Jedro

Izraz »omogočanje« po vsebini pomeni obliko udeležbe. Če je prekrškovni organ menil, da je odgovornost odgovorne osebe za očitani prekršek podana zato, ker je opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila, bi moral v odločbi o prekršku določno navesti konkretno dolžnostno ravnanje, ki bi ga bila po predpisih odgovorna oseba dolžna izvrševati in s katerim bi prekršek lahko preprečila.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku po 16. točki prvega odstavka 43. člena Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah zoper odgovorno osebo A. K. in pravno osebo A. A., d. o. o., ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju AKOS) je pravno osebo A. A., d. o. o. in odgovorno osebo pravne osebe A. K. spoznala za odgovorni storitve prekrška po 16. točki prvega odstavka 43. člena Zakona o avdiovizualnih in medijskih storitvah (v nadaljevanju ZAvMS) in jima izrekla globi, pravni osebi v višini 6.000,00 € in odgovorni osebi v višini 600,00 €. Zoper izdano odločbo o prekršku sta pravna in odgovorna oseba vložili zahtevo za sodno varstvo. AKOS je napoved vložitve zahteve za sodno varstvo in zahtevo za sodno varstvo pravne osebe A. A., d. o. o. s sklepoma z dne 2. 2. 2018 in 26. 2. 2018 zavrgla, in sicer napoved zahteve zato, ker je bila vložena še pred vročitvijo odločbe o prekršku pravni osebi, zahtevo pa zato, ker ni bila napovedana v zakonsko določenem roku. Zoper slednji sklep AKOS (z dne 26. 2. 2018) je pravna oseba vložila zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 2. 7. 2019 zahtevi za sodno varstvo kršiteljev zoper odločbo o prekršku in zoper sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo pravne osebe A. A., d. o. o., zavrnilo kot neutemeljeni. Kršiteljema je v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru v zvezi z odločbo o prekršku in sklepoma AKOS je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina, zaradi kršitve 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s četrtim odstavkom 56. člena ZP-1 ter 28. členom in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in zaradi kršitve prvega odstavka 59. člena ZP-1 v zvezi z 59a. členom in drugim odstavkom 63. člena ZP-1 ter 25. členom URS. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v zvezi z odločbo o prekršku in sklepoma AKOS razveljavi in postopek o prekršku zoper pravno in odgovorno osebo ustavi. Vrhovni državni tožilec zatrjuje, da v opisu prekrška niso konkretizirani vsi zakonski znaki obravnavanega prekrška in, da je prekrškovni organ nezakonito, brez pravne podlage zavrgel najprej napoved zahteve za sodno varstvo kršiteljice A. A., d. o. o., nato pa še zahtevo za sodno varstvo pravne osebe.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcema in njunim zagovornikom. Zagovorniki so v odgovoru navedli, da v celoti pritrjujejo navedbam v zahtevi.

B.

4. V obravnavani zadevi sta bila storilca spoznana za odgovorna za prekršek, ker je A. K., kot odgovorna oseba za predvajanje televizijskega programa A. A., na račun in v korist pravne osebe A. A., d. o. o. kot izdajateljice televizijskega programa A. A. omogočil, da je dne 2. 7. 2017 med 11. in 12. uro skupni obseg televizijskega oglaševanja in prodaje v televizijskem programu A. A., znašal več kot 12 minut v okviru vsake posamezne ure.

5. Sodišče je v sodbi, s katero je zahtevi kršiteljev za sodno varstvo zavrnilo zaključilo, da je A. K. brez dvoma prekršek storil pri opravljanju dejavnosti pravne osebe A. A., d. o. o. kot izdajateljice televizijskega programa A. A., saj je bil on pooblaščen za predvajanje televizijskega programa A. A., v izreku in obrazložitvi odločbe o prekršku pa je jasno opredeljeno tudi, da je A. K. prekršek storil na račun in v korist pravne osebe. Zavzelo je stališče, da iz izreka odločbe izhaja, da je odgovorna oseba ravno s predvajanjem televizijskega programa A. A. omogočila predvajanje tudi oglaševalskih vsebin preko dovoljenega skupnega obsega oglaševanja. Glede sklepov AKOS o zavrženju napovedi vložitve zahteve za sodno varstvo in zavrženju zahteve za sodno varstvo pravne osebe je sodišče zaključilo, da je vročitev pogoj za nastanek pravnih učinkov pisanja, ki se vroča, napoved pa je bila vložena sedem dni pred vročitvijo odločbe, zato je bila preuranjena in jo je prekrškovni organ pravilno in zakonito zavrgel, v posledici tega pa tudi vloženo zahtevo za sodno varstvo, ker ni bila pravilno in pravočasno napovedana.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo,1 da mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati tudi opis dejanja, s katerim je bil prekršek storjen. Iz opisa dejanja mora biti razviden način storitve prekrška, opisano mora biti izvršitveno ravnanje in navedene konkretne okoliščine, ki ravnanje opredeljujejo kot historičen in dokazljiv dogodek. Presoja, ali ravnanje ustreza znakom prekrška je namreč mogoča le, če je ravnanje izraženo s konkretnimi okoliščinami. Navedene zahteve izhajajo iz tretjega odstavka 56. člena ZP-1 in ustavnega načela zakonitosti (prvi odstavek 28. člena URS), ki je eno temeljnih načel kaznovalnega prava, kamor sodi tudi prekrškovno pravo.

