Jedro

Noben predpis ne omejuje prodajalca kmetijskih zemljišč in gozda, da oblikuje predmet prodaje na podlagi lastne, svobodne poslovne volje. Vendar pa se mora prodajalec, ko oblikuje "paketno“ prodajo več nepremičnin obeh vrst, pri odločitvi poleg ekonomskih vidikov take prodaje zavedati tudi pravnih omejitev, ki jih nalagajo predpisi. „Pretežnostno načelo“, po katerem se v primeru združevanja kmetijskih zemljišč in gozdov v enotni predmet pravnega posla, lahko izključi uporabo enega ali drugega zakona pri odobritvi takega pravnega posla, ne izhaja niti iz ZKZ niti iz ZG. To, da se ZKZ in ZG ne moreta uporabiti istočasno, ne drži. Noben od zakonov tudi ne predvideva svoje uporabe glede presoje izpolnjevanja pogojev za odobritev pravnega posla za zemljišča, ki sodijo v okvir drugega zakona, tako da se materialnih določb ZKZ v zvezi s tem ne more uporabiti za gozd in ZG ne za kmetijska zemljišča. Glede na navedeno je treba pri odločanju o odobritvi pravnega posla „paketne“ prodaje po presoji Vrhovnega sodišča oba zakona uporabiti sočasno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Cerknica, št. 330-1356/2019-7 z dne 21. 10. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

III. Zahteva prizadete stranke A. A. po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Cerknica je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo odločila, da se postopki na zahtevo A. A. (v predmetnem upravnem sporu in v nadaljevanju prizadeta stranka), Republike Slovenije (zanjo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, v nadaljevanju SKZG) ter tožnika, ki se nanašajo na odobritev pravnega posla z identičnimi zemljišči, združijo v en postopek in se vodijo dalje pod št. 330-1356/2019 (1. točka izreka), da se pravni posel, ki sta ga sklenila B. B. kot prodajalec (v nadaljevanju prodajalec) in prizadeta stranka kot kupec, katerega predmet je prodaja kmetijskih in gozdnih zemljišč do deleža 67/180 na parc. št. 111, 222, 333 in 444, vse k.o. Cerknica, do deleža 2/5 na parc. št. 555, k.o. Cerknica, do deleža 7/18 na parc. št. 1111, 2222 in 3333, vse k.o. Otok II, do deleža 67/180 na parc. št. 11111, 22222, 33333, 44444, 55555 in 66666, vse k.o. Dolenja vas, za skupno ceno 10.638,00 EUR, odobri (2. točka izreka), da se vloga za odobritev pravnega posla, ki jo je za iste nepremičnine podal SKZG, zavrne (3. točka izreka), da se vloga za odobritev pravnega posla, ki jo je za iste nepremičnine podal tožnik, zavrne (4. točka izreka) ter da stroškov postopka ni (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev prvostopenjskega organa, da so predmet skupne prodaje povečini kmetijska zemljišča (ki niso del zaščitene kmetije), zato je ta pri odločanju upošteval prednostno pravico do nakupa po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Vlogo za odobritev pravnega posla so podali prizadeta stranka, tožnik in SKZG. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je prizadeta stranka solastnica vseh nepremičnin, ki so predmet skupne prodaje, zato ima v skladu s 23. členom ZKZ večjo prednostno pravico kot tožnik in SKZG.

3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Izpostavlja, da je prodajalec v ponudbi z dne 18. 7. 2019 izrecno določil, da se kmetijska in gozdna zemljišča prodajo v paketu, da se prodajo po deležih ter da se prodajo kupcu kmetu, in sicer kmetu mejašu. Te pogoje pa izpolnjuje zgolj tožnik. Določitev pogojev je skladna z 20. členom ZKZ, s sodno prakso ter z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča, VS040825 z dne 6. 4. 2012. Prizadeta stranka ne izpolnjuje prodajnega pogoja, saj ni kmet mejaš, zemlje tudi ne obdeluje, pač pa zgolj čaka na priložnost za njeno čim dražjo prodajo. Tožnik je tudi edini, ki je s prodajalcem sklenil pisno prodajno pogodbo.

