Jedro

Glede utemeljenega suma je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je postala obtožnica, ki je bila vložena zoper obtožnico, pravnomočna in da je s tem utemeljen sum tudi formalno dognan. S takšno utemeljitvijo je v zadostni meri obrazložilo danost temeljnega pogoja za pripor, torej utemeljenost suma. Nasprotna pritožbena navedba, ko se pritožnica zavzema za obširnejšo obrazložitev utemeljenega suma tako ne more biti utemeljena, še zlasti, ko pritožnica tudi ne navede zakaj, da bi bil utemeljen sum od ugotovitve pravnomočnosti obtožnice dalje, kakorkoli zrahljan.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, podredno pa, da se sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje in odločanje, oziroma še podredno, da se sklep spremeni tako, da se pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Glede utemeljenega suma je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je postala obtožnica, ki je bila vložena zoper obtožnico, pravnomočna in da je s tem utemeljen sum tudi formalno dognan. S takšno utemeljitvijo je v zadostni meri obrazložilo danost temeljnega pogoja za pripor, torej utemeljenost suma. Nasprotna pritožbena navedba, ko se pritožnica zavzema za obširnejšo obrazložitev utemeljenega suma tako ne more biti utemeljena, še zlasti, ko pritožnica tudi ne navede zakaj, da bi bil utemeljen sum od ugotovitve pravnomočnosti obtožnice dalje, kakorkoli zrahljan. Dejstvo je, da se sodišče prve stopnje po nastopu pravnomočnosti obtožbe ni soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi kakorkoli vplivali na utemeljenost suma. Takšnih dejstev oziroma dokazov tudi pritožnica ne izpostavlja, zaradi česar ne more biti uspešna z zahtevo po obširnejši obrazložitvi utemeljenega suma. Sodišču prve stopnje tako glede obrazložitve utemeljenosti suma ni moč očitati procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Obtoženčevo ponovitveno nevarnost je sodišče prve stopnje utemeljilo v 6. točki pritožbeno izpodbijanega sklepa. Tam je nanizalo, na eni strani objektivne okoliščine, na drugi strani pa tudi okoliščine, ki se tičejo osebnosti obtoženca in so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti. Ob tem, ko se pritožba objektivnih okoliščin niti ne dotika, pa neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o subjektivnih okoliščinah, relevantnih za presojo ponovitvene nevarnosti. Sodišče je nanizalo kar nekaj okoliščin subjektivne narave, od dejstva, da je bil obtoženec že 19-krat pravnomočno obsojen, zlasti zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, do dejstva, da se nahaja še v drugih kazenskih postopkih, razen tega pa je izpostavilo dejstvo, da je brez zaposlitve in brez vsakršnega premičnega ali nepremičnega premoženja in da zato sodišče utemeljeno sklepa, da si sredstva za življenje pridobiva s kriminalno dejavnostjo, torej z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje torej na ponovitveno nevarnost ni sklepalo zgolj in izključno na podlagi obtoženčeve predkaznovanosti, ampak v povezavi z ostalimi zgoraj izpostavljenimi okoliščinami, ki pa pritožbeno niso problematizirane.

7. Ob dejstvu, da je podan utemeljen sum, da je obtoženec storil tudi kaznivo dejanje na škodo mladoletnega otroka, ne more biti produktivna pritožbena razprava o tem, da sodišče zaključek o ponovitveni nevarnosti gradi na dveh obtožencu nenaklonjenih pričah. Tudi iz načina storitve kaznivega dejanja na škodo otroka, ki se očita obtožencu, zlasti pa tudi iz načina storitve premoženjskih deliktov, je sodišče prve stopnje sklepalo na obtoženčevo trdno odločenost, predrznost, brezobzirnost in vztrajnost pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj. Z izpostavljanjem posameznih subjektivnih okoliščin ter njihovo sintezo, je sodišče prve stopnje v zadostni meri in razumno utemeljilo obtoženčevo izrazito ponovitveno nevarnost, zaradi česar tudi v tem pogledu ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zlasti pa tudi v tem pogledu ni nepopolno oziroma nepravilno ugotovilo pravno relevantnega dejanskega stanja.

8. V nasprotju s pritožnico pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je odrejeni osebni omejevalni ukrep sorazmeren in neogibno potreben. Glede na podatke iz kazenske evidence, ki pritožbeno niso problematizirani, glede na dejstvo, da se obtoženec nahaja še v drugih kazenskih postopkih in glede na obseg tokrat obravnavane kriminalne dejavnosti, ki vključuje še novoto, torej kaznivo dejanje na škodo otroka, je tudi po sodbi pritožbenega sodišča ponovitvena nevarnost tako izrazita in intenzivna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča glede na obtoženčeve osebne lastnosti, ni mogoče pričakovati, da bi bil že pritožbeno predlagani hišni pripor zadosten ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje razumno obrazložilo neogibnost pripora in tudi sorazmernost uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa, sodišču prve stopnje ni moč očitati kršitev določb člena 192 in 199a Zakona o kazenskem postopku. Ker je relevantne okoliščine sodišče prve stopnje razumno presodilo, pa tudi ne more biti na mestu očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 94. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.