Jedro

S popravnim sklepom ni dopustno popravljati nasprotij med izrekom in obrazložitvijo in bi bilo zato potrebno izpodbijani sklep razveljaviti. Ker pa je odločitev prvostopnega sodišča, razvidna iz obrazložitve sodbe, izdelane po 4. odst. 324.člena ZPP, pravilna in bi pritožbeno sodišče, četudi bi razveljavilo izpodbijani sklep in s tem ponovno vzpostavilo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, le-to po pooblastilu iz 1. odst. 354.člena ZPP odpravilo tako, da bi izrek izpodbijane sodbe spremenilo iz zavrnilnega v obsodilnega, kar pa je storilo že prvostopno sodišče, izpodbijanega sklepa ni razveljavilo in je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo.

S članarino se zbirajo sredstva za delo GZS. Ker je bila GZS oseba javnega prava, ki je bila ustanovljena zaradi opravljanja določenih nalog v javnem interestu in ker se je financirala s članskih prispevkom, je imel le-ta (članarina) zaradi obveznega članstva v zbornici naravo javne dajatve. Obvezno članstvo v GZS in s tem povezano plačevanje članarine naj bi narekoval tisti del njene dejavnosti, ki se nanaša na partnerstvo državi pri predlaganju zakonov in drugih aktov s področja gospodarskega sistema in ekonomske politike, partnerstvo sindikatom ter nekatere druge naloge, ki se opravljajo le v interesu celotnega gospodarstva in so med drugim usmerjene k pospeševanju in vzpodbujanju razvoja gospodarstva.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep, opr. št. IX Pg 2527/2008-15, z dne 3.11.2009 se zavrne in se sklep potrdi.

2. Pritožbi zoper 2.točko izreka sodbe (odločitev o stroških ) se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tej točki spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 139,94 EUR pravdnih stroškov, v roku 8 dni.

Pritožba zoper 1. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tej točki potrdi.

3. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom popravilo izrek sodbe, opr. št. IX Pg 2527/2008, z dne 18. 6. 2009, ki jo je izdalo na podlagi 1. odst. 496.člena ZPP tako, da se ta pravilno glasi: „ Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI 25479/2008, z dne 15. 5. 2008 ostane v celoti v veljavi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema odločbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 307,51 EUR .“ S takšnim izrekom je izdalo sodbo po 4.odst. 324.člena ZPP.

Tožena stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti (1. odst. 495.člena ZPP). Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1.odst. 458.člena ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ob povedanem ni dopusten.

K pritožbi zoper sklep Prvostopno sodišče je popravilo izrek sodbe, izdane na podlagi 1. odst. 496. člena ZPP, s katero je zgoraj navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 307,15 EUR pravdnih stroškov tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 307,51 EUR pravdnih stroškov.

Pritrditi je treba pritožniku, da s popravnim sklepom ni dopustno popravljati nasprotij med izrekom in obrazložitvijo in bi bilo zato potrebno izpodbijani sklep razveljaviti. Ker pa je odločitev prvostopnega sodišča, razvidna iz obrazložitve sodbe, izdelane po 4. odst. 324.člena ZPP (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) pravilna, in bi pritožbeno sodišče, četudi bi razveljavilo izpodbijani sklep in s tem ponovno vzpostavilo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, le-to po pooblastilu iz 1. odst. 354.člena ZPP odpravilo tako, da bi izrek izpodbijane sodbe spremenilo iz zavrnilnega v obsodilnega, kar pa je storilo že prvostopno sodišče, izpodbijanega sklepa ni razveljavilo in je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365.člena ZPP).

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz zneska stroškov iz točke 2 izreka sodbe, izdane na podlagi 1. odst. 496. člena ZPP razvidno, da je sodišče z zneskom 307,51 EUR odmerilo stroške tožeče stranke in ne stroškov tožene stranke, saj se tako izračunani stroški v celoti ujemajo s stroški, kot jih je tožeča stranka priglasila v stroškovniku na listovni št. 27. Že iz navedenega izhaja, da je imelo prvostopno sodišče v mislih obsodilno sodbo, kar nedvoumno izhaja tudi iz obrazložitve sodbe, izdelane po 4. odst. 324. člena ZPP.

