Jedro

Sodišče prve stopnje je vzpostavilo pravično ravnovesje med tožničino pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic ter pravico družb A. in B. do svobode izražanja. V tožbi zatrjevane medijske objave se namreč nanašajo na novinarsko poročanje o sumih storitev kaznivih dejanj in izpostavljanje nepravilnosti v zvezi z delovanjem doma za starejše. Posledično ni utemeljeno v pritožbi izpostavljeno stališče, da poročanje o sumu kaznivih dejanj v domu za starejše ni bilo dopustno. Tožnica je namreč kot direktorica nezakonitega doma pridobila status relativno javne osebe in je bila upravičeno prepuščena poročanju medijev, javnost pa je imela upravičen interes biti obveščena o nepravilnostih v zvezi z delovanjem doma za starejše. Novinarske objave pa se tudi sicer niso nanašale na poročanje o podrobnostih iz tožničinega zasebnega življenja. Ker je šlo v konkretnem primeru za novinarsko poročanje o temi velikega pomena za javnost, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno dalo svobodi izražanja večjo ustavnopravno težo. Novinarske objave namreč niso prekoračile vsebinskih okvirov razprave in so po oceni pritožbenega sodišča prispevale k odprti javni razpravi o družbeno pomembni zadevi, in sicer glede ravnanja s starostniki v institucionalnem varstvu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvo tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino 85.500,00 EUR in znesek 4.233,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ravno tako je zavrnilo zahtevek, da sta ji druga in tretja tožena stranka dolžni nerazdelno plačati odškodnino 9.500,00 EUR in znesek 470,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Glede zahtevka za izplačilo rente iz 3. točke tožbenega zahtevka je postopek zaradi umika tožbe ustavilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da povrne prvo toženi 20,00 EUR, drugi toženi 4.462,27 EUR in tretji toženi stranki 3.907,05 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je napačno presodilo, da vsebina in način poročanja v oddaji ... z dne 20. 11. 2003 ni posegla v tožničine osebnostne pravice. Napačna je ugotovitev, da A. A. ni imel interesa, da bi tožnico prikazal kot morilko ter da je oddajo delal v skladu z novinarsko etiko in standardi. Sodišče je prezrlo, da A. A. ni neodvisna in nezainteresirana priča, ampak glavni povzročitelj nedopustnega ravnanja in mu ne bi smelo slediti. A. A. in B. B. sta kršila tožničine osebnostne pravice, saj sta namenoma blokirala vse objektivne informacije in sta poročala na senzacionalističen način. A. A. je v uvodni najavi govoril, da je tožnica varovance prepričala v prepis premoženja nanjo in izpostavljal govorice o slabi oskrbi. Ni uporabljal pogojnika in je tožnici velikokrat živčno segel v besedo. Opravil je slabo raziskavo, saj ni preveril C. C., ki je v oddaji tožnico obtožil umora svojega strica zaradi koristoljubja. Namenoma je zamolčal dejanski vzrok smrti D. D., čeprav je razpolagal z njegovo zdravstveno dokumentacijo. Izpovedal je tudi, da je delal oddajo na podlagi člankov v medijih in ni z ustrezno profesionalno skrbnostjo preveril pisanj drugih novinarjev. Enako nestrokovno je bil pripravljen prispevek B. B., ki je objavila razgovor dveh varovank s težko obliko demence brez omembe njunih diagnoz. V zvezi s člankom z naslovom Sumljive smrti v Y tožnica navaja, da se je sodišče napačno postavilo na stališče, da je bilo poročanje o sumu kaznivih dejanj v X dopustno. Na ta način je bilo poseženo v tožničine osebnostne pravice, ravno tako ji je bila kršena domneva nedolžnosti. Novinarka je pri povprečnem gledalcu zbudila vtis, da je tožnica osumljena umorov iz koristoljubja. E. E. ni neodvisna priča, ampak glavni povzročitelj nedopustnega ravnanja in ji sodišče ne bi smelo slediti. Lažen je zapis, da je večina umrlih svoje premoženje z notarsko overjeno oporoko zapustilo lastnici hotela, saj sta obstajali samo dve takšni oporoki. Novinarka ni imela dokaza za trditev, da je bilo v zadnjem mesecu vsaj 40 smrti. Objavljena fotografija ob krsti presega mejo dopustne dramatizacije. V zvezi s člankom z naslovom N., tožnica navaja, da se je sodišče napačno v celoti oprlo na izpovedbo novinarke E. E., ki je kršila dolžno profesionalno skrbnost, saj pridobljene informacije od Upravne enote Y ni preverila. V zvezi s člankom Afera ... tožnica navaja, da je novinarka z izjavo o obdukciji enega izmed umrlih in da so rezultati skrivnost, namigovala, da rezultati obdukcije kažejo na nenaravno smrt. To je nedopustno senzacionalistično poročanje, saj bi novinarka morala preveriti informacije. Že 30. 10. 2003 je bilo izdano poročilo sodne medicine o obdukciji D. D., kjer je bilo ugotovljeno, da je umrl zaradi dolgotrajne bolezni in visoke starosti. E. E. je tožnico kljub znanim rezultatom preiskave še vedno predstavljala kot morilko. Devet mesecev po aferi je še vedno nedopustno zatrjevala, da zdravnik iz Zdravstvenega doma ... ni deloval v hotelu z dovoljenjem vodstva zdravstvenega doma. Novinarka bi to informacijo morala preveriti, saj je bilo že pred njenim prispevkom razjasnjeno, da je Zdravstveni dom ... X izstavljal račune. V zvezi s člankom z naslovom Z., tožnica navaja, da bi novinarka lahko povedala, da je kazenska ovadba še vedno pri Okrožnem državnem tožilstvu. Novinarka pa je v uvodu prispevka poročala, da se kazenski postopek proti upravnici nezakonitega doma nadaljuje. Novinarka bi morala vedeti, da se je vodil zgolj predkazenski postopek. Avtorica nesprejemljivo v nasprotju z domnevo nedolžnosti poda nepogojno trditev, da so podkupnino dajali in sprejemali. V nadaljevanju je še navedla, da iz zaslišanj novinarjev izhaja, da so pri svojem delu opustili dolžno skrbnost preverjanja pridobljenih informacij. Tožnica je v zvezi z novinarskimi objavami v zadevi C. z opr. št. P 3509/2006-III navedla, da je napačen zaključek, da strokovna napaka ni bila storjena in sodišče neupravičeno ni verjelo tožnici. Odločitev je oprlo na izpovedbe oseb, ki so ekonomsko odvisne od toženih strank. Elektronsko sporočilo v prilogi A 10 dokazuje, da je odvetnik pozabil v spis vložiti vse vtoževane članke časnika C. Če tožnica v pisarno toženke ni dostavila člankov, bi bila dolžnost odvetnika, da pred prvim narokom za glavno obravnavo tožnico opozori na zakonsko prekluzijo. Obstoj odvetniške napake posredno izkazuje neobstoj dokazila toženih strank o odgovoru na tožničino elektronsko sporočilo. Sodišče je spregledalo, da je vtoževani znesek v zadevi P 3509/2006-III povsem nesorazmeren glede na število vloženih člankov. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Druga in tretja tožena stranka sta odgovorili na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev. Prva tožena stranka ni podala odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odvetnik F. F. v postopku z opr. št. P 3514/2006-III napravil strokovno napako ter presodilo, da novinarske objave družb A, d.o.o., in B, d.o.o., ki so bile predmet trditvene in dokazne podlage v postopku, ne predstavljajo protipravnega ravnanja. V zvezi z novinarskimi objavami v časniku C. je presodilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da je odvetnik F. F. v postopku z opr. št. P 3509/2006-III storil strokovno napako.

