Jedro

Določba drugega odstavka 71. člena ZIZ, da lahko sodišče odloži izvršbo le enkrat in najdlje za tri mesece, je jasna in pomeni absolutno omejitev števila odlogov.

V izvršilnem postopku ne gre za to, da bi moral zakon zagotoviti ravnovesje položajev strank, ampak je nujno, da mora v prvi vrsti upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe. Ustavni pomen načela enakopravnosti ter test sorazmernosti morata imeti v izvršilnem postopku drugačen pomen, kot na primer v ureditvi pravdnega postopka

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

V izvršilni zadevi Okrajnega sodišča na Vrhniki In 11/2004, 60/2003, 65/2003 in 104/2003 upnice Posojilnica ... zoper dolžnici J. T. in R. K., zaradi izterjave 84.137,39 EUR, je na javni dražbi nepremičnino parc. št. 453/2 vl. št. ... k.o. ... kupil V. d.o.o., L.. S sklepoma z dne 1.8.2005 in 26.8.2005 je bilo dolžnicama naloženo, da se v roku enega meseca izselita iz prodane nepremičnine. Navedena sklepa sta izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine.

V obravnavani izvršilni zadevi upnik V. d.o.o., Ljubljana, zahteva prisilno izpraznitev in izročitev nepremičnine. Sklep o dovolitvi izvršbe je po ugovornem in pritožbenem postopku dne 5.7.2006 postal pravnomočen.

Sodišče prve stopnje je s sklepom In 4/2006 z dne 16.9.2006 ugodilo predlogu dolžnic za odlog izvršbe in jo odložilo do 31.12.2006. Oprlo se je na drugi odstavek 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS št. 51/98 in nadaljnji). Ocenilo je, da so podani posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe, ker sta se dolžnici s svojo družino znašli v izjemni socialni stiski zaradi nizkih dohodkov in brez stanovanjske zaščite. Sodišče druge stopnje je pritožbo dolžnic zavrnilo.

Dolžnici sta 13.2.2007 vložili drugi predlog za odlog izvršbe in v njem navedli, da dolžnici in njuna družina zaradi slabega finančnega stanja nimajo kam iti in da je dolžnica R. K. stara 87 let ter hudo bolna, ker jo je 7.1.2007 prizadejala možganska kap. Sodišče prve stopnje je drugi predlog dolžnic za odlog izvršbe zavrnilo z utemeljitvijo, da dolžnici ponovno uveljavljata posebno upravičene razloge za odlog izvršbe, vendar drugi odstavek 71. člena ZIZ omogoča le enkratni odlog izvršbe za tri mesece ter ne dopušča ponovnega odloga.

