Jedro

Za spremenjeno tožbo bo potrebno dodatno delo sodišča prve stopnje s presojo trditev in dokazov, vendar je to bolj ekonomično kot vlaganje nove tožbe in še enkrat ponavljati bolj ali manj iste trditve in dokaze.

Spremenjeni tožbeni zahtevek ima zvezo s prvotnim zahtevkom. Z novo pravdo bi se povzročili novi pravdni stroški in se bi zamaknila dokončna ureditev odprtih razmerij med strankami. V izogib tega pretehta dodatno delo sodišča prve stopnje v tej zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se spremeni izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da izrek glasi: "Predlogu tožeče stranke z dne 21. 2. 2017 se ugodi in se dovoli predlagana sprememba tožbe".

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 21. 2. 2017 za spremembo tožbe. Ugotovilo je, da je tožnik podal spremembo tožbe, ker je po vložitvi izvršbe prišlo do okoliščin, ki od tožencev zahtevajo plačilo višjega zneska zaradi odprodaje predmeta leasinga 15. 9. 2016 in izvedbe dokončnega obračuna zaradi prenehanja 9. 6. 2011 pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine z dne 28. 12. 2009. Posledično je prvotni zahtevek 39.768,22 EUR s pripadki, ki predstavlja le zapadle in neporavnane obroke leasinga, stroške izterjave ter zamudne obresti, povišal na 474.054,02 EUR, ki zajema pozitivni pogodbeni interes zaradi dokončne ureditve odprtih razmerij med strankami. Po prepričanju sodišča ni podana priviligirana sprememba tožbe. Toženci so nasprotovali navadni spremembi tožbe, da gre za novo tožbo, ki nima nič skupnega s prvotnim zahtevkom in dopustitev spremembe tožbe ni bila smotrna ter ekonomična. Po prepričanju sodišča tako prvotni zahtevek kot po spremembi tožbe sicer izhajata iz obveznosti na podlagi pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine z dne 28. 12. 2009, od katere je tožeča stranka odstopila, vendar je s spremembo tožbe podana drugačna dejanska podlaga. Sodišče je sledilo navedbam tožencev, da kolikor bi dopustilo spremembo tožbe, bi moralo zaradi novih dejstev in dokazov izvesti nove dokaze, kar bi dodatno zavleklo postopek, ki teče že dlje časa in je tik pred zaključkom, pri čemer zbrano procesno gradivo ne zadošča za odločitev o predlaganem spremenjenem zahtevku. Predlagana sprememba tožbe ne bi bila smotrna in ekonomična.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je napačno in zmotno stališče sodišča, saj za odločitev o spremenjenem zahtevku razpolaga z vsem potrebnim procesnim gradivom, dejansko stanje in podlaga je pretežno nespremenjeno. Na isti dejanski in pravni podlagi je pojasnila razloge za zvišanje zahtevka, prav tako je v zvezi s povišanjem predložila listine, ki utemeljujejo in izkazujejo zvišanje zahtevka. Izvedba predlaganih dokazov ne bi dodatno zavlekla postopka, saj gre zgolj za listine, ki izkazujejo stanje dolga, ki ga zahteva na podlagi spremenjenih okoliščin. Trditveno podlago v zvezi s spremenjenim tožbenim zahtevkom predstavljajo doslej vložene pripravljalne vloge in podani dokazni predlogi. Sodišče je nepopolno in napačno ugotovilo, da bi dodatni novi dokazni predlogi dodatno zavlekli postopek, posledično je napačno presodilo, da sprememba tožbe ni smotrna. V sodni praksi je zavzeto stališče, da je dovolitev spremembe tožbe vselej smotrna, če se prihrani ali prepreči nova pravda in se s tem tekoča pravda ne obremeni preveč. V zadevi gre za takšen primer. Kolikor sodišče ne bo dovolilo spremembe tožbe, bo morala tožeča stranka uveljavljati zahtevek, ki ga uveljavlja glede na spremenjene okoliščine, v novi pravdi. S tem bi se povzročili ne le novi pravdni stroški, temveč bi zavleklo odločitev o dokončni ureditvi vseh odprtih razmerij med strankami. Na drugi strani se glede na minimalne dodatne dokazne predloge glede na podan predlog za spremembo tožbe postopek ne bi preveč obremenil. S spremembo tožbe bi tožeča stranka dosegla dokončno rešitev zadeve, to je medsebojnih razmerij iz pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine z dne 28. 12. 2009, kar je bistven namen spremembe tožbe.

