Jedro

Tretji in četrti toženec v sporni hiši ne živita, prvi dve tožnici, ki v njej živita, pa je ne uporabljata tako, da bi tožnika izključili od souporabe in ima slednji določene prostore v hiši v izključni uporabi, preostale, razen spalnic prvih dveh toženk, pa v soposesti, ki jo od odselitve v letu 2002 dalje tudi izvršuje v primerjavi s stanjem pred razvezo zakonske zveze s prvotoženko oziroma pred odselitvijo v nezmanjšanem obsegu. Ko je tako, pa ni mogoče govoriti o koristi, ki naj bi jo imeli toženci od uporabe tuje stvari.

Izrek

V delu, ki se nanaša na izpraznitev hiše, se revizija zavrže. V preostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik I. G. in prvotoženka M. B. sta razvezana zakonca. V času trajanja zakonske zveze sta zgradila stanovanjsko hišo z naslovom ... V času zaključka glavne obravnave je bil tožnik po zemljiškoknjižnih podatkih solastnik ene polovice navedene nepremičnine, M. B. in njena hči M. S. pa skupaj do preostale ene polovice.

Tožnik je trdil, da hišo uporabljajo prva in druga toženka ter tretji in četrti toženec, prijatelja prvih dveh toženk. Zahteval je, da mu morajo vsi štirje nerazdelno plačati po 145.000,00 SIT uporabnine mesečno za čas od maja 2002 do februarja 2003 z zamudnimi obrestmi ter da se morata tretji in četrti toženec iz hiše izseliti. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil ter predlaga razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu v novo sojenje. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) je bil kršen, ker je podano nasprotje med dokazi in izrekom sodbe, odločitev pa je materialnopravno napačna zato, ker je bilo napačno ugotovljeno, da prvi dve toženki tožnika nista izključili iz soposesti hiše in ne drži, da hišo uporabljata sorazmerno svojemu solastninskemu deležu, ne da bi pri tem kršili njegovo (so)lastninsko pravico.

Revizija je bila vročena tožencem, ki so nanjo odgovorili in Vrhovnemu sodišču predlagali, naj jo zavrne ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija proti odločitvi o izpraznitvi hiše je nedovoljena.

V premoženjskih sporih je revizija dovoljenja, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR oziroma 1.000.000,00 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožbeni zahtevek, da se morata tretji in četrti toženec izseliti iz sporne hiše, je tožnik uveljavljal na prvem naroku za glavno obravnavo. Vrednosti spornega predmeta zanj ni navedel, čeprav mora po določbi drugega odstavka 180. člena ZPP tožeča stranka v tožbi, če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti tudi vrednost spornega predmeta. Po pravnem mnenju, sprejetem na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 16.12.1993 (objavljenem v Poročilu VS RS 2/93, stran 12) tožnik, ki ne navede vrednosti spornega predmeta, nima pravice do revizije. Nedovoljeno revizijo pa revizijsko sodišče zavrže (377. člen ZPP). Tako je moralo postopati tudi v konkretnem primeru.

Revizija zoper odločitev o plačilu uporabnine je neutemeljena.

Z očitkom, da obstoji nasprotje med dokazi in izrekom sodbe, ki ga sam sicer opredeljuje kot kršitev procesnih pravil, revident v resnici graja dokazno oceno in dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Zato smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, graja dejanskih zaključkov in ocene dokazov, na katerih temelji izpodbijana sodba, pa v revizijski fazi postopka ni dovoljena: po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da tretji in četrti toženec v sporni hiši ne živita, prvi dve tožnici, ki v njej živita, pa je ne uporabljata tako, da bi tožnika izključili od souporabe in ima slednji določene prostore v hiši v izključni uporabi, preostale, razen spalnic prvih dveh toženk, pa v soposesti, ki jo od odselitve v letu 2002 dalje tudi izvršuje v primerjavi s stanjem pred razvezo zakonske zveze s prvotoženko oziroma pred odselitvijo v nezmanjšanem obsegu. Ko je tako, pa ni mogoče govoriti o koristi, ki naj bi jo imeli toženci od uporabe tuje stvari (ker prvi toženki hiše ne uporabljata nesorazmerno svojemu solastninskemu deležu oz. v nasprotju z določbo prvega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika ŠUr. l. RS 89/2002Ć ali 14. člena prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ŠUr. l. SFRJ 6/80Ć in tožnika iz nje nista izprli, preostala toženca pa v hiši ne živita) in ni podlage za prisojo tako imenovane uporabnine tožniku po določbah 198. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Nižji sodišči sta, ko je prvostopenjsko njegov denarni zahtevek iz tega naslova zavrnilo, drugostopenjsko pa zavrnilno sodbo potrdilo, pravilno uporabili materialno pravo.

Revizija je torej v dovoljenem delu neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).