7. Za prekršek po določbi 16. točke prvega odstavka 43. člena ZAvMS se z globo od 6.000 do 60.000 € kaznuje pravna oseba, če skupni obseg televizijskega oglaševanja in televizijske prodaje v televizijskem programu pravne osebe presega največji skupni obseg, ki je določen v prvem in drugem odstavku 32. člena ZAvMS. Z globo 600 € se za navedeni prekršek kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe. V prvem odstavku 32. člena ZAvMS določa, da skupni obseg televizijskega oglaševanja in televizijske prodaje v televizijskem programu ne sme preseči 12 minut v okviru vsake posamezne ure, če ta zakon ne določa drugače. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZP-1 je pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti stori storilec v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Po prvem odstavku 15. člena ZP-1 je odgovorna oseba tista oseba, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe. Odgovorna oseba pravne osebe je odgovorna za prekršek, če prekršek stori s svojim dejanjem (s storitvijo ali opustitvijo) pri opravljanju dejavnosti pravne osebe (prvi odstavek 15.a člena ZP-1). Glede na citirane zakonske določbe je torej treba pri odgovornosti odgovorne osebe razlikovati položaj, ko odgovorna oseba prekršek izvrši samostojno in položaj, ko odgovorna oseba odgovarja za ravnanje druge osebe, v nobenem od teh primerov pa odgovorna oseba za prekršek ne odgovarja objektivno.

8. Vrhovni državni tožilec v zahtevi utemeljeno uveljavlja, da v odločbi o prekršku opredeljeni ravnanji ne predstavljata uresničitve zakonskih znakov očitanih prekrškov. Pritrditi mu gre, da iz opisa prekrška, očitanega A. K., kot odgovorni osebi pravne osebe A. A., d. o. o., ne izhaja, na kateri podlagi je A. K. deloval na račun in v korist te pravne osebe, kot se mu to očita. Prav tako iz opisa dejanja ni razvidno, da je bil A. K. neposredni storilec očitanega prekrška, pač pa se mu očita, da je kot odgovorna oseba za predvajanje televizijskega programa A. A. omogočil, da je dne 2. 7. 2017 med 11. in 12. uro skupni obseg televizijskega oglaševanja in prodaje v televizijskem programu A. A. presegel 12 minut v okviru vsake posamezne ure. ZP-1 v 16. členu kot možna načina storitve prekrška določa storitev ali opustitev. Storitev pomeni določeno aktivno dejanje, ki ima za posledico izpolnitev znakov prekrška, z opustitvijo pa je prekršek storjen takrat, ko storilec opusti dejanje, ki bi ga moral storiti. Vrhovno sodišče sprejema razlago vrhovnega državnega tožilca, da zgolj omogočanja predvajanja televizijskega oglaševanja in televizijske prodaje v daljšem časovnem trajanju od dovoljenega, ne da bi bilo v izreku odločbe tudi določno navedeno, kaj je v konkretnem primeru A. K. storil, da je prišlo do daljšega predvajanja televizijskega oglaševanja in televizijske prodaje, kot je to dovoljeno, ni mogoče šteti kot aktivno ravnanje, s katerim bi A. K. kot odgovorna oseba kršil določbo 32. člena ZAvMS. Izraz »omogočanje« namreč po vsebini pomeni obliko udeležbe. Če pa je prekrškovni organ menil, da je odgovornost odgovorne osebe za očitani prekršek podana zato, ker je opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila, bi moral v odločbi o prekršku določno navesti konkretno dolžnostno ravnanje, ki bi ga bil po predpisih A. K. dolžan izvrševati in s katerim bi prekršek lahko preprečil. 9. Iz navedenega izhaja, da je bila odgovorna oseba obsojena za ravnanje, ki ne pomeni uresničitve znakov očitanega prekrška. Obsodba za prekršek na podlagi take opredelitve ravnanja, kot izhaja iz odločbe o prekršku, pomeni kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek (1. točka 156. člena ZP-1) in kršitev načela zakonitosti (prvi odstavke 28. člena URS). Ob ugotovitvi kršitve, da v opisu dejanja odgovorne osebe, ki v obravnavanem primeru pomeni tudi prispevek k storitvi prekrška pravne osebe, niso uresničeni zakonski znaki njej očitanega prekrška, je enaka kršitev podana tudi glede pravne osebe, saj je njena odgovornost za storitev očitanega prekrška vezana na odgovornost odgovorne osebe.

10. Vrhovni državni tožilec ima prav tudi v tem, da je prekrškovni organ s sklepoma o zavrženju napovedi zahteve za sodno varstvo pravne osebe, kot preuranjene in zahteve za sodno varstvo pravne osebe, kot nedovoljene, kršil določbe prvega odstavka 59. člena v zvezi z 59.a členom ZP-1 in drugega odstavka 63. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom URS. Zakon ne določa, da se preuranjena napoved pravega sredstva zavrže, temveč izrecno določa le, da se zavrže prepozno in nedovoljeno pravno sredstvo (tretji odstavek 59. člena ZP-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 63. člena in 161. členom ZP-1). Zato je tudi napoved zahteve za sodno varstvo, vložena pred vročitvijo odločbe prekrškovnega organa oziroma zahteva za sodno varstvo dovoljena in jo mora prekrškovni organ upoštevati (primerjaj z odločbama VSRS IV Ips 33/2012 z dne 19. 2. 2013 in I Ips 93/2010 z dne 8. 7. 2010).

C.

11. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper odgovorno in pravno osebo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Posledično je odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1).

1 Odločbe VSRS IV Ips 6/2016 z dne 17. 5. 2016, IV Ips 36/2016 z dne 20. 9. 2016 in druge.