K pritožbi zoper sodbo Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da v dokaznem postopku ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka na podlagi plačil obveznega članstva toženi stranki dejansko nudila kakršnekoli storitve in ugodnosti iz tega naslova. Trdi, da tožeča stranka le prejema članarino, za svetovanje in druge storitve in ugodnosti, ki bi jih tožena stranka od nje lahko koristila, pa izdaja posebne račune na podlagi svojih cenikov. Vsak subjekt, ki je včlanjen v določeno združenje, upravičeno pričakuje, da bo imel od tega tudi določene koristi in ugodnosti. Tožeča stranka pa za toženo stranko ni opravila nobene storitve oziroma ni imela na podlagi članstva od nje nikakršnih koristi.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da se s članarino zbirajo sredstva za delo GZS. Ker je bila GZS oseba javnega prava, ki je bila ustanovljena zaradi opravljanja določenih nalog v javnem interestu in ker se je financirala s članskih prispevkom, je imel le-ta (članarina) zaradi obveznega članstva v zbornici naravo javne dajatve. Obvezno članstvo v GZS in s tem povezano plačevanje članarine naj bi narekoval tisti del njene dejavnosti, ki se nanaša na partnerstvo državi pri predlaganju zakonov in drugih aktov s področja gospodarskega sistema in ekonomske politike, partnerstvo sindikatom ter nekatere druge naloge, ki se opravljajo le v interesu celotnega gospodarstva in so med drugim usmerjene k pospeševanju in vzpodbujanju razvoja gospodarstva (Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-290/96, tč. 21).

Izhajajoč iz takšnega položaja GZS in iz njega izvirajoče narave sporne članarine, pritožnik v bran plačilu članarine ne more uspeti s pavšalnimi trditvami, da tožeča stranka za toženo stranko ni opravila nobene storitve oziroma ni imela na podlagi obveznega članstva od nje nobene koristi.

Zakon o gospodarskih zbornicah (Ur. l. RS, št. 60/06; ZGS) opredeljuje naloge zbornice v 2. in 3. odstavku 6. člena. Tožena stranka ni trdila, česa konkretno od tam navedenega tožeča stranka v obdobju, na katerega se nanaša plačilo članarine ( po ZGS) v tem sporu, ni storila, pa bi morala na podlagi prejete članarine. Trditev o posebnem plačevanju svetovanj ter drugih storitev in ugodnosti pa ni konkretizirala. Zato jih ni mogoče preizkusiti.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo (1.točka izreka sodbe).

Prvostopno sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2.odstavek 350.člena ZPP).

Podana pa tudi ni očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v stroškovnem delu odločitve. Prvostopno sodišče sicer res ni obrazložilo, katere stroške je tožeči stranki priznalo. Se je pa sklicevalo na njen stroškovnik, ki ga je predložila na glavni obravnavi. Ta omogoča preizkus tudi toženi stranki. Iz njega izhaja, da je tožeča stranka priglasila stroške odgovora na ugovor v višini 100 odvetniških točk, 200 odvetniških točk za zastopanje na obravnavi, stroške takse, 2% materialne stroške ter 20% DDV. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče neutemeljeno priznalo tožeči stranki 200 odvetniških točk za zastopanje na obravnavi, saj ji glede na vrednost spornega predmeta gre le 100 odvetniških točk. Pravilno ji je priznalo 100 odvetniških točk za odgovor na ugovor. Tožeča stranka je upravičena tudi do materialnih stroškov v višini 2% (1,84 EUR), do 20% DDV v višini 18,73 EUR ter do povračila sodne takse za sodbo v višini 27,57 EUR. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu (2.točka izreka) spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo 139,94 EUR pravdnih stroškov.

Ker pritožnik v pretežnem delu s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške. Prav tako tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (155. člen ZPP).