Jedro

Začasna zadržanost od dela se ugotavlja glede na delo, ki je oziroma bi moralo biti zavarovancu zagotovljeno po dokončni in izvršljivi odločbi o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.

Če izbrani osebni zdravnik zaradi drugih zdravstvenih razlogov ali zaradi istih zdravstvenih razlogov po tem, ko je že poteklo 30 dni od izdaje odločbe zdravstvene komisije, ne ugotovi začasne nezmožnosti za delo, lahko zavarovanec v roku treh delovnih dni od dneva, ko je bil z oceno izbranega osebnega zdravnika seznanjen, zahteva odločitev imenovanega zdravnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi imenovanega zdravnika št. ... z dne 6. 5. 2009 in zdravstvene komisije št. ... z dne 26. 6. 2009 ter, da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 8. 5. 2009 do 7. 9. 2010. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče odločitev neutemeljeno oprlo le na izpoved tožnikove osebne zdravnice, ni pa izvedlo ostalih predlaganih dokazov. Osebna zdravnica je specialistka splošne medicine in zato ne more ocenjevati tožnikove zmožnosti za delo, saj so njegove zdravstvene težave s področja nevrokirurgije. V spornem obdobju je tožniku predpisovala močna protibolečinska zdravila, delo pod vplivom takšnih zdravil oz. narkotikov bi pomenilo kršitev predpisov o varnosti v cestnem prometu in tudi povečano nevarnost nezgode pri delu. Zato tožnik ni bil zmožen za delo niti v skrajšanem delovnem času. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo prošnjo tožnikovega pooblaščenca za preložitev glavne obravnave. Preložitev bi bila potrebna tudi zaradi zaslišanja nevrokirurga, ki ga je sodišče sicer vabilo, vendar mu vabilo ni bilo vročeno. Sodišče ne presoja le zakonitosti dokončne odločbe, temveč samo odloči o pravici. V nasprotju z določiti ZPP je sodišče o zahtevku odločilo, ne da bi pridobilo mnenje ustreznega izvedenca ali zaslišalo nevrokirurga, saj samo nima strokovnega znanja s področja nevrokirurgije. To pomeni kršitev določb ZPP in ZDSS-1 v zvezi z izvedbo in presojo dokazov. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev postopka, ki jih očita tožnik v pritožbi, dejansko stanje je ugotovilo dovolj popolno in pravilno ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče si mora po 1. odst. 11. čl. ZPP prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Sodišče po 1. odst. 115. čl. ZPP lahko preloži narok, če ugotovi, da je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so zato drugi upravičeni razlogi. V zvezi s predlogom tožnikovega pooblaščenca za preložitev obravnave, je sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju drugostopenjskega sodišča, pravilno odločilo, da ni razlogov za preložitev. Tožnik oz. pooblaščenec nista predložila nobenega dokaza, da za sodelovanje na naroku ne bi bilo mogoče pooblastiti drugega odvetnika, kot dopušča 4. točka 1. odst. 95. čl. ZPP. Poleg tega mora sodišče v socialnem sporu popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka in v ta namen lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (načelo materialne resnice in preiskovalno načelo iz 61. ter 62. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Trditve o vplivu jemanja zdravil na tožnikovo delovno zmožnost, ki jih tožnik navaja v tožbi, pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2010 ter tudi v pritožbi bi bilo mogoče razčistiti z zaslišanjem osebne zdravnice, če bi tožnik oz. njegov pooblaščenec prišel na narok, na katerega je bil pravilno vabljen.

