Jedro

ZDSS-1 po odpravi izpodbijanega upravnega akta tožene stranke ne onemogoča sodišču, da bi odločilo tudi o pravici, obveznosti in pravni koristi, temveč takšno odločanje predvideva kot pravilo.

Pogoji za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1 niso odvisni od pogojev za izplačevanje, velja pa tudi obratno – da pridobitev pravice sama po sebi še ne pomeni tudi izpolnitev pogojev za izplačevanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 11. 7. 2005 ter 7. 2. 2006 (v zvezi z tožničino invalidnostjo) in odločbi z dne 11. 7. 2005 ter 6. 2. 2005 (v zvezi s telesno okvaro). Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 12. 2004 dalje in ji priznalo pravico do premestitve na drugo ustrezno lažje delo, pri katerem teža bremen ne presega 10 kg, brez dolgotrajnih prisilnih položajev hrbtenice, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Tožnici je priznalo pravico do delne invalidske pokojnine zaradi dela s krajšim delovnim časom 4 ure od 1. 1. 2005 dalje, s tem da o odmeri delne invalidske pokojnine in o njenem izplačevanju odloča tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je, da delodajalec obdrži tožnico v delovnem razmerju in ji priznalo tudi pravico do invalidnine za 50 % telesno okvaro v višini 43,73 EUR na mesec od 29. 6. 2005 dalje, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici že zapadle mesečne zneske invalidnine skupaj s pripadajočimi uskladitvami izplačati v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, ter toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

Pri odločitvi o tožničini invalidnosti in posledično pravicah na tej podlagi se je sodišče med drugim oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, zaslišanje izvedenca revmatologa, mnenje tožničine lečeče revmatologinje in dejstvo, da je bila tožnica na dan nastanka spremembe invalidnosti (13. 12. 2004) stara 38 let in 10 mesecev in je dopolnila več kot 18 let delovne dobe. Pri priznanju pravice do delne invalidske pokojnine se je oprlo na določbe prvega odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ–1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.), 71. člena ZPIZ-1, prvega odstavka 93. člena ZPIZ-1, prvega odstavka 159. člena ZPIZ-1 in drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo le glede odločitve o pravici do invalidnine in dodalo, da se tožnici prizna telesna okvara zaradi posledic bolezni. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da ne dopusti revizije v delu, ki se nanaša na odločitev glede vzroka telesne okvare.

Pri tem je sodišče uvodoma ugotovilo, da tožena stranka ni izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do premestitve na drugo ustrezno delo z omejitvami ter krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. V zvezi s pravico do delne invalidske pokojnine je opozorilo na to, da ta pravica predstavlja pravico iz invalidskega zavarovanja, ki pripada zavarovancu skupaj s pravico do dela s krajšim delovnim časom na podlagi dejstva, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti in ob dodatnih pogojih. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi to pravico z dnem nastanka invalidnosti, če gre za spremembo v stanju le-te pa s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1). Pričetek dela s krajšim delovnim časom ni pogoj za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine po prvem odstavku 93. člena ZPIZ-1 oziroma po drugih določbah tega zakona (66. oziroma 71. členu). Pričetek dela ima za posledico le izplačevanje delne invalidske pokojnine, ki se delovnemu invalidu po drugem in tretjem odstavku 93. člena ZPIZ-1 odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine torej še ne pomeni avtomatično pričetka njenega izplačevanja. Če pogoji iz 159. in 160. člena ZPIZ-1 glede tega niso izpolnjeni, kljub priznanju pravice do delne invalidske pokojnine, te ni mogoče izplačevati. Takšno stališče ne posega v dosedanjo prakso tožene stranke, odločitev sodišča o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine in o tem, da bo o njeni odmeri in izplačevanju odločila tožena stranka, pa je tudi v skladu z 82. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004).