Glede novinarskih objav družb A., d. o. o., in B., d. o. o. 6. Pritožbeno sodišče se strinja z metodološko ustrezno obrazloženimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je novinarka E. E. informacije črpala iz verodostojnih virov, da je opravila pogovor s tožnico in njenim možem, da je uporabljala pogojno obliko izražanja, da je informacijo o sumljivih smrtih pridobila od policije in da so kriminalisti v času objav preiskovali sume kaznivih dejanj v hotelu X. 7. Ni utemeljena pritožbena navedba o kršitvi tožničine domneve nedolžnosti, objavljena fotografija s krstami pa ni mogla poseči v tožničine osebnostne pravice, saj članek z naslovom Sumljive smrti v Y (priloga A 29) tožnice ne prikazuje kot morilke. V članku je namreč zapisano, da je osebje hotela v Y osumljeno različnih kaznivih dejanj in da Okrožno tožilstvo v ... preverja sume kaznivih dejanj povzročitve smrti iz malomarnosti, zanemarjanja slabotne osebe in izdajanja lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala. Ravno tako je v članku zapisano, da naj hotel X ne bi imel uporabnega dovoljenja in da ni jasna organizacija dela s starostniki ter da so na ministrstvu za delo potrdili, da hotel nima koncesije za opravljanje dejavnosti oskrbe starostnikov. V članku je bilo tudi navedeno, da tožnica na vprašanja novinarjev ni želela odgovarjati, o omejenem dejstvu pa je ravno tako izpovedovala zaslišana novinarka E. E. Zaključek sodišča prve stopnje o novinarkini verodostojnosti ter njeni zadostni raziskavi pred objavo članka je prepričljiv, zaradi česar je novinarka tudi po oceni pritožbenega sodišča imela utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega. Pritožbeni navedbi, da sta bili sklenjeni zgolj dve notarski oporoki in da novinarka ni imela dokaza za trditev, da je bilo v zadnjem mesecu vsaj 40 smrti(1), po oceni pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera ne morejo imeti vpliva na drugačno tehtanje med tožničinimi osebnostnimi pravicami in novinarsko svobodo izražanja.