5. Prodajalec ne želi prodati svojega solastninskega deleža nekomu (čeprav solastniku), ki zemlje ne obdeluje, zato se izjava prodajalca in izjava prizadete stranke nista ujeli oziroma srečali (med njima ni prišlo do konsenza volj glede bistvenega pogoja prodajne ponudbe), da bi lahko prišlo do nastanka prodajne pogodbe. Tak pravni posel je zato neobstoječ oziroma ničen. Prodajalec je bil v bistveni zmoti, da s postavitvijo posebnega pogoja ne more preprečiti, da bi zemljo kupila oseba, ki je ne namerava obdelovati. Če ne bi bil v bistveni zmoti, sploh ne bi šel v prodajno ponudbo. V upravnem postopku morajo državni organi slediti in upoštevati materialno resnico, izpolnjene morajo biti pravne predpostavke, ki veljajo za sklenitev pravnega posla. Upravni organ bi moral skrbno pretehtati, ali je pravni posel sploh nastal, ali pa zaradi nesoglasij volj o njegovem nastanku ni mogoče govoriti. Vprašljivo je tudi, ali je prvostopenjski organ sploh bil upravičen odločati o odobritvi pravnega posla, saj po točki c drugega odstavka 19. člena ZKZ odobritev pravnega posla med solastniki sploh ni potrebna. Izpodbijana odločba je nezakonita in protipravna, saj jo je državni organ izdal s prekoračitvijo svojih pooblastil. 6. Prvostopenjski organ je v izreku izpodbijane odločbe odločil, da se pravni posel med prodajalcem in prizadeto stranko odobri, pri čemer pa je zmotno izhajal iz predpostavke, da sta pogodbenika sklenila nepogojni pravni posel, kar ne drži. Po zakonski fikciji se namreč šteje, da je nastal zgolj odložni pravni posel. Navedeno predstavlja hujšo materialno in procesno kršitev, tak izrek pa je nezakonit. 7. Prvostopenjski organ se je v svoji odločbi postavil tudi na stališče, da se predkupna oziroma prednostna pravica presoja po določilih ZKZ, kar je za tožnika sporno in nesprejemljivo. Kar 46,46 % zemljišč v ponudbi z dne 18. 7. 2019 namreč spada med gozdna zemljišča, kjer je prednostna pravica do nakupa urejena bistveno drugače. Po Zakonu o gozdovih (ZG) ima prednostno pravico nakupa gozda namreč lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. Tožnik ima na področju, kjer ležijo prodajalčevi gozdovi, tudi svoja lastna ali solastna gozdna zemljišča. Po kriteriju vrednosti vrednost gozdnih zemljišč presega 50 % prodajne vrednosti, to pa pomeni, da bi imel tožnik pri nakupu gozdnih zemljišč prednostno pravico med strankami v postopku odobritve, na kar bi prvostopenjski organ moral biti pozoren po uradni dolžnosti. Ob tako majhni razliki med formalno kmetijskimi zemljišči in gozdovi ni mogoče po prosti presoji sprejeti odločitve, da se bo predkupna oziroma prednostna pravica za vsa zemljišča ravnala po kmetijskih zemljiščih. Med slednja naj bi po naziranju prvostopenjskega organa sodila tudi kmetijsko povsem neuporabna zemljišča v Cerkniškem jezeru, ki so večji del leta pod vodo. Takšnih zemljišč je 35,26 %, kar pomeni, da je pravih kmetijskih zemljišč le 18,28 %. Za določitev prednostnih upravičencev pri prodaji kmetijskih zemljišč po mnenju tožnika tako ni mogoče uporabiti ZKZ, pač pa ZG.

8. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da se odobri pravni posel, sklenjen v fizični obliki med prodajalcem in tožnikom. Podredno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v vnovično obravnavo in odločanje. Zahteva tudi, da toženka vzpostavi zakonito stanje z odobritvijo dejansko sklenjenega pravnega posla med prodajalcem in tožnikom, prav tako, da mu toženka povrne stroške postopka.

9. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Izpostavlja, da je bilo tožniku že večkrat pojasnjeno, da ima solastnik pri nakupu prednost pred kmetom mejašem ter da na to dejstvo druge okoliščine, ki jih navaja tožnik, ne vplivajo. Tožnik ne more uspeti niti z navedbami, ki se nanašajo na gozdna zemljišča, saj ima tudi pri nakupu teh (kot solastnica zemljišča, ki meji na gozd, to je istega gozdnega zemljišča) prednost pred prvim naslednjim lastnikom gozdnega zemljišča, ki je najbližje gozdu, ki se prodaja.

10. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navedbe tožnika označuje za neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naj naloži povrnitev njenih stroškov postopka. Tožnikovo sklicevanje na posebne prodajne pogoje in svoj status je brezpredmetno, po 23. členu ZKZ ima pri nakupu predmetnih zemljišč prednost solastnik. Po pridobljenih potrdilih o namenski rabi je kmetijskih zemljišč 53,54 %, gozdnih 46,46 %, zato je prvostopenjski organ pravilno postopal po ZKZ.

11. Stranki z interesom B. B. (prodajalec) in SKZG na tožbo nista odgovorili.

12. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi odgovor na tožbo, ki ga je podala prizadeta stranka, označuje za nepotreben, saj ne prinaša nič novega. Izpostavlja, da je sodna praksa pri paketni prodaji zemljišč drugačna, kot jo je zavzel upravni organ, v zvezi s čimer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020, skladno s katero iz ZKZ in ZG ne izhaja uporaba t. im. pretežnostnega načela. Tožnik obenem podaja predlog, da naslovno sodišče Ustavnemu sodišču poda pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ; meni namreč, da je ureditev, po kateri ima prednost pri nakupu kmetijskega zemljišča solastnik, ne glede na to, ali je kmet in ali zemljo obdeluje, neskladna z 67. in 71. členom Ustave.

13. Prizadeta stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi navaja, da je treba iz razloga, ker ZG ne ureja področja solastnine, uporabiti splošno določbo tretjega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po kateri imajo v primeru, če je predmet solastnine nepremičnina, drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Solastnik ima absolutno predkupno pravico pred vsemi drugimi, zato ne pride v poštev niti pretežnostno načelo.

**K I. točki izreka:**

14. Tožba je utemeljena.

15. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ (po predhodni združitvi postopkov) odobril pravni posel, katerega predmet je prodaja prodajalčevih kmetijskih in gozdnih zemljišč, sklenjen med prodajalcem in prizadeto stranko, ter zavrnil odobritev pravnih poslov za prodajo istih zemljišč, sklenjenih med prodajalcem in preostalima sprejemnikoma prodajne ponudbe, tj. tožnikom in SKZG.

16. Sodišče je najprej obravnavalo tožnikov ugovor, ki se nanaša na uporabo napačnega predpisa (zgolj ZKZ) v zvezi z ugotavljanjem predkupne pravice pri prodaji predmetnih zemljišč. Šele ob ugotovitvi, da je bil ob odločanju v zadevi uporabljeni ustrezen zakon, bi sodišče namreč lahko presojalo, ali je bil ta tudi pravilno uporabljen in ali je bilo na njegovi podlagi pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v zadevi.

17. V zadevi je nesporno, da je bila predmet odobritve t. im. „paketna“ prodaja zemljišč, ki (kar je med strankami v zadevi nesporno) po namenski rabi sodijo tako pod območja kmetijskih kot pod območja gozdnih zemljišč. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pri odločanju o predkupni pravici izhajal iz tim. pretežnostnega načela – ugotovil je namreč, da so bila predmet skupne ponudbe povečini kmetijska zemljišča, na tej podlagi pa je o predkupni pravici odločal izključno na podlagi določb ZKZ.

