Jedro

Kljub temu da je v sodbi sodišča druge stopnje zmotno navedeno, da zagovornik ni imel pripomb na zapisnik, saj ga obdolženec med postopkom na prvi stopnji še ni imel, ni podana kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost sodbe. Ne gre namreč za nasprotje, ki bi bilo vezano na odločilna dejstva.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je obsojenca s sodbo z dne 5.3.1998 spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 12.5.1998 zavrnilo obsojenčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeni sodbi je obsojenčev zagovornik iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V obrazložitvi zahteve navaja, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Kršitev določb kazenskega postopka, na katero se uvodoma sklicuje, naj bi bila storjena s tem, ko je sodišče na zapisnik o glavni obravnavi zapisalo, da se je obsojenčev sin B.K. odpovedal pričanju v kazenskem postopku. Ta se namreč pričanju ni želel odpovedati, temveč naj bi le potrdil pričanje, ki ga je podal pred preiskovalnim sodnikom. Zahtevi prilaga tudi izjavo te priče, ki navedena dejstva potrjuje. Poleg tega sodišču druge stopnje očita navedbo, da obsojenčev zagovornik ni imel pripomb na zapisnik o glavni obravnavi, saj si je obsojenec zagovornika vzel šele v pritožbenem postopku.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da je sodišče ob zaslišanju privilegirane priče ravnalo v skladu z določili ZKP in je njena izjava zapisana jasno in določno. Meni, da drugačnega dejanskega stanja v okviru zahteve ni moč upoštevati, priložena pisna izjava pa predstavlja novoto, ki bi bila morda upoštevna v okviru zahteve za obnovo postopka, ni pa takšne narave, da bi povzročila dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5.3.1998 izhaja, da se je obsojenčev in oškodovankin sin, ki je bil v času glavne obravnave star 17 let, odpovedal pričanju. Sodišče ga je poučilo, da mu ni potrebno pričati in v zapisniku zabeležilo njegovo izjavo, da ne želi pričati. Po oceni Vrhovnega sodišča ni dvoma, da je bila priča glede na svojo starost zmožna razumeti vsebino pravnega pouka. Na vsebino zapisnika o glavni obravnavi priča ni reagirala, prav tako na to ni reagiral obsojeni, ki mu je bilo predočeno, da priča ni želela pričati. Ker je obsojenec glavno obravnavo pred njenim koncem po lastni volji zapustil, ni imel možnosti ponovno prebrati vsebine zapisnika, vendar mu tega dejstva ni mogoče šteti v korist, saj se je tej procesni pravici s svojim odhodom odpovedal. Vrhovno sodišče glede na navedeno ne dvomi, da vsebina zapisnika o glavni obravnavi ustreza dogajanju na njej, zato bistvena kršitev določb postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja vlagatelj zahteve, ni podana.

Sodba sodišča druge stopnje zmotno navaja, da obsojenčev zagovornik ni imel pripomb na zapisnik. Kljub temu, da obsojenec med postopkom na prvi stopnji zagovornika še ni imel, z navedeno protispisnostjo ni podana kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost sodbe. Ne gre namreč za nasprotje med razlogi sodbe in vsebino glavne obravnave, ki bi bilo vezano na odločilna dejstva.

Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedb v zahtevi, s katerimi vlagatelj zatrjuje drugačno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, v okviru tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče upoštevati.

Priložena izjava priče, ki potrjuje navedbe v zahtevi, na tako stališče ne more vplivati, saj ta listina predstavlja nov dokaz, ki ga v okviru zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče upoštevati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker kršitve, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, niso podane in zahteva deloma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.