3. Zoper del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka. Predlaga ugoditev reviziji ter spremembo dela izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, tako da se prvi stavek 4. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje „črta“ in se izrek v tej točki glasi, da bo o pravici, odmeri in izplačevanju dela invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje oziroma tudi sodbe sodišča prve stopnje glede odločitve o pravici do delne invalidske pokojnine. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zavzema se za to, da zavarovanec pravico do delne invalidske pokojnine lahko pridobi le, če dejansko dela v času, ki ustrezna njegovi delovni zmožnosti. Če je takrat zaposlen oziroma zavarovan za daljši čas, takšne pravice ne more pridobiti, zato tožena stranka v praksi o pravici do delne invalidske pokojnine odloči šele po izvršitvi razvrstitvene odločbe, enako pa je veljalo tudi v sodni praksi. Pravica s sodbo ne bi smela biti priznana brez pogojev, saj niti ni gotovo, ali bo tožnica v prihodnosti izpolnila pogoje za uživanje pravice. Obstoj pravice do dela invalidske pokojnine je kavzalno povezan oziroma odvisen od izvršitve pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem ustreznem delu, kar pa je negotovo dejstvo. Mogoče se je analogno upreti tudi na določbo drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1, ki določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Tudi ureditev v 93. členu ZPIZ-1 predpostavlja razporeditev na delovno mesto v ustreznem delovnem času. Po določbi 262. člena ZPIZ-1 se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v pravdnem postopku. Ker se pravica do premestitve ne more izvršiti prej, tudi pravice pred tem časovnim datumom ni mogoče priznati. Uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) zaradi nejasnega oziroma nasprotujočega si izreka. Tožnici se prizna pravica do delne invalidske pokojnine za 4-urni delovni čas od 1. 1. 2005 dalje, odločitev o izplačilu pa se nalaga toženi stranki. Ravno izplačevanje te dajatve je namreč smisel pravice in zato odrejanje datuma priznanja pravice, ko še niso jasni parametri glede datuma in možnost izplačevanja na sploh, ni povsem ustrezno in pravilno. Takšen izrek bi lahko puščal neupravičene dvome v sam obseg pravice, za kar pa gotovo ni potrebe. V takšnem primeru bi bilo tudi po 82. členu ZDSS-1 treba odločitev o pravici do delne invalidske pokojnine prepustiti toženi stranki. Največ kar bi lahko sodišče storilo je, da bi pogojno odločilo o pravici do delne invalidske pokojnine, in sicer ob pogoju ustrezne premestitve in ne od nekega določenega datuma dalje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). V skladu s tem izhodiščem je predmet presoje revizijskega sodišča sodba sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo o tem, da se tožnici prizna pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 1. 2005 dalje in da bo o odmeri te pokojnine in o njenem izplačevanju odločila tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

6. Neutemeljen je revizijski očitek, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju oziroma da je nejasen, s čimer tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V podkrepitev te kršitve navaja, da sodišče tožnici ne bi smelo priznati pravico do delne invalidske pokojnine za 4-urni delovni čas od 1. 1. 2005 dalje, saj ni znano, ali in kdaj bo sploh prišlo do izplačevanja te pokojnine (glede na določbo prvega odstavka 159. člena ZPIZ-1), pri čemer je prav izplačevanje te dajatve smisel priznanja pravice. Takšen očitek je neutemeljen, saj je izrek sodb sodišč druge in prve stopnje povsem jasen, sicer pa po svoji vsebini te revizijske navedbe dejansko predstavljajo uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz citiranega člena ZPP.

