26. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. st., B. B., C. C. ml. in Č. Č. iz D. D., ki jih zastopa F. F., odvetnica v Ž., na seji senata dne 26. februarja 2002 sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. st., B. B., C. C. ml. in Č. Č. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 446/98 z dne 22. 10. 1998 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 172/95 z dne 23. 1. 1998 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.S pravnomočnim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so ustavni pritožniki motili tožečo stranko v njeni posesti odtočnih cevi za fekalne in površinske vode. Naložilo jim je vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče je sklep potrdilo.

2.Obema sodnima sklepoma očitajo ustavni pritožniki kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št.7/94 - v nadaljevanju EKČP), ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Predlagajo, naj ju Ustavno sodišče odpravi.

3.Trditve o kršitvi človekove pravice utemeljujejo pritožniki s tem, da sta obe sodišči spregledali ali pa nista upoštevali, da tožniki odvajanja fekalnih in površinskih vod nimajo urejenega v skladu z lokacijsko dokumentacijo in da so dolžni na podlagi odločitev pristojnih organov zgraditi greznico tako, da poslej poškodovane cevi ne bodo več v rabi.

4.Kasneje so pobudniki v podkrepitev svojih trditev o kršitvi človekovih pravic poslali Ustavnemu sodišču še sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 558/99, s katerim so z zahtevo za varstvo zakonitosti uspeli kot tožena stranka prav tako v posestnomotenjski zadevi med istima strankama v podobnih časovnih in krajevnih okoliščinah. Vrhovno sodišče je ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava v obeh sodnih odločbah.

B.

5.V postopku z ustavno pritožbo sodišče ne presoja, ali je bilo z izpodbijanimi sodnimi posamičnimi akti dejansko stanje prav in popolno ugotovljeno in ali je bilo materialno pravo prav uporabljeno; razen če bi šlo za tako očitno napačno odločitev in brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave; presoja le, ali so bile s temi akti kršene človekove pravice, kadar pritožnik to zatrjuje.

6.Vsebina 6. člena EKČP je zajeta v človekovi pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave). Načelo enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) je v primerih, ko je predmet izpodbijanja sodni akt, konkretizirano v človekovi pravici do enakega (sodnega) varstva pravic (22. člen Ustave).

7.Pravica do enakega varstva pravic bi v obravnavanem primeru lahko bila kršena, če bi sodišči kljub zahtevam tožene stranke ne obravnavali njenega ugovora, da tožeča stranka nima urejenega odvajanja fekalij v skladu z lokacijsko dokumentacijo in da je dolžna zgraditi greznico, ali če sodišči ne bi odgovorili na zatrjevanje tožene stranke, da zaradi tega toženci niso upravičeni do posestnega varstva. Tako je mogoče razumeti očitke v ustavni pritožbi. Ni pa jim mogoče pritrditi. V obeh izpodbijanih sklepih sta ti vprašanji obravnavani in njuna pravna teža za odločitev v obravnavanem posestnomotenjskem sporu obrazložena. Za zatrjevano kršitev pravice do enakega varstva pravic torej očitno ne gre.

8.Na tako kršitev tudi ne kaže sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 558/98 z dne 27. 10. 1999. Temelj tega razveljavitvenega sklepa je namreč ugotovitev Vrhovnega sodišča, da tožeča stranka ni imela v posesti stvari (ceste), temveč le stvarno služnost na njej, za kaj takega pa v tem obravnavanem primeru ne gre. Tudi stališče, ki ga Vrhovno sodišče v navedenem sklepu dodaja, se nanaša na restitucijske zahtevke drugačnih vsebin, razsežnosti in pravnih lastnosti, kot je zamenjava poškodovanega dela odtočne cevi. Vsebina tega sklepa torej ne kaže, da bi bili izpodbijani sodni odločitvi v neskladju s sodno prakso.

9.V čem bi bila kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pritožniki ne povedo in tudi Ustavno sodišče take kršitve ne vidi. Nezadovoljnost stranke z izidom sodnega postopka še ne pomeni in ne dokazuje, da o stvari ni odločalo tako sodišče in tak sodnik, kot ga zahtevajo določbe 23. člena Ustave.

10.Slednjič omenjajo pritožniki pravico do zdravega življenjskega okolja (prvi odstavek 72. člena Ustave). Ta pravica pa z vrnitvijo v prejšnje stanje, na kakršno so obsojeni pritožniki, očitno ne bo mogla biti prizadeta.

11.Ustavne pritožbe zato ni bilo mogoče sprejeti.

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude