Jedro

Ker se je po opravljenem kontrolnem monitoringu ugotovilo, da v bioplinarni nastaja pregnito blato, ki se uvršča v 2. razred okoljske kakovosti, za vnos katerega v ali na tla bi bilo potrebno pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, je bil z dopolnilno odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor tožeči stranki vnos tega pregnitega blata v ali na tla prepovedan. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je odločitev upravnega organa o naložitvi povračila stroškov vzorčenja pregnitega blata tožeči stranki s sklicevanjem na določbo 31. člena ZIN in drugega odstavka 113. člena ZUP pravilna in utemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje odločil, da mora tožeča stranka kot upravljavka A. plačati stroške, ki so nastali v postopku kontrolne meritve pregnitega blata iz bioplinarne A. dne 29. 11. 2011 v znesku 1.022,00 EUR in sicer v roku 10 dni od dokončnosti tega sklepa. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka. V obrazložitvi je kot pravno podlago za izpodbijano odločitev navedla 31. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), ki predpisuje, da stroške inšpekcijskega postopka, ki so bili nujni za ugotovitev dejstev, ki dokazujejo, da je zavezanec kršil zakon ali drug predpis, trpi zavezanec. Prav tako se sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki v drugem odstavku 113. člena določa, da se v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti in če se je končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem, stroški bremenijo stranko. Med stroške postopka v skladu s prvim odstavkom istega člena štejejo tudi izdatki za izvedence. Navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so stroški nastali v zvezi s postopkom, ki se je končal z dopolnilno odločbo št. 06111-325/2010 z dne 7. 2. 2012, s katero je bilo ugotovljena kršitev Uredbe o obdelavi biološko razgradljivih odpadkov in tožeči stranki odrejena prepoved dotedanjega ravnanja, to je vnosa pregnitega blata 2. razreda okoljske kakovosti v ali na tla brez okoljevarstvenega dovoljenja. Kot nerelevantne za odločanje v tej zadevi pa je tožena stranka zavrnila pritožbene navedbe glede preteklih ravnanj tožeče stranke glede vnosa pregnitega blaga v in na zemljo, za katera ni potrebovala okoljevarstvenega dovoljenja. Zaključuje, da so stroški postopka v obliki izdatkov za izvedenca nastali in ti gredo upoštevajoč drugi odstavek 113. člena ZUP v obravnavani zadevi v breme tožeče stranke.

2. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in ugovarja, da se predmetni inšpekcijski postopek nikakor ni končal neugodno za tožečo stranko, zato ni zavezanka za plačilo stroškov nastalih v postopku kontrole meritve pregnitega blata. Na samem inšpekcijskem nadzoru namreč ni bilo ugotovljeno, da bi tožeča stranka omenjeno pregnito blato vozila na polja in je zato bila omenjena prepoved brezpredmetna. Zaradi tega se tožeča stranka zoper dopolnilno odločbo z dne 7. 2. 2012 tudi ni pritožila. Na podlagi navedenega predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep prvostopnega upravnega organa v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 18. 9. 2014 odpravi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje, oz. podrejeno, da sodišče izpodbijani sklep in citirano odločbo odpravi ter postopek ustavi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno predlaga zavrnitev tožbe, ker je odločitev upravnih organov prve in druge stopnje pravilna in zakonita.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, da se stroški kontrolne meritve pregnitega blata iz bioplinarne A. naložijo v plačilo tožeči stranki kot upravljavki te bioplinarne.

6. Stroške postopka urejata ZIN in ZUP. ZIN v svojem 31. členu določa, da stroške inšpekcijskega postopka, ki so bili nujni za ugotovitev dejstev, ki dokazujejo, da je zavezanec kršil zakon ali drug predpis, trpi zavezanec. Po drugem odstavku 113. člena ZUP pa gredo stroški v breme stranke, če se je postopek, ki je bil začet po uradni dolžnosti, končal za stranko neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem.

7. Sodišče na podlagi podatkov v predloženih upravnih spisih ugotavlja, da je Zavod za zdravstveno varstvo Novo mesto dne 29. 11. 2011 po nalogu inšpektorata za okolje in prostor na platoju v bioplinarni A. izvedel kontrolni monitoring (vzorčenje) pregnitega blata (na kupu velikosti približno 10 m3). Iz dne 5. 1. 2012 prejete ocene kakovosti pregnitega blata je izhajalo, da se glede na višje vrednosti cinka, bakra in kadmija, kot so določene za 1. razred okoljske kakovosti po Uredbi o obdelavi biološko razgradljivih odpadkov (Uredba), to uvršča v 2. razred okoljske kakovosti po Uredbi. Po 22. členu Uredbe je vnos komposta in pregnitega blata v ali na tla dovoljen na zemljiščih ne glede na območje, kjer je zemljišče ali ne glede na rabo zemljišča, med drugim tudi, če izmerjene vrednosti nevarnih snovi v celotnem vzorcu komposta ali pregnitega blata ne presegajo največje vrednosti določene za uvrstitev v 1. razred okoljske kakovosti iz priloge 2 te Uredbe. Po 23. člen Uredbe je za vnos komposta ali pregnitega blata, ki se uvršča v 2. razred okoljske kakovosti s priloge 2 te Uredbe v ali na tla (za izboljšanje njihovega ekološkega stanja po postopku predelave z oznako R10), treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja. Ker se je po opravljenem kontrolnem monitoringu ugotovilo, da v bioplinarni A. nastaja pregnito blato, ki se uvršča v 2. razred okoljske kakovosti iz priloge 2 Uredbe za vnos katerega v ali na tla bi bilo potrebno pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, je bil z dopolnilno odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06111-325/2010 z dne 7. 2. 2012 tožeči stranki vnos tega pregnitega blata v ali na tla prepovedan.

8. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po mnenju sodišča odločitev upravnega organa o naložitvi povračila stroškov vzorčenja pregnitega blata tožeči stranki s sklicevanjem na določbo 31. člena ZIN in drugega odstavka 113. člena ZUP pravilna in utemeljena.

9. Zato tožeča stranka s tožbenim ugovorom, da se inšpekcijski postopek zanjo ni končal neugodno in da zato ni zavezana plačati stroške nastale v postopku kontrolnega vzorčenja pregnitega blata iz navedene bioplinarne, ne more biti uspešna in ga je sodišče kot neutemeljenega zavrnilo.

10. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.