Jedro

Stranka carinskega postopka je lahko le oseba, ki je na podlagi carinske odločbe dolžna plačati odmerjeno dajatev. V postopku pred izdajo odmerne carinske odločbe tožnik ni imel položaja stranke, niti stranskega udeleženca. Tožnik v danem primeru ne izkazuje pravovarstvenega interesa in si s pritožbo ne more izboljšati pravnega položaja. Odmerna carinska odločba se namreč glasi na carinskega dolžnika (deklaranta) in ne tudi na tožnika kot solidarnega carinskega dolžnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za finance zavrglo tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinskega urada Koper DT 4242-227/2011-1 z dne 14. 7. 2011 (v nadaljevanju odmerna carinska odločba). V obrazložitvi je navedel, da je z izpodbijano odločbo Carinski urad Koper carinskemu deklarantu, družbi A. d.d. naložil, da mora plačati odmerjene uvozne dajatve s pripadajočimi obrestmi. Tožnik ni bil stranka v navedenem postopku. Prvostopenjski organ v odmerni carinski odločbi kot zavezanca izrecno navaja deklaranta, to je družbo A. d.d.. Carinski organ tožniku ni priznal lastnosti stranke v postopku oziroma stranskega udeleženca. Pojasnil je, da uvoznik blaga ni stranka v konkretnem postopku. Odmerna carinska odločba je bila izdana po izvedenem postopku naknadnega preverjanja sprejete carinske deklaracije opravljenega v skladu s pooblastili iz 87. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti (v nadaljevanju CZS). Pritožbeni organ navaja določbo prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 3. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju ZICPES) in tretjega odstavka 2. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Drugostopenjski organ pritožbo zavrže v primeru, če ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje. Na podlagi 49. člena ZUP mora organ ves čas po uradni dolžnosti paziti ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko stranka v postopku. Pravico do pritožbe zoper odločbo izdano na prvi stopnji ima na podlagi prvega odstavka 229. člena ZUP stranka v postopku, pa tudi druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi v roku, ki je določen za stranko. Pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. Z odmerno carinsko odločbo je bilo plačilo carinskega dolga naloženo carinskemu deklarantu, družbi A. d.d.. Iz podatkov v carinski deklaraciji na katero se izpodbijana odločba nanaša, izhaja, da je deklarant blago, ki je predmet postopka deklariral zaradi sprostitve v prost promet za račun tožnika, vendar pa obveznosti plačila v zvezi s tem blagom, nastalega carinskega dolga ni solidarno naložil tudi tožniku kot prejemniku blaga. Ker carinski deklarant, ki mu je bilo naloženo plačilo carinskega dolga pravice do pritožbe ni izkoristil, je s potekom pritožbenega roka postal izrek odmerne carinske odločbe izvršljiv, dokončen in pravnomočen (prvi odstavek 225. člena ZUP). Tožnik pa si z odločitvijo o njegovi pritožbi ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Tožnik sicer izkazuje dejanski interes, vendar ta v tem postopku ni pravno relevanten.