Tožniku, kot invalidu III. kategorije invalidnosti, je z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. ... z dne 24. 9. 2007, priloženo v upravnem spisu, priznana pravica do dela na delovnem mestu avtomehanika s polovico polnega delovnega časa od 24. 7. 2007 dalje. Delodajalcu je bilo naloženo, da tožniku zagotovi pravico do takšnega dela. Višje delovno in socialno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (na primer sodbe opr. št. Psp 583/2006 z dne 14. 9. 2006, Psp 405/2010 z dne 30. 9. 2010, Psp 511/2010 z dne 14. 12. 2010), da se začasna zadržanost od dela ugotavlja glede na delo, ki je oz. bi moralo biti, za kar je odgovoren delodajalec, zavarovancu zagotovljeno po dokončni in izvršljivi odločbi o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. O začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni po prvi alineji drugega odstavka 81. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (uradno prečiščeno besedilo, ZZVZZ-UPB2, Ur. l. RS, št. 100/2005 s spremembami) odloča imenovani zdravnik, zoper njegovo odločitev je dopustna pritožba, o kateri na podlagi 82. čl. ZZVZZ odloči zdravstvena komisija. V medicinski dokumentaciji, ki je bila na razpolago toženi stranki, ni nobenega izvida ali mnenja, iz katerega bi izhajalo, da je bil tožnik v spornem obdobju ves čas za delo v skladu z omenjeno odločbo ZPIZ, nezmožen. Specialist nevrokirurg je ob pregledih 31. 7. 2008 in 16. 3. 2009 svetoval nadaljnje rentgenske preiskave oz. EMG preiskavo spodnjih okončin. Priporočil je vaje za krepitev mišičja in fizioterapijo ter opozoril, da se izogiba težjega fizičnega dela in sunkovitih preobremenitev ledvene hrbtenice in kolkov. Zdravstvena komisija zmožnost za delo ugotavlja na podlagi izvidov, zbranih do njene obravnave 26. 6. 2009. Osebna zdravnica je na podlagi medicinske dokumentacije, upoštevala je mnenja nevrokirurga, ter njenih pregledov povedala, da tožnik zmore opravljati delo, kot je določeno v odločbi o invalidnosti ter zmore nekaj urno delo tudi na strojih gradbene mehanizacije.

V primeru nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja pred pretekom 30 dni od izdaje odločbe zdravstvene komisije, bi osebna zdravnica, na podlagi 244. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila) imenovanemu zdravniku podala ponovni predlog za odločitev o začasni zadržanosti. Če bi se tožnikovo zdravstveno stanje poslabšalo po preteku 30 dni ali bi se pri njem pojavile nove zdravstvene težave, bi osebna zdravnica na podlagi 3. odst. 80. čl. ZZVZZ sama odločila o zadržanosti od dela do 30 dni. Izpoved osebne zdravnice je prepričljiva, ko navaja, da izvidi niso kazali na podaljšanje bolniškega staleža. Navedla je sicer, da so se kasneje, v septembru 2009, pri tožniku pojavljale dodatne zdravstvene težave zaradi glavobolov in bolečin v vratni hrbtenici, poslala ga je na pregled k nevrologu, vendar tudi iz izvidov nevrologa ne izhajajo kašne posebnosti oz. poslabšanje zdravstvenega stanja. Pojasnila je, da je za težave s križnim delom hrbtenice primeren občasni bolniški stalež. Ugotavljanje občasne zadržanosti od dela pa je v pristojnosti osebne zdravnice in presoja zakonitosti dokončne odločbe zdravstvene komisije ni odvisna od njenih odločitev. Če je bil tožnik mnenja, da mu osebna zdravnica zaradi drugih zdravstvenih težav ali zaradi poteka 30 dni od izdaje odločbe zdravstvene komisije neutemeljeno ne ugotovi in prizna začasne zadržanosti od dela, bi moral postopati po 2. alineji 2. odst. 81. čl. ZZVZZ oz. 234. čl. Pravil in o neodločitvi osebne zdravnice (molk organa) ali zavrnilni odločitvi, zahtevati v roku 3 delovnih dni od dne, ko je bil z oceno osebne zdravnice seznanjen, odločitev imenovanega zdravnika. Tega tožnik ni storil in to ne izhaja iz njegovih trditev, morebitnih zahtevkov za odločitev o začasni zadržanosti od dela v krajših obdobjih od 7. 5. 2009 do naroka 7. 9. 2010 pa ne more uveljavljati z izpodbijanjem dokončne odločbe zdravstvene komisije, ki določa le zaključek zadržanosti od dela in z njeno odločitvijo niso obsežene morebitne kasnejše zadržanosti zaradi drugih razlogov ali občasnega poslabšanja ortopedskih oz. nevroloških težav, ki pa jih tudi osebna zdravnica očitno ni ugotovila.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča druge stopnje, sprejet na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP, da tožnik stroške pritožbe nosi sam.