Sodišče druge stopnje je pritožbo dolžnic zavrnilo in prvostopenjski sklep potrdilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). Uveljavlja bistveno kršitev določb izvršilnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V zahtevi navaja, da je bila nepravilno uporabljena določba drugega odstavka 71. člena ZIZ v delu, ko se dovoljuje odlog izvršbe, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, "vendar najdlje za tri mesece in le enkrat". Čeprav gre na videz za jasno normo, je potrebna razlaga, saj ne zadošča utesnjujoči besedni rezultat razlage, pač pa je treba upoštevati namen ureditve instituta. Čeprav so določbe ZIZ vse bolj podrejene učinkovitosti izvršbe, pa v pravni in socialni državni ni mogoče zanemariti varstva dolžnika (tudi njegove družine, otrok, starejših in invalidnih oseb). Zakonska določba drugega odstavka 71. člena ZIZ je izraz socialne države. Ob takem razumevanju je treba v kontekstu celotne ureditve instituta odloga izvršbe razumeti določbo o odlogu za najdlje tri mesece in le enkrat tako, da se nanaša na zgolj posamični življenjski (historični) dogodek. Ob spremenjenem dejanskem stanju, ko nastopijo nova dejstva in okoliščine, je na podlagi iste zakonske določbe, kjer gre za nov življenjski (historični) dogodek, znova dovoljen odlog pod pogoji, določenimi v drugem odstavku 71. člena ZIZ, v zvezi s prvim delom prvega odstavka istega člena. Izpodbijana sklepa odločata o ponovnem predlogu dolžnice za odlog izvršbe, ki zatrjuje in izkazuje spremenjeno dejansko stanje. Ob pravilni in ustavno skladni razlagi drugega odstavka 71. člena ZIZ bi torej izpodbijana sklepa ne smela zavrniti novega predloga za odlog izvršbe zgolj s sklicevanjem, da je odlog dovoljen le enkrat in najdlje za tri mesece, pač pa bi morali sodišči predlog za odlog vsebinsko obravnavati, ugotoviti vsa pravotvorna dejstva ter nato odločiti, če nov zatrjevani in dokazovani življenjski dogodke dovoljuje odlog izvršbe. Zaradi napačne razlage zakona, ki predlog za ponoven odlog izvršbe šteje za nedovoljen iz formalnega razloga, sta izpodbijana sklepa nepravilna in nezakonita. V zahtevi je predlagana razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v odločanje prvostopenjskemu sodišču. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 14. členom ZIZ je bila zahteva vročena obema strankama izvršilnega postopka. Stranki na zahtevo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta določbo drugega odstavka 71. člena ZIZ, da sme sodišče na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat, razlagali tako, da zakon dovoljuje po številu le en tovrstni odlog izvršbe in to časovno na največ tri mesece. Posledično sta drugi predlog za odlog izvršbe zavrnili. Zahteva stoji na stališču, da je treba navedeno določbo razumeti drugače, češ da se omejitev nanaša na posamični življenjski (historični) dogodek in da je ob spremenjenem dejanskem stanju ob nastopu novih dejstev in okoliščin znova dovoljen odlog izvršbe pod pogoji iz drugega odstavka 71. člena ZIZ.

Vrhovno sodišče ocenjuje, da je razlaga, kot jo ponuja zahteva, zmotna. Prepričano je, da je določba drugega odstavka 71. člena ZIZ, da lahko sodišče odloži izvršbo le enkrat in najdlje za tri mesece, jasna in da pomeni absolutno omejitev števila odlogov. Tako jezikovno razlago potrjuje zgodovinska oziroma genetična razlaga, ki je razvidna iz zakonodajnega postopka. Medtem ko prejšnji Zakon o izvršilnem postopku (ZIP, Ur. l. SFRJ št. 20/78 do 27/90) v drugem odstavku 63. člena ni imel nobene omejitve, je prvotni ZIZ imel samo omejitev odloga za najdlje tri mesece. Novela ZIZ-A (Ur. l. RS št. 75/2002) pa je temu dodala še omejitev odlogov na le enkrat. V Poročevalcu Državnega zbora št. 45 z dne 25.9.1997 in v Poročevalcu Državnega zbora št. 96 z dne 8.12.2001 je obrazloženo, da se odlog omejuje ne le časovno, pač pa tudi s številom odlogov. Isto potrjuje tudi teorija(1). Skladna je tudi namenska razlaga, saj je zakonodajalec utemeljil navedeno postrožitev z razlogom preprečitve zavlačevanja izvršilnih postopkov in z večjo učinkovitostjo izvršbe(2).

Končno je treba poudariti, da bi bila izrecna zakonska omejitev odloga izvršbe na enkrat, če bi bila mišljena vsakič v zvezi s posamičnim življenjskim dogodkom, nepotrebna, saj se taka omejitev razume sama po sebi, ker velja pravilo pravnomočnosti (ne bis in idem) v izvršilnem postopku med drugim tudi za sklep o odlogu izvršbe(3).