8. V članku z naslovom N. (priloga A 34) je bilo zapisano, da imajo na Upravni enoti Y podatke, da je v hotelu X v letu 2003 umrlo 44 oseb in da nimajo podatkov, koliko ljudi je bivalo tam v dveh letih in da tožnica svojih gostov ni prijavila ter je dejavnost opravljala brez ustreznih dovoljenj. Ker predstavlja podatek upravne enote verodostojen vir, ni utemeljena pritožbena navedba, da bi morala novinarka informacijo, ki jo je dobila na Upravni enoti Y preveriti.

9. V članku z naslovom Afera ... (priloga A 41) je navedeno, da so kriminalisti pridobili mnenja strokovnjakov o opravljeni obdukciji enega izmed umrlih starostnikov in da nekateri rezultati ostajajo skrivnost. Navedeno je tudi, da so bile podane ovadbe zaradi treh kaznivih dejanj zlorabe zaupanja zoper tožnico. Citirana je tudi izjava G. G. s Policijske uprave ..., da se zadeva še vedno preiskuje. Ker se je novinarsko poročanje nanašalo na razkrivanje nezakonitega delovanje doma za ostarele, je nerelevantno pritožbeno sklicevanje, da je Zdravstveni dom ... hotelu X izstavljal račune. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo o nedopustnem senzacionalističnem poročanju in ni utemeljena pritožbena navedba, da članek namiguje, da rezultati obdukcije kažejo na nenaravno smrt navkljub znanim rezultatom medicinske preiskave. Pritožba namreč ponovno zmotno meni, da je tožnica v članku prikazana kot morilka.

