracijo vozila mu ni nič znanega.

17. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da v spisu ni najti indicev, da naj bi bil ravno obdolženec tisti, ki je na avto, ki ga je sicer relevantnega dne vozil, namestil ukradeno registrsko tablico. Avto namreč sploh ne pripada obdolžencu (kar je očitno, glede na odločbo o odvzemu vozila, ugotovilo tudi sodišče prve stopnje). Iz opisa obdolžencu očitanih dejanj izhaja, da naj bi sporna registrska tablica izvirala iz kaznivega dejanja tatvine, storjenega dne 21. 1. 2011, na vozilo znamke VW Polo naj bi bila nameščena neugotovljenega dne po 24. 4. 2021, obdolženec pa naj bi se s tem vozilom, na katerem je bila nameščena ta sporna registrska tablica, vozil dne 11. 6. 2021 (in pri tem storil kaznivo dejanje, ki je opisano pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe). Glede na dejstvo, da obdolženec ni lastnik vozila VW Polo, na katerem je bila nameščena sporna tablica, da o tablicah ni vedel ničesar povedati ter glede na časovni potek dogajanja, ko naj bi bila glede na opis dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe ukradena registrska tablica na vozilo nameščena v obdobju skoraj dveh mesecev preden je bil obdolženec zaznan med vožnjo s tem vozilom dne 11. 6. 2021, predvsem pa ob odsotnosti kakšnih dodatnih okoliščin, ki bi to konkretno izkazovale, ni logično, da bi na avto sporno registrsko tablico namestil ravno obdolženec. Predstavljeno relevantno dejansko stanje, zato pritrjuje, tudi po presoji pritožbenega sodišča, utemeljeni kritiki pritožnice, da sodeča sodnica ni mogla biti z gotovostjo prepričana o krivdi obdolženega A. A. za kaznivo dejanje prikrivanja (drugi odstavek 3. člena ZKP). To pa zato, ker (neobrazloženo) priznanje obdolženega A. A. ni bilo „podprto z drugimi dokazi v spisu“ (3. točka drugega odstavka 285.c člena ZKP).

18. Sodišče prve stopnje bi torej, da bi izvedlo ustrezno presojo obdolženčevega priznanja skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, moralo obdolženca, upoštevajoč podatke spisa, dodatno povprašati o okoliščinah storitve dejanja iz točke 2 izreka izpodbijane sodbe in na tej podlagi presoditi, ali je priznanje glede dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe res jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu. Svojo presojo pa bi moralo tudi ustrezno obrazložiti. Povedano še drugače, če pa ne bi moglo z gotovostjo sprejeti sklepa o krivdi, pa bi moralo ravnati na način iz sedmega odstavka 185.c člena ZKP.

19. Ker je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja prikrivanja ravnalo v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 285. člena ZKP, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je, glede na zgoraj povzete podatke spisa, nedvomno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje zaradi te kršitve preuranjeno sprejelo obdolženčevo priznanje. V tem delu je zato pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

20. Glede dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe pritožnica sodbo sodišča prve stopnje izpodbija le zaradi odločbe o kazenski sankciji. Navaja, da je določena kazen za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1 previsoka. Sodišču prve stopnje očita, da je premalo upoštevalo olajševalne okoliščine, torej, da je obdolženec dejanje priznal in ga obžaloval. 21. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo olajševalnim okoliščinam. V 5, 6 in 8 točki izpodbijane sodbe je je sodišče prve stopnje ustrezno tehtalo olajševalne okoliščine na eni in obteževalne okoliščine na drugi strani. Brezpredmetna je tudi pritožbena trditev, da obdolženec za istovrstna kazniva dejanja še ni bil kaznovan. Kot je razvidno iz točke 5 izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje navedeno že upoštevalo, in sicer je primerno pojasnilo, da je bil obdolženec predhodno že petnajstkrat pravnomočno obsojen in da je obravnavani kaznivi dejanji storil le 18 dni po predčasnem izpustu iz prestajanja kazni 8 let in 3 mesecev zapora zaradi več različnih kaznivih dejanj, ki jih sodišče prve stopnje tudi našteje.

22. Pritožnica pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalne okoliščine upoštevalo tudi določena dejstva, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1, in torej ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, zaradi česar je podana kršitev po prvem odstavku 374. člena ZKP.

23. Pritožnica pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje v točki 5 izpodbijane sodbe kot eno od obteževalnih okoliščin zmotno upoštevalo dejstvo, da je bil v prometni nesreči, ki je sledila obdolženčevi vožnji, poškodovan tudi policist C. C. Lahka telesna poškodba je namreč kot hujša posledica zakonski znak dejanja po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 oziroma kvalifikatorna okoliščina, katere nastanek se odraža že v višji zagroženi kazni in je zato ni dopustno (ponovno) upoštevati kot obteževalno okoliščino. Enako velja tudi za navedbe v točki 6 izpodbijane sodbe, da je obdolženec vozilo upravljal pod vplivom prepovedanih drog in psihoaktivnih zdravil ter da je bila njegova vožnja objestna in brezobzirna, pri tem pa je ogrožal življenje in telo policistov in sopotnikov ter drugih udeležencev v prometu. Vožnja pod vplivom prepovedanih drog ali psihoaktivnih zdravil je namreč zakonski znak iz 1. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, predrzna in brezobzirna vožnja je zakonski znak po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, vsem izvršitvenim načinom iz prvega odstavka 324. člena KZ-pa je skupno, da voznik motornega vozila s temi kršitvami cestnoprometnih predpisov povzroči neposredno nevarnost za življenje in telo kakšne osebe. Ogrozitev življenja in telesa tretjih oseb torej prav tako predstavlja zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja.

24. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je določene zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1 hkrati upoštevalo še kot obteževalne okoliščine pri odmeri kazni.

25. Pritožnica sicer navaja še, da je način vožnje pripisati psihofizičnemu stanju obdolženca, ki so ga tudi domači šteli za nesposobnega za vožnjo. Vendar je, kot pojasnjeno, obdolženčevo psihofizično stanje zakonski znak obravnavanega dejanja, ki ga ni mogoče šteti za posebno olajševalno okoliščino, niti pritožnica tega ne konkretizira.

26. Pritožnica se podrejeno zavzema celo za izrek sodnega opomina, vendar v tem delu pritožbe ne obrazloži, na neobrazložene pritožbene navedbe pa ni mogoče odgovoriti oziroma jih ni mogoče preveriti.

27. Sodišče prve stopnje je sicer pri izbiri kazenske sankcije utemeljeno upoštevalo obdolženčevo bogato kazensko evidenco ter zgoraj omenjeno dejstvo, da je obravnavani kaznivi dejanji storil le 18 dni po predčasnem izpustu iz prestajanja kazni 8 let in 3 mesecev zapora. Zato je pravilno ocenilo, da na obdolženca očitno pravnomočne sodbe, izrečene kazni in prestana dolgoletna zaporna kazen niso imele želenega specialno-preventivnega učinka in je tako za obdolženca edina primerna in pravična kazen zapora. Nadalje je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni utemeljeno upoštevalo izrazito veliko število in heterogenost kršitev cestnoprometnih predpisov, ko je obdolženec tekom ene vožnje večkrat zagrešil prav vse prometne kršitve, opredeljene v prvem odstavku 324. člena KZ-1, in je zato njegova vožnja posebej izrazito izstopala od podobnih primerov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je obdolženec pri svojem ravnanju pokazal visoko mero vztrajnosti, saj je z vožnjo nadaljeval dlje časa, kljub zasledovanju policijskih avtomobilov in se ni ustavil niti na številne pozive policistov, pač pa jim je še z roko nakazal, da tega ne bo storil. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je s takšnim grobim, izrazito objestnim in vztrajnim ogrožanjem ter divjanjem obdolženec pokazal odsotnost vsakršne odgovornosti ter popolno ignoranco do pravil cestnega prometa, pa tudi do varnosti, zdravja in življenja večjega števila tretjih oseb, med njimi tudi sopotnice, svoje mladoletne noseče partnerke. Sodišče prve stopnje je kot olajševalni okoliščini upoštevalo obdolženčevo priznanje in obžalovanje dejanj, drugih posebnih okoliščin pa ni našlo. Pritožbeno sodišče se zato glede teh navedenih okoliščin in njihove presoje v celoti pridružuje sodišču prve stopnje.

28. Ker je sodišče prve stopnje pri odmeri zaporne kazni upoštevalo tudi nekatere obteževalne okoliščine, ki jih ne bi smelo, je pritožbeno sodišče pritožbi glede dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremenilo, skladno s prvim odstavkom 394. člena ZKP. Obdolžencu je v izpodbijani sodbi določeno kazen za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1 znižalo za dva meseca in tako, ker je glede dejanja pod točko 2 izreka izpodbijano sodbo razveljavilo, obdolžencu za dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1 izreklo3 kazen eno leto in deset mesecev zapora, ob nespremenjeni stranski kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 2 (dveh) let. Po presoji pritožbenega sodišča namreč zgoraj opisana teža dejanja, način in okoliščine storitve ter obdolženčeve osebne lastnosti in njegovo prejšnje življenje utemeljujejo izrek zaporne kazni v takšni višini.

29. Pritožnica sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi glede odločbe o odvzemu motornega vozila. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo vozilo odvzeto tretji osebi – B. B. in ne obdolžencu. Izpodbijana sodba je bila B. B. vročena, slednji se zoper sodbo ni pritožil. Obdolženec pa glede odločbe o odvzemu vozila nima pravnega interesa, saj s to odločbo ni bilo poseženo v njegove pravice, temveč v pravice tretje osebe. Ker je pritožbeno sodišče glede pritožbenega preizkusa vselej vezano na pritožbo, odločbe o odvzemu motornega vozila pa upravičenec do pritožbe ni izpodbijal, pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

30. Glede dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe je torej pritožbeno sodišče zaključilo, da je pritožba utemeljena in ji je ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora, ob nespremenjeni stranski kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 2 (dveh) let. Prav tako je zaradi kršitve določb kazenskega postopka ugodilo pritožbi glede dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe in izpodbijano sodbo pod točko 2 izreka razveljavilo glede odločbe o krivdi in kazenski sankciji, posledično tudi odločbo o izrečeni enotni kazni ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Merc Karin v: Dr. Korošec Damjan, et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 632. 2 E-KURS, dr. Jerovšek Anton, Komentar Ustave Republike Slovenije, 2002, dostopno na: https://e-kurs.si/avtor/dr-anton-jerovsek/. 3 Na podlagi šestega odstavka 392. člena ZKP je zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe, za razveljavljeno kaznivo dejanje pritožbeno sodišče izreklo kazensko sankcijo.