Vrhovno sodišče zaključuje, da ni mogoča drugačna razlaga določbe drugega odstavka 71. člena ZIZ, kot sta jo uporabili nižji sodišči. Zaradi posebno upravičenih razlogov izvršbe ni mogoče odložiti večkrat. Navedeno določbo je treba zaradi pritožbene trditve dolžnic in navedb zahteve obravnavati tudi z vidika njene morebitne protiustavnosti. Dolžnici sta namreč zatrjevali, da je odločitev v nasprotju s 14. členom Ustave, ker ne upošteva enakosti pred zakonom in postavlja dolžnici v neenakopraven položaj glede upoštevanja njunih razlogov. Zahteva pa terja upoštevanje načela pravne in socialne države tako, da se ne zanemarja varstvo dolžnika.

Z ustavnopravnega vidika problema je Vrhovno sodišče ocenilo zahtevo za neutemeljeno. Izhodišče za presojo je bilo dejstvo, da gre za izvršbo, ko je treba prisilno izvršiti v drugem postopku pravnomočno sodno odločbo. Namen izvršilnega postopka je skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva zagotoviti izpolnitev obveznosti(4). Izvršba mora biti učinkovita(5), torej opravljena brez zavlačevanja, saj tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v več odločbah ugotavlja kršitev pravice do dostopa do sodišča zaradi predolgotrajnega izvršilnega postopka(6). V tem postopku ne gre za to, da bi moral zakon zagotoviti ravnovesje položajev strank, ampak je nujno, da mora v prvi vrsti upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe. Ustavni pomen načela enakopravnosti ter test sorazmernosti morata imeti v izvršilnem postopku drugačen pomen, kot na primer v ureditvi pravdnega postopka(7). Nemški sodniki opozarjajo, da mora biti postopek po izdaji izvršilnega naslova predvsem prijazen do upnika, ne več do dolžnika(8). Iz navedenih stališč izhaja, da je glede na namen izvršilnega postopka nujno, da mora ZIZ v prvi vrsti upoštevati interes upnika. Nujno morajo tako zakonodajalec kot tudi sodišče v konkretnih primerih izhajati predvsem iz položaja upnika.

Ob opisanem izhodišču je jasno, da je treba odlog izvršbe, ki predstavlja zastoj v stadiju oprave izvršbe, tako v zakonodaji kot v konkretnih sodnih odločitvah, urediti in upoštevati skrajno omejitveno. Za odlog izvršbe morajo biti strogi pogoji, sicer bi bila izvotljena pravica do sodnega varstva(9).

Zakonodajalec je torej prvotno ureditev postrožil z omejitvijo števila odlogov in časa odloga. Očitek je, da je s tem posegel v dolžnikove pravice, izvirajoče iz načela pravne in socialne države ter iz načela enakosti pred zakonom. Zato je treba primerjati upnikovo pravico s posegom oziroma omejitvijo dolžnikove pravice.

Načelo socialne države nalaga obveznost upoštevati socialne interese posameznikov. Država mora nuditi ustrezno pomoč tistim, ki so je zaradi neugodnega socialnega položaja potrebni(10). Vsakomur mora zagotoviti možnost za dostojno življenje. Načelo enakosti pred zakonom pa pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, prepoved samovoljne diskriminacije in obravnavanje bistveno enakih primero enako, bistveno neenakih pa različno(11).

Ker so človekove pravice omejene samo s pravicami drugih, je moralo Vrhovno sodišče v skladu z načelom pravne države tehtati pravice enih in drugih v izvršilnem postopku. Primerjalo je upnikovo pravico do učinkovite izvršbe in v njenem imenu izpeljani poseg omejitev iz drugega odstavka 71. člena ZIZ v dolžnikove pravice iz 2. in 14. člena Ustave. Zatrjevano prekomernost posega je preverilo z oceno ciljev, nujnosti in primernosti posega ter teže posledic.