7. Sodišči druge in prve stopnje pri takšnem izreku tudi nista ravnali v nasprotju s pravili ZDSS-1 o odločanju sodišča v socialnih sporih, katerih predmet je izpodbijanje upravnih odločb tožene stranke. V primeru ugoditve tožbenemu zahtevku v socialnem sporu ZDSS-1 je namreč osnovno pravilo, da sodišče izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in samo odloči o pravici in obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). Ne glede na to pa lahko v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, itd., ali da ob odpravi akta odloči o podlagi tožbenega zahtevka, itd. (82. člen ZDSS-1). ZDSS-1 torej po odpravi izpodbijanega upravnega akta tožene stranke ne onemogoča sodišču, da bi odločilo tudi o pravici, obveznosti in pravni koristi, temveč takšno odločanje predvideva kot pravilo. Če so podani pogoji za odločitev o pravici brez dodatnega dolgotrajnega ugotavljanja dodatnih dejstev ali odločanje o tem ni povezano z nesorazmernimi težavami (opredelitev iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1), bo zato sodišče moralo odločiti tudi o pravici, še vedno pa bo prav v skladu z navedenimi določbami ZDSS-1 odločitev o višini dajatve na tej podlagi lahko prepustilo toženi stranki. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožene stranke, da bi sodišče lahko pogojno odločilo o pravici do delne invalidske pokojnine, saj podlage za pogojno priznavanje pravice ni. To izhaja predvsem iz materialnopravnih določb, ki tega ne predvidevajo, glede na pozitivno ureditev pa za to tudi ni razlogov.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Ob priznanju pravice do delne invalidske pokojnine brez znane višine le-te in celo tega, da morda sploh ne bodo nastopile okoliščine za izplačilo, se dejansko lahko zastavlja vprašanje narave pravice kot pravno zavarovanega upravičenja (da pravni subjekt ravna na določen način). Vendar prav iz ZPIZ-1 izhaja ločevanje med pojmom oziroma opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti (s pogoji za pridobitev teh pravic, datumi pridobitev, trajanjem pravic) in izplačevanjem ter s tem „dejansko realizacijo“ le teh. Zakon te pojme loči in posebej določa pogoje za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine in njihovo izplačevanje upravičencem, pri tem pa izplačevanje in pogoji za izplačevanje ne predstavljajo tudi pogoja za pridobitev pravic.

10. Tožnica je izpolnjevala splošne pogoje za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti (66., 71. in 93. člen ZPIZ-1), pri tem pa iz petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 izhaja, da pravice na podlagi invalidnosti, med tem tudi pravico do delne invalidske pokojnine, zavarovanec pridobi z dnem nastanka invalidnosti. V primerih sprememb v stanju invalidnosti ali telesne okvare, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1). Tožnica je v skladu s temi določbami izpolnjevala pogoje za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine s krajšim delovnim časom 4 ure od 1. 1. 2005 dalje.

11. Pogoji za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1 niso odvisni od pogojev za izplačevanje, velja pa tudi obratno – da pridobitev pravice sama po sebi še ne pomeni tudi izpolnitev pogojev za izplačevanje. Delna invalidska pokojnina se namreč v skladu s prvim odstavkom 159. člena ZPIZ-1 izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Iz 158. člena ZPIZ-1 izhaja, da se delna invalidska pokojnina izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo zavarovanci po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti. Določbe 158. in 159. člena ZPIZ-1 bo torej tožena stranka morala upoštevati pri izdaji odločbe o odmeri delne invalidske pokojnine tako, da bo tožnici priznala njeno izplačilo od tistega dne dalje, za katerega bo tožnica dokazala, da je pričela opravljati delo v 4-urnem delovnem času.

12. V zvezi s tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe 93. člena, drugega odstavka 156. člena in 262. člena ZPIZ-1. Iz prvega odstavka 93. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da je pogoj za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine tudi začetek dela, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Drugi odstavek te določbe pa se ne nanaša na pridobitev pravice, temveč na njeno odmero – zgolj ta je odvisna od odstotka, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Drugi odstavek 156. člena določa pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, ki pa se ne nanaša neposredno na delno invalidsko pokojnino kot pravico na podlagi invalidnosti, saj ta primer zakon posebej in izrecno ureja v petem odstavku 156. člena, prvem odstavku 159. člena in 163. členu. Drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1, po katerem se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku, nima nobenega vpliva na presojo o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine. Zato se tožena stranka na to določbo neutemeljeno sklicuje. Enako stališče izhaja že iz več odločb Vrhovnega sodišča, npr. VIII Ips 359/2008 z dne 22. 2. 2010 in VIII Ips 56/2009 z dne 22. 3. 2010. 13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.