18. ZKZ v drugem odstavku 17. člena določa, da promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače. Po prvem odstavku 23. člena ZKZ lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti; 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo. Po 47. členu ZG pa ima (pod tam določenimi pogoji) predkupno pravico pri nakupu nekaterih gozdov Republika Slovenija oziroma pravna oseba, ki gospodari z gozdovi v lasti Republike Slovenije (prvi oziroma tretji odstavek), lokalna skupnost, na območju katere ležijo gozdovi, ki se prodajajo (drugi odstavek), v ostalih primerih pa lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, če ta prednostne pravice ne uveljavi, pa drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja (deseti odstavek).

19. V zvezi s stališčem upravnega organa, da se v obravnavani zadevi glede predkupnih pravic skladno s pretežnostnim načelom upošteva vrstni red, določen v 23. členu ZKZ, sodišče pritrjuje tožniku, ki opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča, X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020, v kateri je to zavzelo stališče, da noben predpis ne omejuje prodajalca kmetijskih zemljišč in gozda, da oblikuje predmet prodaje na podlagi lastne, svobodne poslovne volje. Vendar pa se mora prodajalec, ko oblikuje "paketno“ prodajo več nepremičnin obeh vrst, pri odločitvi poleg ekonomskih vidikov take prodaje zavedati tudi pravnih omejitev, ki jih nalagajo predpisi. Kot navaja Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi, „pretežnostno načelo“, po katerem se v primeru združevanja kmetijskih zemljišč in gozdov v enotni predmet pravnega posla, lahko izključi uporabo enega ali drugega zakona pri odobritvi takega pravnega posla, ne izhaja niti iz ZKZ niti iz ZG. To, da se ZKZ in ZG ne moreta uporabiti istočasno, ne drži. Noben od zakonov tudi ne predvideva svoje uporabe glede presoje izpolnjevanja pogojev za odobritev pravnega posla za zemljišča, ki sodijo v okvir drugega zakona, tako da se materialnih določb ZKZ v zvezi s tem ne more uporabiti za gozd in ZG ne za kmetijska zemljišča. Glede na navedeno je treba pri odločanju o odobritvi pravnega posla „paketne“ prodaje po presoji Vrhovnega sodišča oba zakona uporabiti sočasno.

20. Hkratna uporaba ZKZ in ZG pri odobritvi posla „paketne“ prodaje kmetijskih zemljišč in gozda po stališču Vrhovnega sodišča pomeni, da se morata uporabiti tako pravilo prednostnega vrstnega reda kupcev (predkupnih upravičencev) iz 23. člena ZKZ kot tudi iz 47. člena ZG. Na tej podlagi mora pristojna upravna enota ugotoviti, katera od oseb, ki so ob sprejetju ponudbe uveljavljale predkupno pravico, je na podlagi navedenih materialnopravnih določb ZKZ upravičena do nakupa ponujenih kmetijskih zemljišč, ter katera je na podlagi določb ZG upravičena do nakupa gozda iz navedene „paketne“ prodaje. Le če je upravičena oseba glede nakupa obeh vrst nepremičnin na navedeni pravni podlagi ista, je mogoče tak pravni posel odobriti skladno z zakonom, sicer pa je treba odobritev z odločbo zavrniti. V odsotnosti drugačne zakonske ureditve je to edini način, da je spoštovano tako pravilo iz ZKZ kot tudi ZG glede pogojev za odobritev navedenega pravnega posla ob enotni ponudbi in sprejetju ponudbe za obe nepremičnini.

21. Prvostopenjski organ navedenega pristopa v obravnavani zadevi ni uporabil, pač pa je, kot že navedeno, na podlagi pretežnostnega načela prednostni vrstni red kupcev ugotavljal izključno na podlagi ZKZ, in sicer tako za kmetijska, kot tudi za gozdna zemljišča, s tem pa je nepravilno uporabil materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona upravnem sporu – ZUS-1). Toženka v drugostopenjski odločbi (in odgovoru na tožbo) sicer pojasnjuje, da ima prizadeta stranka (kot solastnica predmetnih zemljišč) prednostno pravico tudi po desetem odstavku 47. člena ZG, vendar pa zgolj (pavšalen) zapis takšnega stališča toženke v drugostopenjski odločbi po presoji sodišča ne pomeni, da sta bila v upravnem postopku tudi dejansko uporabljena tako ZKZ kot ZG. Ob tem sodišče pripominja še, da je uveljavljanje prednostne pravice po desetem odstavku 47. člena ZG možno zgolj v primeru, če prednostna pravica do nakupa gozdnih zemljišč ni uveljavljena v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom istega člena ZG, opredelitve do česar pa iz upravnih odločb ni mogoče jasno razbrati.