3. Tožene stranke so po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorile na pritožbo. V odgovoru navajajo, da je tožeča stranka vtoževala prvotni zahtevek na temelju zapadlih in neplačanih obrokov po leasing pogodbi. S spremembo tožbe je vtoževala bistveno višji znesek iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke (slednji temelj je nov in spremenjen ter nima dejansko-pravne povezave s temeljem prvotnega zahtevka). Tožeča stranka je s spremembo tožbe dejansko postavila nov zahtevek, ki ima atribute novo vložene tožbe, in ga utemeljevala v obširni 9. in 10. ter nadaljnjih pripravljalnih vlogah. V slednjih je na novo podajala trditveno podlago (npr. o temelju in elementih odškodninske odgovornosti tožene stranke, višini zahtevka, načinu sprovedbe končnega finančnega obračuna po leasing pogodbi, naravi in vsebini končnega finančnega obračuna, stroških, načinih prodaje nepremičnine itd.), za katero velja, da nima dejanske in pravne povezave s prvotno trditveno podlago in je tožeča stranka ni navajala do spremembe tožbe. Da je temu tako izhaja iz dejstva, da je tožeča stranka v vlogah dokazovala temelj in višino spremenjenega zahtevka z mnogimi novimi dokaznimi predlogi. K 10. pripravljalni vlogi je priložila novo obsežno dokumentacijo (cca 80 listov - bilance stanja, končni obračun, poročila o ocenjevanju vrednosti nepremičnin in tako dalje) ter na novo predlagala angažiranje izvedenca finančne stroke, zaslišanje prič in tako dalje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Vprašanje, ali gre v zadevi za tako imenovano privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP, niti ni odločilno. Tudi tožeča stranka v pritožbi konkretizirano izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da ni pogojev za navadno spremembo tožbe po 185. členu ZPP. Ta določa v prvem odstavku za primer, ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. To je tudi v skladu zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bo moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bo treba začeti vse od začetka. Zato je prav, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožnik na podlagi že zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjen tožbeni predlog. Po drugi strani je treba prav v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji toženca takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave zveze. Sodišče mora v vsakem primeru posebej pretehtati, ali naj kljub toženčevemu nasprotovanju dovoli spremembo1. 6. Tožeča stranka je v 9. pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2017 predlagala spremembo tožbe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje zato, ker je po vložitvi izvršbe prišlo do okoliščin, ki od tožencev zahtevajo plačilo višjega zneska zaradi odprodaje predmeta leasinga 15. 9. 2016 in izvedbe dokončnega obračuna zaradi prenehanja 9. 6. 2011 pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine z dne 28. 12. 2009. Posledično je prvotni zahtevek 39.768,22 EUR s pripadki, ki predstavlja le zapadle in neporavnane obroke leasinga, stroške izterjave ter zamudne obresti, povišala na 474.054,02 EUR, ki zajema pozitivni pogodbeni interes zaradi dokončne ureditve odprtih razmerij med strankami (6. točka obrazložitve). Toženci so nasprotovali predlagani spremembi tožbe (8. točka obrazložitve). Drži pritožbena navedba, da gre v tej zadevi za ravno tak primer, kot ga navaja literatura. Res je tudi, da bo za spremenjeno tožbo potrebno dodatno delo sodišča prve stopnje s presojo trditev in dokazov, vendar je to bolj ekonomično kot vlaganje nove tožbe in še enkrat ponavljati bolj ali manj iste trditve in dokaze. Stranki sta vložili večje število pripravljalnih vlog, na strani tožeče jih je že več kot 10, podobno na strani tožene stranke in obstaja verjetnost, da bi bilo tako tudi v novi pravdi. Spremenjeni tožbeni zahtevek ima zvezo s prvotnim zahtevkom in ne držijo nasprotne navedbe toženih strank. Z novo pravdo bi se povzročili novi pravdni stroški in se bi zamaknila dokončna ureditev odprtih razmerij med strankami. V izogib tega pretehta dodatno delo sodišča prve stopnje v tej zadevi. Z izpodbijanim sklepom je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da je dovolilo predlagano spremembo tožbe (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

7. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker še ni znan uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 205.