Jedro

Glede na to, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni prenehala veljati niti na podlagi zakona zaradi ugotovljene invalidnosti I. kategorije niti na podlagi odpovedi zaradi upokojitve, tožnik do odpravnine ob upokojitvi ni upravičen, ne glede na to, da se je naslednjega dne po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas upokojil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje zaradi umika tistega dela tožbe, ki se nanaša na zahtevek za plačilo sorazmernega neizplačanega regresa za letni dopust v višini 279,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 ustavilo postopek (1. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odpravnine ob upokojitvi v višini 4.928,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2007 (2. točka izreka) in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 397,25 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil do 30. 6. 2007 zaposlen pri toženi stranki, ki mu je ob upokojitvi odvzela pravico do odpravnine, čeprav je to pravico pridobil z 19. 6. 2007, saj je bilo z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije odločeno, da ima od tega dne dalje pravico do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje naj bi napačno interpretiralo zakon. Primerov, kakršen je tožnikov, je na sodiščih izjemno malo, saj podjetja v takšnih primerih običajno ravnajo korektno do delavca, zato mu pravice ni potrebno iskati na sodišču. Dve zdravniški komisiji sta potrdili sklep o tožnikovi upokojitvi z 19. 6. 2007, torej upokojitvi v času, ko je bil tožnik še zaposlen pri toženi stranki. Pravica delavca ob upokojitvi se ne razlikuje glede na to ali je delavec zaposlen za določen čas ali za nedoločen čas. Delodajalec je dolžan spoštovati datum pridobitve pravice do upokojitve, zato bi tožena stranka delovno razmerje tožniku morala zaključiti z 19. 6. 2007. Tožena stranka bi pogodbo o zaposlitvi s tem datumom lahko zaključila po pravnomočnosti odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik je status upokojenca pridobil s 1. 7. 2007 in ne šele po pravnomočnosti sklepa Zavoda o upokojitvi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26799, 26/02, 2/04, 52/07) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, med tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu. Ta dejstva pa so naslednja: - tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, - tožnik je bil z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opr. št. 2 4 5031374 z dne 28. 6. 2007 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do invalidske pokojnine od 19. 6. 2007 dalje, s tem da ta odločba postane izvršljiva z dnem, ko postane pravnomočna.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odpravnine ob upokojitvi. Prvi odstavek 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) določa, da v primeru upokojitve pripada delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi upokojitve, temveč je ta pogodba prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (1. alinea 75. člena ZDR). Res je, da je tožniku z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dne 28. 6. 2007 bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 19. 6. 2007, vendar se tožnik ni upokojil s tem datumom in s tem datumom pogodba o zaposlitvi tudi ni prenehala veljati. Prvi odstavek 119. člena ZDR namreč določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. Odločba zavoda z dne 28. 6. 2007 ni postala pravnomočna pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, zato pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati zaradi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, temveč zaradi poteka časa za katerega je bila sklenjena.

Tožena stranka na podlagi nepravnomočne odločbe zavoda pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni bila dolžna prekiniti pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena. Sicer pa je tožnik takšno prekinitev pogodbe o zaposlitvi toženi stranki predlagal šele potem, ko je že potekel čas za katerega je bila sklenjena. Iz dopisa tožene stranke z dne 18. 7. 2007 je namreč razvidno, da je tožnik dne 12. 9. 2007 na toženo stranko naslovil predlog, da se mu delovno razmerje prekine z 19. 6. 2007. Glede na to, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni prenehala veljati po samem zakonu zaradi pravnomočnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije in tudi ne na podlagi odpovedi zaradi upokojitve, tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine ob upokojitvi, ne glede na to, da zatrjuje, da se je upokojil s 1. 7. 2007, torej naslednjega dne po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrglo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.