Jedro

Če je za konkretno nepremičnino že zaznamba v zemljiški knjigi, da je izdan sklep o izvršbi na nepremičnino iz druge izvršilne zadeve, gre v novi izršbi le za pristop k izvršbi. V takem primeru pa upnik nima pravnega interesa predlagati izdajo začasne odredbe s prepovedjo odsvojitve in obremenitve te nepremičnine in zaznambo začasne odredbe v zemljiški knjigi, saj je s sklepom o izvršbi in zapisom rubežu nepremičnine pridobil močnejšo pravico kot je predlagana začasna odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Upnik je priložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in predlagal, da sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in predlagal sredstvo izvršbe in sicer zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžnikovih nepremičninah, vl. št. 1474 k.o. Z... 1/2, vl. št. 1056 k.o. G... do 1/4, vpisane v zemljiški knjigi istega sodišča, nato ugotovitev vrednosti teh nepremičnin in prodajo. Pod tč. 2. in 3. pa je predlagal še druga izvršilna sredstva. V isti vlogi je predlagal izdajo začasne odredbe in sicer, da se pri teh nepremičninah zaradi zavarovanja denarne terjatve, ki so predmet te izvršbe, zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve v korist upnika na teh nepremičninah.

Sodišče je izdalo sklep o izvršbi, v izreku zapisalo, da se pri obeh vl. št. zaznamuje pristop k izvršbi pod opr. št. In 2000/00012 istega sodišča. Predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitev teh nepremičnin pa je zavrnilo.

Proti delu sklepa, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe se pritožuje upnik. Sodišče je zmotno ocenilo, da upnik ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ. Sodišče je pavšalno zavzelo stališče, da nevarnost ni podana in ni obrazložilo svoje odločitve. Upnik je predlagal, da se izda začasna odredba tudi po 3. odstavku 270. člena ZIZ, saj iz dosedaj zbranih dokazov ne izhaja, da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel nobene škode. Ker sodišče tega ni obrazložilo, je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZIZ. Materialnopravno je napačno, da predlagana začasna odredba nima smisla. Res je, kot trdi sodišče, da bo upnik s pravnomočnostjo sklepa pridobil poplačilno pravico, ki mu daje močnejše pravno varstvo kot začasna odredba. Vendar je treba upoštevati, da sklep še ni pravnomočen, kot tudi, da je izdan na podlagi verodostojne listine. V primeru pravde, bi to imelo smisel. Notorno pa je, da pravde trajajo par let. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo odločbo sodišča prve stopnje glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in ugotovilo, da teh kršitev v postopku ni bilo. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo zakaj meni, da je bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Izhajalo je iz konkretne zadeve. V zadevi proti dolžniku teče že izvršba pod št. In 2000/00012 istega sodišča. Pritožbeno sodišče tudi dodaja, da to izhaja iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov (priloga A7). V takem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za možnost, ki jo predvideva 171. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), to je, da gre za pristop k že uvedeni izvršbi. Ob takem dejanskem stanju pa je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da ni drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nevarnosti, da bi dolžnik s premoženjem razpolagal, ga skrival ali odtujil in da bi zaadi tega sicer upnikova izkazana terjatev bila onemogočena ali otežena (270. člen ZIZ). Res je, kar trdi upnik v pritožbi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni podana možnost iz 3. odstavka 270. člena ZIZ. Vendar se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da v tem primeru, ko upnik nima interesa za predlagano začasno odredbo, ni treba odgovarjati tudi na možnost za izdajo začasne odredbe iz 3. odstavka 270. člena ZIZ. Obrazložitev se tako da preizkusiti, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Pritožbeno sodišče zaradi jasnosti in odgovora na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava še dodaja, da ima pritožba načeloma prav, ko opozarja, da bi v primeru vložitve predloga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, upnik lahko imel pravni interes za vložitev take začasne odredbe. Vendar je treba za presojo pravnega interesa vsakokrat izhajati iz konkretnega primera. Dolžnik ima že zaznamovane sklepa o izvršbah na nepremičnino v zemljiški knjigi (primerjaj 170. člen ZIZ), z vpisom konkretnega sklepa o izvršbi pa je upnik pridobil pristopno pravico k že začeti izvršbi. V takem primeru pa je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da zavarovanje upnikove terjatve s prepovedjo odsvojitve in obremenitve nepremičnine, ki je v postopku poplačila, ne bi imelo smisla. Če pa sklep o izvršbi iz drugih zadev ne bi bil vpisan v zemljiško knjigo, bi bilo treba pritrditi upniku, da bi imel v trenutku vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine pravni interes za izdajo predlagane začasne odredbe, saj sklep o izvršbi še ni mogel biti izdan. V tem trenutku pa je sklep o izvršbi že pravnomočen, kar pa na samo presojo pritožbe ni vplivalo. Ker pa mora upnik pri predlogu za izvršbo na nepremičnino priložiti izpisek iz zemljiške knjige kot dokaz, da je nepremičnina vpisana kot dolžnikova lastnika (168. člen ZIZ), pa pomeni, da se mora prepričati o lastninskem stanju oz. vseh vpisih in zaznambah pri tej nepremičnini. Iz zemljiške knjige pa izhaja takšno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolnem ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prvestopnje (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).