Jedro

Ali gre za razžalitev, je potrebno presojati med drugim glede na čas, okoliščine in navade osebe, kateri je žalitev namenjena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni T.B. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega T.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in eno leto preizkusne dobe. Sodišče je obsojencu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, povprečnine ter stroškov pooblaščenca zasebnega tožilca. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka tega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, kakor tudi pomislekov glede presoje izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in ki jih mora konkretizirati ter povedati, v čem so podane.

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da je sodišče napačno povzelo izpovedbo zasebnega tožilca in podatke družbe V.d.d., in da je utemeljitev sodišča povsem neskladna ter nasprotujoča ugotovitvam izvedenca računalniške stroke, katerega sodišči popolnoma napačno interpretirata. Nadalje vložnik navaja, da so v nasprotju z ugotovitvami sodišča številne priče nedvoumno izpovedale, da so imele dostop v poveljniško sobo tudi druge osebe, ne zgolj obsojenec in da je bil slednji spoznan za krivega le na podlagi vojaške hierarhije, s čimer sodišču očita uporabo objektivne odgovornosti. S tem, ko vložnik izraža dvome v pravilnost dokazne presoje posameznih prič (ki jih poimensko ne opredeli) in da je sodišče napačno upoštevalo ugotovitve izvedenca računalniške stroke, podaja lastno oceno izvedenih dokazov. Na tak način vložnik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Do vložnikovih posplošenih navedb, da je podano nasprotje med odločilnimi dejstvi, razlogi sodbe in vsebino listin, se Vrhovno sodišče ob odsotnosti konkretizacije zatrjevane kršitve ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj ni verjelo pričam, ki so izpovedale, da je imel vsakdo dostop v poveljniško sobo. Prav tako sta nižji sodišči logično utemeljili, da ni razlik med izvedenskim mnenjem in podatki, ki jih je sodišču posredovala družba V.d.d. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

7. Vložnik smiselno uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona in navaja, da nobena od zapisanih besed, ne posamezno ne kot celota, ne more predstavljati ne objektivnega ne subjektivnega dejanskega stanu očitanega kaznivega dejanja. Po stališču vložnika besede „mlad, atletski, postaven moški, dolgo koplje (pravilno: kopje)...“ ne izražajo vrednostne ocene, še manj pa naj bi bilo iz narave besed razvidno podcenjevanje drugega, nespoštovanje človeškega (pravilno: človekovega) dostojanstva. Navedene besede se uporabljajo vsakodnevno med ljudmi v raznih oblikah komuniciranja. Navaja tudi, da o tem sodišči ne zavzameta nobenega stališča oziroma da sta brez obrazložitve (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

8. Takšne vložnikove navedbe niso utemeljene. Ali gre za razžalitev, je potrebno presojati med drugim glede na čas, okoliščine in navade osebe, kateri je žalitev namenjena. V obravnavani kazenski zadevi izpodbijana sodna odločba obrazloženo ugotavlja, da so v ravnanju obsojenca podani tako objektivni kot subjektivni znaki kaznivega dejanja razžalitve. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so obsojenčeve besede objektivno žaljive, zasebnega tožilca so moralno prizadele, nanj negativno vplivale in prizadele njegovo človeško (pravilno: človekovo) dostojanstvo ter da je obsojenec s posredovanjem oglasa preko spleta podal negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu ter izrazil nespoštovanje in podcenjevanje. Sodišče je tudi zaključilo, da je obsojenec dejanje storil z direktnim naklepom, saj je podatke, nanašajoče se na zasebnega tožilca, vtipkal v aplikacijo in jih objavil na svetovnem spletu, ob tem pa je vedel, kaj sledi posredovanju podatkov in da bodo slednji dostopni javnosti. Ob tem je treba še dodati, da je treba pri presoji, ali gre za žaljivo vrednostno oceno, izhajati iz sporočilnosti zapisanega besedila kot celote in iz okoliščin, v katerih je bil oglas objavljen. Vsaka od zapisanih besed sama zase res ne more biti žaljiva. Vendar je treba upoštevati, da je bilo besedilo objavljeno na svetovnem spletu (brez vednosti zasebnega tožilca) z očitnim namenom, da zasebnega tožilca v javnosti prikaže kot homoseksualno usmerjeno osebo in ga s tem javno poniža. Ob spraševanju sodelavcev, prijateljev in znancev, ali je res homoseksualec, saj je vendar poročen in ima otroke, je zasebni tožilec moral pojasnjevati, da oglasa ni sam posredoval in da temu ni tako (sodba, stran 9). Poleg tega je dobival tudi čudne klice, ki so se nanašali na homoseksualno vsebino, nek klic je sprejela celo njegova žena, kar vse je vplivalo na zasebnega tožilca in mu povzročilo duševne bolečine. Glede na vse ugotovljene okoliščine torej ni utemeljeno zatrjevanje, da zapisane besede niso pomenile žalitve zasebnega tožilca. Ob povedanem je neutemeljen tudi vložnikov očitek, da prvostopenjska sodba ne vsebuje obrazložitve glede objektivnega in subjektivnega dejanskega stanu. Vložnik v pritožbi ni uveljavljal kršitve kazenskega zakona, temveč je pritožbo vložil le zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, drugostopenjsko sodišče pa ob preizkusu po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitve kazenskega zakona v škodo obsojenca. Zato je prav tako neutemeljen vložnikov očitek, da drugostopenjska sodba o tem vprašanju nima obrazložitve. Vrhovno sodišče zaradi navedenega ni ugotovilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

C.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zato je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Obsojenec je sicer dolžan skrbeti za dva otroka, vendar je pridobil izobrazbo, je zaposlen in za delo prejema plačilo. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.