10. V članku z naslovom Z. je navedeno, da so bili tožnica in več uradnih oseb ovadeni zaradi kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic ter zaradi nezakonitega posredovanja, dajanja in jemanja podkupnin. V članku je tudi citirana izjava tiskovnega predstavnika Policijske uprave G. G. Pritožbeno sklicevanje na nepogojno trditev v uvodu članka, da se proti zdravnikom, ki so prejemali podkupnino, nadaljuje postopek, je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno, saj je v nadaljevanju članka uporabljena pogojna oblika. Na drugačno tehtanje tožničine osebnostne pravice v odnosu do novinarske svobode izražanja pa tudi ne more vplivati pritožbeno opozarjanje na razliko med vodenjem predkazenskega in kazenskega postopka. Sicer pa pritožba izhaja iz zmotne predpostavke, da je v uvodu članka navedeno, da se zoper tožnico nadaljuje kazenski postopek. V uvodu članka je namreč zapisano, da se zoper tožnico postopek nadaljuje.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z metodološko ustrezno obrazloženimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnica v oddaji ... z dne 20. 11. 2003 sodelovala in imela možnost predstaviti svoje videnje zadeve, da so bile v oddaji izpostavljene tudi izjave zadovoljnih oskrbovancev, da so imeli novinarji zadostno podlago verjeti v resničnost izpostavljenih dejstev, ker so informacije zbirali pri pristojnih uradnih organih, in da je voditelj oddaje A. A. s tožnico predhodno govoril po telefonu. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni priče A. A. Utemeljen je zaključek o zanesljivosti novinarskih virov in zadostnih raziskavah novinarjev. Posledično tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da sta A. A. in B. B. namenoma blokirale vse objektivne informacije, da sta poročala na senzacionalističen način, da bi moral A. A. odgovarjati za izjave C. C. in da je A. A. namenoma zamolčal dejanski vzrok smrti D. D. Oddaja tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni prekomerno posegla v tožničine osebnostne pravice, saj iz magnetograma oddaje (priloga A 28) izhaja, da je bila obravnavana tematika predstavljena na razumno uravnotežen način, tožnica pa je v oddaji sodelovala in je torej imela možnost predstaviti tudi svoje videnje zadeve.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vzpostavilo pravično ravnovesje med tožničino pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic ter pravico družb A. in B. do svobode izražanja. V tožbi zatrjevane medijske objave se namreč nanašajo na novinarsko poročanje o sumih storitev kaznivih dejanj in izpostavljanje nepravilnosti v zvezi z delovanju doma za starejše X. Posledično ni utemeljeno v pritožbi izpostavljeno stališče, da poročanje o sumu kaznivih dejanj v domu za starejše ni bilo dopustno(2). Tožnica je namreč kot direktorica nezakonitega doma pridobila status relativno javne osebe in je bila upravičeno prepuščena poročanju medijev, javnost pa je imela upravičen interes biti obveščena o nepravilnostih v zvezi z delovanjem doma za starejše X(3). Novinarske objave pa se tudi sicer niso nanašale na poročanje o podrobnostih iz tožničinega zasebnega življenja. Ker je šlo v konkretnem primeru za novinarsko poročanje o temi velikega pomena za javnost, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno dalo svobodi izražanja večjo ustavnopravno težo(4). Novinarske objave namreč niso prekoračile vsebinskih okvirov razprave in so po oceni pritožbenega sodišča prispevale k odprti javni razpravi o družbeno pomembni zadevi, in sicer glede ravnanja s starostniki v institucionalnem varstvu. Posledično tožnica v postopku z opr. št. P 3514/2006-III ne bi bila uspešna, tudi če odvetnik F. F. ne bi napravil strokovne napake.

Glede novinarskih objav časopisne hiše C. 13. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva ter skladna z določilom 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je bila v postopku z opr. št. P 3509/2006-III storjena odvetniška napaka. Pritožba zmotno meni, da elektronsko sporočilo v prilogi A 10 dokazuje, da je odvetnik pozabil vložiti v spis vse vtoževane članke časnika C. Ker tožnici ni uspelo dokazati vročitve vseh vtoževanih člankov odvetniku, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v tem delu. Posledično tudi ni relevantno pritožbeno izpostavljanje višine tožbenega zahtevka v zadevi P 3509/2006-III v primerjavi z vloženimi članki.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo druge in tretje tožene stranke ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, zato ne predstavlja potrebnega stroška (155. člena ZPP), zaradi česar sta stroške odgovora dolžna kriti drugo in tretje tožena stranka sami.

Op. št. (1): Pritožba zmotno izhaja iz predpostavke, da je v članku zapisano, da je v zadnjem mesecu umrlo 40 ljudi. V članku je zapisano, da naj bi v zadnjih devetih mesecih umrlo več kot 40 varovancev.

Op. št. (2): Prim. odločbo Ustavnega sodišča z dne 5. 2. 2009, opr. št. Up-2940/07-19, 13. odst. Op. št. (3): Prim. odločbo Ustavnega sodišča z dne 2. 2. 2012, opr. št. Up-570/09-14, 11. odst. Op. št. (4): Prim. odločbo št. Up-2940/07-19, 11. odst.