Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi tožena stranka delovno mesto ukinila že ob podaji redne odpovedi, če bi potreba po tožničinem delu resnično prenehala. Za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se ne zahteva formalna ukinitev delovnega mesta (do katere je v obravnavanem primeru sicer kasneje tudi prišlo), temveč zadostuje dejanska reorganizacija oziroma sprememba organizacije dela, ki je po dejanskem učinku enaka, kot če bi delodajalec delovno mesto tudi formalno ukinil. Pri presoji obstoja poslovnega razloga je sodišče prve stopnje izhajalo iz organizacijskega razloga, navedenega v odpovedi, in pravilno ugotovilo izvedbo opisane prerazporeditve delovnih nalog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in podredni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 23. 6. 2022, ter zahtevke, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 21. 8. 2022, ampak še traja, za reintegracijo, plačilo reparacije (z izjemo obdobja zaposlitve pri drugem delodajalcu med 26. 9. 2022 in 28. 12. 2022), plačilo razlike med pogodbeno dogovorjeno plačo pri toženi stranki in pogodbeno dogovorjeno plačo pri drugem delodajalcu in povrnitev stroškov postopka.

2. Tožnica se zoper navedeno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z vsebino navedb obeh strank zaključilo, da vsebina in obseg njenega dela med strankama nista bila sporna. Izpostavlja svoje trditve, da je že pred spremembo lastništva opravljala dela in naloge, vezane na globalno delovanje, torej tudi na nove lastnike, tožena stranka pa izpodbijano odpoved temelji ravno na spremenjenih okoliščinah zaradi spremembe lastništva. Da A. A. po pooblastilu poslovodstva sprejema poslovne odločitve, potrjuje zgolj njegova izpoved in noben drug dokaz, tudi trditve tožene stranke niso podane v tej smeri. Sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene, zakaj je izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka, štelo za verodostojne, prav tako ni navedlo, kaj konkretno je napravilo tak vtis, da ni podvomilo v izpoved A. A. Spregledalo je, da je v elektronskem sporočilu direktorica B. B. A. A. nazivala kot pravnega svetovalca, kar nasprotuje njegovi izpovedi, da naj bi opravljal druga dela. Ni se opredelilo do njenih trditev o nemožnosti prenosa njenih nalog na tak način, kot trdi tožena stranka, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v zvezi s prenosom delovnih nalog ni predložila niti enega listinskega dokaza, zato bi sodišče prve stopnje še toliko bolj skrbno moralo preveriti verodostojnost prič tožene stranke, vendar tega ni storilo. Sprememba lastniške strukture, celotnega poslovodstva, usmeritev poslovanja, organizacije poslovanja, optimizacija delovnega procesa in prestrukturiranje obstoječih delovnih mest so pavšalni izrazi, ki ne morejo utemeljiti zakonitosti poslovnega razloga. Sprememba lastništva ni vplivala na tožničino delo, saj so novi lastniki kot tudi novo poslovodstvo že več kot dve leti vpeti v poslovanje tožene stranke, sodelovali so pri izdelavi finančnega načrta za leto 2022. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno odvzelo težo finančnemu načrtu, z razlogi, da gre samo za načrt, ki ga družba lahko spreminja, pa je preseglo trditveno podlago tožene stranke, ki ni zatrjevala, da naj bi se ta načrt spremenil. Sodba nima razlogov o navedbah, da na C. C. zaradi preobremenjenosti ni bilo mogoče prenesti nobene naloge, ter da delovnih nalog tožnice ni bilo mogoče prenesti na zunanje izvajalce, ker gre za naloge, ki terjajo zaposlenega pri toženi stranki, saj je treba pripraviti ustrezna vprašanja, dokumentacijo ter komunicirati in uskladiti z zunanjim izvajalcem. Sodišče prve stopnje je prezrlo dejstvo, da je tožena stranka tožnici naložila, da naj do izteka odpovednega roka ne prihaja več na delo, in ji ponujala sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Vse to kaže, da poslovni razlog ni dejanski razlog za odpoved. Nasprotuje zavrnitvi vseh dokaznih predlogov in meni, da ji je bilo s tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo niti ene od prič, ki jih je predlagala, onemogočeno dokazovanje in poseženo v pravico do kontradiktorne obravnave. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S pogodbami o zaposlitvi za C. C. B. B., D. D. in E. E. je želela dokazati, da opravljajo naloge, ki niso del tožničinih delovnih nalog, kar bi ovrglo trditve tožene stranke o prerazporeditvi del na njih. Nenazadnje ravno dejstvo, da se njihove pogodbe o zaposlitvi niso spremenile, dokazuje, da tožena stranka tožničinih nalog ni prenesla. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju C. C. in F. F., saj je dejstvo, da sta tožnica in F. F. pomagali C. C., relevantno za dokaz trditve, da tožena stranka na C. C. ni mogla prenesti dodatnih nalog. Poleg tega je njuno zaslišanje predlagala bistveno širše. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Svojo odločitev, zakaj šteje, da je izpodbijana redna odpoved iz poslovnega razloga zakonita in da ni bila podana iz diskriminatornih razlogov, je ustrezno obrazložilo in utemeljilo z zadostnimi in jasnimi razlogi, v okviru katerih se je neposredno ali posredno opredelilo do vseh za odločitev bistvenih tožničinih navedb. Sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se pridružuje dejanskim in pravnim razlogom iz izpodbijane sodbe in se v nadaljevanju opredeljuje le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu direktor pravno kadrovskega področja. Dne 23. 6. 2022 je prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). V redni odpovedi se je tožena stranka sklicevala na poslovno odločitev o spremembi organizacije poslovanja, optimizaciji delovnega procesa ter prestrukturiranju obstoječih delovnih mest. Navedla je, da je po proučitvi obsega in vrste dela, ki ga opravlja tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ugotovila, da je delo s področja kadrovskih zadev in korporativnega upravljanja mogoče učinkovito razporediti na druge zaposlene, preostalo pravno delo pa zagotavljati preko zunanjih pogodbenih izvajalcev.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z navedbami strank zaključilo, da vsebina in obseg tožničinega dela nista sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni nasprotovala vsebini in obsegu dela, kot ga je tožnica opisala v svojih vlogah (da je skrbela za vsa področja prava pri toženi stranki, kot so statusnopravne zadeve, pravice industrijske lastnine, pogodbeno pravo, zemljiška knjiga, delovno pravo ter za pravne zadeve, vezane na področje Evrope, tudi pravna pomoč povezanim družbam v tujini). Med strankama pa je bila sporna vsebina dela pravnika A. A., za katerega je tožnica zatrjevala, da je prevzel opravljanje njenih delovnih nalog po podani odpovedi, kar naj bi kazalo na neresničnost poslovnega razloga. Tožena stranka je nasprotno navajala, da A. A. opravlja naloge na strateški in managerski ravni (priprava vzdržnih modelov in organizacijskih procesov, vsebinsko ukvarjanje s problemi, sprejemanje poslovnih odločitev po pooblastilu), in ne operativnih nalog.

8. Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da A. A., zaposlen na delovnem mestu podpredsednik za pravne zadeve, opravlja klasične naloge pravnega svetovalca, temveč ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da A. A. na globalnem trgu dela na področju poslovnih in odločevalskih procesov ter organizacijskega in finančnega prestrukturiranja, kar združuje njegove interese in znanja, ki jih je pridobil kot upravitelj v insolvenčnih postopkih, o čemer se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi njegove izpovedi. V tem smislu je tako treba razumeti navedbo sodišča prve stopnje, da je v dokazni oceni izpovedi upoštevalo znanja in interese, ki jih ima A. A. 9. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je tožnica naloge na vseh pravnih področjih, ki so zadevale toženo stranko, prav tako opravljala na globalni ravni (kar je v izpovedi priznal tudi A. A.), vendar je pravilno zaključilo, da A. A. ne opravlja nalog direktorja pravno kadrovskega sektorja, saj je narava njegovega dela drugačne narave, bolj primerljiva delu prejšnjega izvršnega direktorja G. G., ker je za razliko od tožnice tudi član upravnega odbora skupine H. in po pooblastilu poslovodstva sprejema poslovne odločitve. Tega dejstva ne potrjuje zgolj izpoved A. A., temveč to izhaja iz 2. člena njegove pogodbe o zaposlitvi (vodenje poslovanja tožene stranke) kot tudi iz izpovedi E. E., ki je kljub temu, da ni pravnik, nazorno pojasnil razlike med delom tožnice (poročevalske naloge) in delom A. A. (izvršilne naloge iz ekonomskega oziroma finančnega vidika) ter potrdil, da ima posebna pooblastila za odločanje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zgolj predstavitev A. A. v elektronskem sporočilu z dne 17. 7. 2022 z nazivom pravnega svetovalca oziroma takšno poimenovanje ne omaje zaključka o drugačni vsebini njegovih nalog. Kdo naj bi sedaj opravljal naloge izvršnega direktorja pri toženi stranki, pa za presojo utemeljenosti organizacijskega razloga, kot izhaja iz odpovedi, niti ni pomembno.

10. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z izpovedjo tožnice in prič A. A. in E. E. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, ki so se izvajali v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi. Razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje svoje zaključke oprlo na izpovedi omenjenih prič ter zakaj ni sledilo tožnici, so glede na utemeljitev dokazne ocene tožnici znani oziroma posredno razvidni. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene očitke o pristranski dokazni oceni zavrača kot neutemeljene. Zato, ker je A. A. izpovedal, da ne bi sprejel službe direktorja pravno kadrovskega sektorja, ki jo je opravljala tožnica, ker ga to delo ne zanima, mu ni mogoče odreči verodostojnosti. Pavšalna in neutemeljena je tudi trditev pritožbe, da je priča E. E. izrazito naklonjena toženi stranki. Interes za izid spora ima nedvomno tudi tožnica, sicer pa je zaposlitev pri stranki le ena od okoliščin, ki vplivajo na oblikovanje dokazne ocene, pri čemer sama po sebi še ne pomeni neverodostojnosti priče. 11. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi tožena stranka delovno mesto ukinila že ob podaji redne odpovedi, če bi potreba po tožničinem delu resnično prenehala. Za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se ne zahteva formalna ukinitev delovnega mesta (do katere je v obravnavanem primeru sicer kasneje tudi prišlo), temveč zadostuje dejanska reorganizacija oziroma sprememba organizacije dela, ki je po dejanskem učinku enaka, kot če bi delodajalec delovno mesto tudi formalno ukinil.1 Naknadna ukinitev delovnega mesta v postopku spremembe Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je začela veljati s 1. 12. 2022, sama po sebi ne pomeni, da je bil organizacijski razlog za podajo odpovedi navidezen.

12. Pri presoji obstoja poslovnega razloga je sodišče prve stopnje izhajalo iz organizacijskega razloga, navedenega v odpovedi, in pravilno ugotovilo izvedbo opisane prerazporeditve delovnih nalog. Kadrovske zadeve (med njimi mesečne statistike) so bile prenesene na strokovno sodelavko za kadre C. C., dela na pravnem področju pa na zunanje pogodbene izvajalce (odvetniška pisarna I. in tuje odvetniške družbe). Ugotovilo je tudi, da sta koordinacijska dela prevzela finančna direktorica B. B. in direktor D. D., ki jima občasno pomaga tudi finančni direktor E. E. S tem se je sodišče prve stopnje posredno opredelilo do navedb tožnice, ki jih ponavlja v pritožbi, da njenih nalog ni bilo mogoče prerazporediti na zunanje izvajalce, ker gre za naloge, ki terjajo angažma zaposlenega pri toženi stranki. V zvezi s tem je prav tako upoštevalo del izpovedi A. A., da koordinira delo tisti, kogar nekaj zadeva, kar smiselno potrjuje navedbo tožene stranke, da za potrebe sodelovanja z zunanjimi izvajalci ni potreben poseben koordinator, pač pa lahko to izvajajo vodje posameznih organizacijskih enot. 13. Nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je del tožničinega dela prevzel tudi A. A., in sicer pregled listin in pogodb tudi iz pravnega vidika, vendar v okviru odločevalskega procesa (kar se sklada z ugotovljeno drugačno naravo njegovega dela), niti ni odločilna za presojo o obstoju utemeljenega razloga za odpoved, zato v zvezi s tem ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče preseglo trditveno podlago tožene stranke.