22. Tožnik v pripravljalni vlogi, vezano na uporabo ZKZ, sicer zatrjuje tudi, da je ureditev iz 1. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa, da ima prednost pri nakupu kmetijskega zemljišča solastnik, ne glede na to, ali je kmet in ali zemljo obdeluje, neskladna z 67. in 71. členom Ustave, zato sodišču predlaga, da na Ustavno sodišče poda pobudo za presojo ustavnosti navedene določbe ZKZ. Sodišče predlogu tožnika ni sledilo, saj sodi, da ureditev iz 1. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ ni v neskladju z ustavo.

23. Ustava v (za zadevo relevantnem) prvem odstavku 67. člena podaja pooblastilo zakonodajalcu, da z zakonom določi način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. V (za zadevo relevantnem) prvem in drugem odstavku 71. člena Ustava določa, da se zaradi smotrnega izkoriščanja z zakonom določijo posebni pogoji za uporabo zemljišč ter posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Tak zakon predstavlja (tudi) ZKZ, ki (med drugim) ureja tudi promet s kmetijskimi zemljišči. Sodišče sledi tožniku, ki zatrjuje, da je pomemben cilj kmetijske politike (in ZKZ ter drugih predpisov in aktov) zagotavljanje dejanske obdelave kmetijskih zemljišč, vendar pa obenem sodi, da lahko k doseganju tega cilja pomembno prispeva tudi zagotavljanje enotnosti lastništva na takšnih zemljiščih. Če je kmetija v solastnini več oseb, je pravno razdrobljena. Dejstvo, da morebiti tudi v takih primerih dejansko s kmetijo gospodari le eden od solastnikov, ne more vplivati na lastninska upravičenja drugih solastnikov, to pa lahko pomembno zmanjšuje učinkovitost gospodarjenja na takšnih zemljiščih, s tem pa izrazito negativno vpliva na samo obdelavo teh. Določitev predkupne pravice solastnika na kmetijskih zemljiščih po presoji sodišča tako prispeva k učinkovitosti gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, tako pa tudi k zagotavljanju njihove gospodarske funkcije, njihovemu smotrnemu izkoriščanju ter njihovemu varstvu. Za tožnika sporna ureditev je po presoji sodišča po povedanem skladna z Ustavo, drugačne tožbene navedbe tožnika pa niso utemeljene.

24. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti1. Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki pa jih tožnik ne zatrjuje niti v obravnavani zadevi niso izkazani.

25. V posledici predhodno že zapisane ugotovitve sodišča, da je prvostopenjski organ pri izdaji izpodbijane odločbe nepravilno uporabil materialno pravo, je sodišče zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

26. Ker je že ugotovljena nepravilna uporaba materialnega prava narekovala odpravo izpodbijane odločbe, se sodišče do ostalih tožbenih navedb tožnika ni opredeljevalo.

27. Za odločitev v zadevi relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (tj., da so predmet odobritve pravnega posla tako kmetijska kot gozdna zemljišča), je v zadevi med strankami nesporno, sodišče pa je svojo sodbo v celoti oprlo na presojo pravilnosti uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijane odločbe. V skladu z določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je zato sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (na seji).

**K II. točki izreka:**

28. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah). V presežku je sodišče stroškovni zahtevek tožnika zavrnilo, saj za njegovo priznanje v veljavnih predpisih ni podlage.

**K III. točki izreka:**

29. Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi prizadeta stranka.

30. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-11. 31. Po prvem odstavku 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Prizadeta stranka objektivno gledano s svojim predlogom, da se tožba kot neutemeljena zavrne, ni uspela - sodišče je tožbi namreč ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče zavrnilo tudi zahtevek prizadete stranke po povrnitvi stroškov postopka.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, in sklepu, I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015