Cilj omejitve odloga izvršbe je povečati učinkovitost izvršbe in preprečiti zavlačevanje izvršilnega postopka, kar je neločljivi element pravice do sodnega varstva. Zato je v izvršilnem postopku utemeljena prednost upnika pred dolžnikom, kar dovoljuje strožje ukrepe proti slednjemu. Za dosego navedenega cilja je nujna omejitev obsega in števila dolžnikovih procesnih dejanj, ki bi lahko ovirali tek izvršilnega postopka. Omejitve odloga izvršbe pomenijo manj zastojev, zato je omejitveni ukrep primeren.

Po oceni Vrhovnega sodišča ne gre za prekomernost omejitev iz drugega odstavka 71. člena ZIZ. Odlog izvršbe je praviloma posledica tega, da obstoji dvom o dopustnosti izvršbe(12). Poleg tovrstnih razlogov (prvi odstavek 71. člena ZIZ) je dodatno uzakonjena možnost odloga izvršbe zaradi posebno upravičenih razlogov. Tukaj gre glede na naravo stvari za povsem socialne razloge. Ustavno načelo socialne države je torej že izraženo s samim posebnim odložilnim razlogom. Ker je katerikoli posebno upravičeni razlog življenjsko izjemen dogodek in ker je odlog izvršbe glede na njene cilje dejansko izjema v teku oprave izvršbe, izpodbijana ureditev ni nedopusten poseg v dolžnikove pravice, izhajajoče iz načela socialne države. Prav tako pa ni kršeno načelo enakosti pred zakonom. Za vse dolžnike velja enaka številčna in časovna omejitev odlogov izvršbe. Sicer pa je zakonodajalcu omogočeno, da generalizira, pavšalizira in tipizira. Pri tem se sme dopustiti tudi določene trdote in nepravičnosti, ki smejo zadevati samo sorazmerno majhno število oseb in poseg v enakost ne sme biti intenziven(13). V obravnavanem primeru gre za strogost opisane vrste, ki lahko učinkuje le izjemoma.

Upoštevaje vse navedeno je Vrhovno sodišče ocenilo, da pravice upnikov upravičujejo omejitev procesnih možnosti dolžnikov in da omejitve iz drugega odstavka 71. člena ZIZ niso nesorazmeren poseg v pravice dolžnikov. Zato v trditvah dolžnic in v zahtevi ni našlo razlogov za ugotovitev neustavnosti določbe, na katero se nanaša zahteva.

Vrhovno sodišče še dodaja, da gre v tej zadevi pretežno za načelno raven obravnavanja instituta odloga izvršbe na predlog dolžnika. Vendar je treba tudi konkretno ugotoviti, da zaradi obravnavanja vseh pravnih sredstev v tem izvršilnem postopku traja dejanski drugi odlog izvršbe že več kot eno leto, kar ni v skladu s pravico do učinkovitega sodnega varstva upnika.

Iz zgoraj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in s 14. členom ZIZ zavrnilo.

Op. št. (1): Jenull v Galič, Jan, Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 243; Jenull, Razlogi in predlog za spremembo ZIZ, Pravna praksa 31/2001, stran 17. Op. št. (2): Poročevalec Državnega zbora št. 96 z dne 8.12.2001, stran 72. Op. št. (3): Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 177. Op. št. (4): Galič, Jenull v Galič, Jan, Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 30. Op. št. (5): Odločba Ustavnega sodišča Up 206/02; odločba Ustavnega sodišča U-I-339/98. Op. št. (6): Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 59. Op. št. (7): Galič, Jenull v Galič, Jan, Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002, strani 29, 30. Op. št. (8): Jenull, Razlogi in predlog za spremembo ZIZ, Pravna praksa 31/2001, stran 17. Op. št. (9): Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 60. Op. št. (10: Kresal v Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, stran 94. Op. št. (11): Šturm v Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, strani 172 in 174. Op. št. (12): Wedam Lukič, Civilno izvršilno pravo, ČZ Uradni list, Ljubljana 1992, stran 78. Op. št. (13): Šturm v Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, stran 176.