14. S pritožbenim navajanjem, da je prenos delovnih nalog dejstvo, ki se dokazuje z listinami, tožena stranka pa ni predložila nobenega listinskega dokaza v zvezi s tem, tožnica ne omaje prvostopenjskega zaključka, da je tožena stranka z izpovedjo prič A. A. in E. E. dokazala, da so bile naloge tožnice prerazporejene na obstoječe zaposlene in na zunanje pogodbene izvajalce. ZPP namreč ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi se dejstva lahko dokazovala samo z določenimi dokazi, npr. z listinami. Vsa dokazna sredstva so si med seboj prirejena in enakovredna, zato bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP2 stališče, da bi se dejstvo, ali je delodajalec delo v resnici prerazporedil in reorganiziral, lahko dokazovalo le z listinskimi dokazi.

15. Na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva zaposlitev novega pravnika J. J., do katerega je prišlo šele več mesecev po podaji odpovedi tožnici in z namenom, da s svojimi izkušnjami dela na K. in znanjem finančnega in poslovnega prava pomaga A. A.. Sicer pa tožnica sploh ni zatrjevala, da bi novi pravnik prevzel opravljanje njenih nalog. To je trdila le za A. A. 16. Ker za pravilnost odločitve v zadevi ni relevantno, ali imajo novo zaposleni specifično znanje ter, ali so se stroški dela racionalizirali, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je z ugotovitvami o tem preseglo trditveno podlago tožene stranke. Dokazano je, da je tožena stranka sprejela poslovno odločitev o prerazporeditvi dela direktorja pravno kadrovskega sektorja, ki je privedla do prenehanja potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato je poslovni razlog utemeljen, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa zakonita. Glede na navedeno, s strani tožnice zatrjevana odredba tožene stranke, da naj do izteka odpovednega roka ne prihaja na delo, ter ponudba sporazumnega prenehanja delovnega razmerja pred podajo odpovedi, ne moreta utemeljiti zaključka, da bi bil poslovni razlog le navidezen razlog za izpodbijano odpoved.

17. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina sodelovanja s prejšnjim vodstvom ni osebna okoliščina v smislu 6. člena ZDR-1 in sama po sebi ne pomeni diskriminatornega razloga za podajo odpovedi. Ob upoštevanju izvedenega dokaznega postopka pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v presojo sodišča prve stopnje, da pri izpodbijani odpovedi ni šlo za povračilni ukrep.

18. Tožnica prav tako neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje v skladu z določbama drugega odstavka 213. člena ZPP in drugega odstavka 287. člena ZPP pravilno zavrnilo ter za to navedlo ustrezne razloge. Kljub temu, da ni zaslišalo nobene od prič, ki jih je predlagala tožnica, to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, saj sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, če za zavrnitev dokaza obstaja vsaj eden od ustavno dopustnih razlogov (dokaz je nepotreben, če je dejstvo že dokazano; nepomemben, če zatrjevano dejstvo ni odločilno; oziroma neprimeren, če se z njim določenega dejstva ne da ugotoviti).

19. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica z L. L. komunicirala in se dogovarjala neposredno z njim, zato sodišče prve stopnje te priče utemeljeno ni zaslišalo. Nespornih oziroma priznanih dejstev se namreč ne dokazuje (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožnica je njegovo zaslišanje in zaslišanje priče M. M. predlagala tudi za potrditev svojih navedb, da s spremembo lastniške strukture ni prišlo do spremenjene komunikacije in organizacije postopkov pri toženi stranki, kar pa ne predstavlja bistvenega dejstva za presojo zakonitosti odpovedi. Tudi če bi se slednje izkazalo za resnično, še vedno ostaja dejstvo, da je potreba po tožničinem delu prenehala zaradi organizacijskega razloga - poslovne odločitve tožene stranke o prerazporeditvi njenega dela.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da tožena stranka ni trdila, da bi se pogodbe o zaposlitvi tistih zaposlenih, ki so prevzeli tožničine delovne naloge (C. C., B. B., D. D. in E. E.), spremenile, zato je dokaz s predložitvijo njihovih pogodb o zaposlitvi pravilno zavrnilo kot nepotreben. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek o prekoračitvi trditvene podlage, prav tako pa ni utemeljena pritožbena navedba, da okoliščina, da se pogodbe o zaposlitvi niso spremenile, potrjuje, da tožena stranka ni prenesla nalog tožnice na te zaposlene. Spremembe pogodb o zaposlitvi oziroma morebitni aneksi za samo prerazporeditev nalog niti niso nujni, zato na presojo o obstoju oziroma resničnosti poslovnega razloga ne vplivajo. Bistveno je dejansko opravljanje nalog, torej dejanski prenos tožničinih nalog na ostale zaposlene, ki ga je tožena stranka dokazala.

21. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da ji je bilo z zavrnitvijo dokaza po predložitvi finančnega načrta za leto 2022 onemogočeno dokazovanje dejstva, da so bili novi lastniki aktivno vpeti v poslovanje tožene stranke že pred spremembo lastništva. To niti ni bilo sporno, tudi sicer pa z vidika obstoja poslovnega razloga, ki izhaja iz izpodbijane odpovedi, ni pravno relevantno, da je bodoči lastnik sodeloval pri pripravi finančnega načrta ter kakšna je bila njegova vsebina v zvezi z zaposlitvami in številom zaposlenih na pravnem področju. Ker poslovodstvo družbe glede zaposlovanj in odpuščanj ni vezano na svoj finančni načrt, sodišče prve stopnje utemeljeno toženi stranki ni naložilo, naj predloži finančni načrt za leto 2022 in njegovo prilogo - seznam zaposlenih, ki jim bo prenehalo delovno razmerje. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi ta seznam potrjeval fiktivnost odpovednega razloga, ker sprememba lastništva sama po sebi ni prinesla novih okoliščin. Ne glede na to, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi se finančni načrt spremenil, sodišče prve stopnje z zavzetjem stališča, da tožena stranka na finančni načrt in na morebiten seznam ni vezana in ga lahko spreminja, ni preseglo trditvene podlage tožene stranke. Podlaga za spremembo organizacije, ki je imela posledico v prenehanju potreb po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ni bila v izdelanem finančnem načrtu, temveč v sprejeti poslovni odločitvi. Delodajalec ima vedno pravico in možnost spremeniti svojo poslovno politiko oziroma sprejeti poslovno odločitev o spremembi organizacije, kar je tožena stranka tudi storila.

22. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da nudenje pomoči C. C. pri opravljanju njenega dela s strani tožnice in F. F., ne sodi med naloge, ki jih je tožnica opravljala na delovnem mestu direktor pravno kadrovskega sektorja, zato dokaz z njunim zaslišanjem ni bil potreben za ugotavljanje odločilnega dejstva, ali je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da tožena stranka na C. C. ni mogla prenesti dodatnih nalog, ker je bila že preobremenjena, ki ga tožnica želi dokazati, na zakonitost odpovedi ne more vplivati, saj kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da so koordinacijska dela tožnice prevzeli ostali zaposleni, pravna dela pa zunanji pogodbeni izvajalci. Tožnica v pritožbi navaja tudi, da je zaslišanje obeh prič predlagala bistveno širše, vendar pa konkretizirano ne navede, katera dejstva je še želela dokazati z njunim zaslišanjem, čeprav je na njej breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Ker tega ni storila, se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti.

23. Glede na navedeno ni podana kršitev pravice do kontradiktorne obravnave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi ne kršitev 22. člena Ustave RS. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala dejanski obstoj poslovnega razloga, ki je bil organizacijske narave, odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa niso botrovali diskriminatorni razlogi, je tožbeni zahtevek (tako primarni kot podredni) utemeljeno zavrnilo.

24. Uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 95/2016. 2 Prim. VIII Ips 233/2015.