Tožnik je kot uvoznik res lahko v skladu z tretjim odstavkom 201. člena CZS in 213. členom CZS solidarno zavezan k plačilu predmetnega carinskega dolga. Ob upoštevanju splošne teorije o solidarni odgovornosti dolžnikov za izpolnitev obveznosti pomeni, da carinski organ lahko kadarkoli znotraj predpisanega odmernega roka katerega koli od solidarnih dolžnikov terja za poplačilo celotnega dolga in lahko od solidarno zavezanih dolžnikov tudi uveljavlja vse pravice v postopku, ki se vodi zoper njega. Vendar pa so notranja razmerja med tožnikom in carinskim deklarantom, torej družbo A. d.d. iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice, stvar njunih medsebojnih obligacijskih razmerij, ki ne sodijo v upravno pristojnost. V postopku izdaje odmerne carinske odločbe je bil 10. 6. 2011 sestavljen zapisnik DT 4248-11/2011-4, na katerega je carinski dolžnik, torej družba A. d.d. na podlagi drugega odstavka 130. člena ZDavP-2 vložila pripombe. V prilogi je priložila tudi pripombe tožnika. Carinski organ je obravnaval vse pripombe in jih v odmerni carinski odločbi zavrnil. V ugovornem roku za stranko postopka je iste pripombe zoper zapisnik kot jih vložila stranka postopka vložil tudi tožnik. Ker pa odmerna carinska odločba ne posega v tožnikove pravice oziroma na njegove na zakon oprte koristi, je pritožbeni organ v skladu s prvim odstavkom 246. člena ZUP ugotovil, da je pritožbo vložila neupravičena oseba in jo je zavrgel. Tožnik je vložil tožbo in meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Ker se carinski deklarant, družba A. d.d. zoper odmerno carinsko odločbo ni želela pritožiti, je tožnik na podlagi določb ZUP kot stranski udeleženec sam pravočasno vložil pritožbo in kot podlago navedel 43. člen ZUP. Tožnik meni, da je izkazal pravni interes in da ima pravico udeleževati se postopka kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih koristi. Pravna korist pa je neposredna na zakon oziroma drug predpis oprta osebna korist. Tožnikova pravica je temelji na tretjem odstavku 201. člena CZS. Ta korist je neposredna, saj gre za sedanjo korist v upravnem postopku in ne gre za morebitno bodočo korist. Oba carinska organa tožniku priznavata, da je bil v predmetni zadevi uvoznik blaga. Čeprav je v skladu s tretjim odstavkom 201. člena CZS carinski dolžnik praviloma deklarant, je v primeru posrednega zastopanja lahko dolžnik tudi oseba za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija, v konkretnem primeru torej tožnik. V primeru, ko bi odmerna carinska odločba postala dokončna, pravnomočna in izvršljiva, bi carinski dolžnik kot posredni zastopnik tožnika, za račun katerega so bile izdane carinske deklaracije, pridobil regresno pravico nasproti tožniku. Zaključek tožene stranke, da gre zgolj za notranje razmerje med tožnikom in carinskim deklarantom iz katerega izhajajo morebitne notranje regresne pravice, kar ne sodijo v upravno pristojnost je po mnenju tožnika napačen. S tem je tudi kršen 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic. Nesprejemljivo je stališče, da si tožnik z meritorno odločitvijo o njegovi pritožbi ne more izboljšati pravnega položaja zato, ker carinski deklarant pravice do vložitve pritožbe ni izkoristil in je s potekom pritožbenega roka postal izrek odmerne carinske odločbe izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Na podlagi 142. člena ZUP lahko oseba, ki doslej ni bila stranka kot tudi stranski udeleženec kadarkoli med postopkom zahtevata vstop v upravni postopek, pri čemer morata v svoji vlogi določno navesti v čem je njun pravni interes in če je mogoče predložiti tudi dokaze. Tako lahko oseba tudi po izdaji odločbe zahteva vstop v postopek s pritožbo dokler je odprt rok za pritožbo za katero od strank v postopku. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 229. člena ZUP. Tožnik ugovarja tudi navedbam tožene stranke, da tožnik zgolj pavšalno navajal, da je odmerno carinsko odločbo prejel 3. 8. 2011, zato se pravočasnosti vložene pritožbe ne da preizkusiti. Prvostopenjski organ je odmerno carinsko odločbo vročil tožniku kot priporočeno pošiljko in ne kot navadno pošiljko, kot to navaja tožena stranka. Dejansko je bila odmerna carinska odločba vročena tožniku 3. 8. 2011, kar izhaja iz priloženega izpiska Pošte Slovenije. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in tožniku tudi prisodi povrnitev vseh stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je sporno ali ima tožnik procesno legitimacijo za vložitev pritožbe zoper odmerno carinsko odločbo, s katero je bilo carinskemu deklarantu, družbi A. d.d. naloženo plačilo carinskih dajatev v skupni vrednosti 7.143,53 EUR. Med strankama ni sporno, da se izrek odmerne carinske odločbe glasi na carinskega dolžnika, na deklaranta, torej na družbo A. d.d.. Stranka carinskega postopka pa je lahko le oseba, ki je na podlagi carinske odločbe dolžna plačati odmerjeno dajatev. Na podlagi prvega odstavka 229. čelna ZUP ima pravico do pritožbe zoper odločbo prve stopnje le stranka v postopku in oseba v čigar pravice ali pravne koristi posega odločba. Med strankama pa ni sporno, da v postopku pred izdajo odmerne carinske odločbe tožnik ni imel položaja stranke, niti stranskega udeleženca.

Po mnenju tožnika bi se morala priznati tožniku kot uvozniku oziroma prejemniku carinskega blaga kljub dejstvu, da ni naveden v izreku predmetne odmerne carinske odločbe kot zavezanec za plačilo carinskega dolga lastnost stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku. V primeru, ko bi predmetna odmerna carinska odločba postala dokončna, pravnomočna in izvršljiva, bi namreč carinski dolžnik kot posredni zastopnik tožnika, za račun katerega je bila izdana carinska deklaracija pridobil regresno pravico do tožnika (tretji odstavek 201. člena CZS). Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ gre v takšnem primeru za notranje obligacijskopravno razmerje med več solidarnimi dolžniki, kar pa ni predmet upravnega postopka. Tako tudi po mnenju sodišča tožnik v danem primeru ne izkazuje pravovarstvenega interesa in si s pritožbo ne more izboljšati pravnega položaja. Saj kot je bilo že rečeno odmerna carinska odločba glasi na carinskega dolžnika, na družbo A. d.d. in ne tudi na tožnika kot solidarnega carinskega dolžnika. Sodišče v tem delu soglaša z obrazložitvijo pritožbenega organa v izpodbijanem sklepu. Kakšno je notranje razmerje med deklarantom in tožnikom oziroma med samimi solidarnimi dolžniki in dejanski interesi tožnika, na katere se sklicuje tožba in pritožba, pa na odločitev o tem, kdo je imel formalni status stranke v carinskem postopku, ne vpliva. Drugostopenjski organ namreč pritožbo zavrže v primeru, če ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje. Tako je po presoji sodišča pritožbeni organ pravilno na podlagi 49. člena ZUP, v zvezi s prvim odstavkom 229. člena ZUP pritožbo zavrgel, saj tožnik ni sodeloval v postopku izdaje odmerne carinske odločbe, ta pa tudi sicer tožnika ne zavezuje. Ker je pritožbeni organ pravilno pritožbo iz postopkovnih razlogov zavrgel, vsebine pritožbenih razlogov tudi ni bil dolžan presojati.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ni našlo očitanih kršitev pravic iz Ustave RS, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na odločbi prvega in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker se v danem primeru izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta, je upravno sodišče odločalo po sodniku posamezniku, na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.